Evropski mladi so izobraženi, a nezaposleni

Justine Forriez je od maja letos poslala skoraj 200 prošenj za službo in bila na desetih razgovorih. Pa je še vedno nezaposlena. Preživlja se z občasnimi deli sprehajalke psov, natakarice in varuške. Vsak teden gre na zavod za zaposlovanje in se udeleži kakšnega seminarja. "Najhuje je, če sediš doma brez dela. Zato si vedno najdem kaj, da se zaposlim," meni Justine. Pri 23 letih ima diplomo iz zdravstvene administracije, dve leti je bila na pripravništvu, redne službe ni imela še nikoli. Tako imenovana lebdeča generacija je naraščajoča težava v Franciji in drugih evropskih državah z nizko rastjo. Mladi izobraženci ostajajo nezaposleni, v najboljšem primeru delajo kot pripravniki ali s kratkimi pogodbami za določen čas. Stalne zaposlitve pa ne dobijo. Vzroki za to so tudi elitistični šolski sistem, ki ne povezuje šole in delodajalcev, zaprt trg delovne sile, pa tudi davčni sistem, ki visoko obdavči stalne zaposlitve. Posledica tega je generacija mladih izobražencev, katerih življenja so tako rekoč na čakanju. Namesto da bi se polno vključili na trg delovne sile, so v negotovem položaju. Posledično za državo to pomeni manj davkoplačevalcev in manj aktiven trg nepremičnin. "To je katastrofalno," je za New York Times razmere opisal Jean Pisani-Ferry, vodja ekonomskega raziskovalnega centra iz Bruslja: "Vsa generacija izobraženih mladih opravlja poklice, ki ne zadostijo njihovi izobrazbi. Trg dela je disfunkcionalen."

Služba za določen čas V vsej Evropski uniji narašča nezaposlenost v starosti od 15 do 24 let. V Franciji je tako že dosegla 22 odstotkov, v Španiji celo 51 odstotkov, v Italiji 36 odstotkov. Toda to so le odstotki, ki prikažejo aktivne iskalce zaposlitve. Poleg tega je tu še ogromno število tistih, ki niso v sistemu iskanja zaposlitve, izobraževanja in prakse. Po podatkih študije Eurofounda je takih okoli 14 milijonov mladih Evropejcev. To države Evropske unije stane okoli 153 milijard evrov na leto, predvsem zaradi socialnih transferjev in izgubljenega dohodka. V Španiji je med 51 odstotki nezaposlenih mladih vse več takih, ki so obupali nad iskanjem dela. Po zadnjih raziskavah je takih 23 odstotkov. V Franciji je nad iskanjem zaposlitve obupalo skoraj dva milijona mladih.

Če že dobijo zaposlitev, je za določen čas. V Franciji je 82 odstotkov vseh, ki dobijo zaposlitev, le na pogodbah za določen čas. Mladi pripovedujejo, da ni težava dobiti pripravništva, saj podjetja z veseljem sprejmejo pripravnika, ki ga delno plačuje država. Ko pa se začne pogovor o stalni zaposlitvi, delodajalci obmolknejo.

Vladni programi dogovarjanja z delodajalci François Béharel, predsednik agencije za zaposlovanje Randstad France, opozarja, da so razlike tudi pri tem, kakšne profile iščejo delodajalci in kaj ponuja trg delovne sile. "Iščejo se inženirji, ne pa kadrovniki. Ozavestiti je treba tudi starše, naj nehajo sanjariti, da bo njihov otrok dobil službo kot beli ovratnik. Napačno, trenutno se iščejo le delavci z modrimi ovratniki," opozarja. "Imamo kupe študentov s splošno izobrazbo in vemo, da jih niti 10.000 med njimi ne bo našlo zaposlitve, o kateri so sanjali ob vstopu na univerzo." Kljub temu še vedno velja, da je med diplomiranci dolgoročno manj nezaposlenih: po štirih letih je nezaposlenih le še 10 odstotkov diplomirancev, medtem ko je med mladimi, univerzitetno izobraženimi, takih 40 odstotkov.

Francoska vlada se zaveda vprašanja nezaposlenih mladih izobražencev. Njihovi projekti o zmanjševanju nezaposlenosti so usmerjeni predvsem v mlade. Z delodajalci so začeli socialni dialog, s katerim bi poskušali olajšati vstop na trg dela. Zagotoviti želijo bolj prilagodljiv sistem, takega, kot ga imajo v Nemčiji. Toda proračun, ki ga Francija namenja zmanjševanju brezposelnosti s subvencioniranjem zaposlitev za določen čas, znaša 30 milijonov evrov, v Nemčiji pa 15 milijard evrov.

Medtem pa predstavniki lebdeče generacije še vedno neuspešno iščejo zaposlitev: 32-letna modna oblikovalka Olivia Blondel je po diplomi odšla v London, da bi našla delo. Izobraževala se je še dodatno na večernih tečajih računalniške grafike, menedžmenta in krojenja. Med letoma 2006 in 2009 je napisala na tisoče prošenj, a ni našla dela. Prakso je opravljala na črno, da bi dobila vsaj nekaj delovnih izkušenj. Vrnila se je Pariz in živi od socialne podpore in finančne pomoči staršev. "Prepričana sem, da bom nekoč imela službi in denar. Takrat si bom kupila hišo, pa čeprav bo sredi ničesar," upa pripadnica izgubljene generacije.