Torek, 18. 4. 2023, 22.14
1 leto, 7 mesecev
Gostujoče pero: Tijana Arih
Erdogan izgublja privlačnost: je konec obdobja vladavine s trdo roko?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,97
5
Ob stoletnici padca Osmanskega cesarstva in nastanka moderne turške države bodo turški volivci prihodnji mesec odločali, kakšna usoda bo doletela Recepa Tayyipa Erdogana, ki Turčijo bolj ali manj s trdo roko vodi že vse od leta 2003. Bodo volivci zavrnili politiko, ki je med drugim dovolila gradnjo, zaradi katere je v nedavnem potresu umrlo skoraj 50 tisoč ljudi, ki nima jasne strategije, kako rešiti vprašanje strehe nad glavo treh milijonov ljudi, in ki je povzročila kar 85-odstotno inflacijo, ali pa bodo potrdili nov mandat človeku, ki zatrjuje, da je edini, ki lahko "hitro gradi hiše"?
Na volitvah se bo izkristaliziralo tudi pomembno politično vprašanje, in sicer, v kakšnem stanju je turška vojska, koliko je še lojalna predsedniku in ali je upor iz leta 2016 dokončno zadušen ali pa vendarle še obstajajo politični nasprotniki režima, o čemer je mogoče sklepati iz bogate turške zgodovine in politike.
Do leta 2016 je bil vojaški aparat ključen dejavnik turške politike, ki je pomembno vplivala na dogajanje v državi, ne glede na to, kdo je bil na oblasti. Po spodletelem poskusu puča leta 2016 pa si je Erdogan na koncu podredil tudi vojsko.
Toda nov zaplet zdaj napoveduje Erdoganova blokada vstopa Švedske v zvezo Nato zaradi podpore Kurdom. Zaradi tega se na volitvah lahko pričakuje manjša prisotnost vojske na kurdskih območjih, kar pa bi lahko bil znak, da nasprotovanje Erdoganu ne bo sankcionirano in bi to lahko vplivalo tudi na izid volitev.
V boj proti Erdoganu trojica protikandidatov
Volitve v Turčiji, ki bodo 14. maja, sicer odpirajo veliko tem. Potrjeni so štirje kandidati. Poleg sedanjega predsednika Erdogana še vodja opozicijske Republikanske ljudske stranke Kemal Kilicdaroglu, ki je predsednikov največji izzivalec, ultranacionalistični kandidat Sinan Ogan in nepričakovan kandidat, ki opoziciji s kandidaturo ni naredil usluge, nekdanji član glavne opozicijske stranke, od leta 2021 pa vodja lastne Domovinske stranke Muharem Ince.
V ospredju volitev bo predvsem vprašanje, ali je napočil trenutek za zamenjavo oblasti in ponovno vzpostavitev načete demokracije ter otoplitev odnosov Turčije z Zahodom, kakor tudi, kaj bi morebitna sprememba oblasti v Ankari pomenila za Evropsko unijo. O čem bodo volivci 14. maja pravzaprav odločali?
Kemal Kilicdaroglu je eden glavnih tekmecev sedanjemu turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu.
Erdogan opoziciji ne namerava olajšati dela
Volilni sistem je izjemno problematičen in kot tak pomeni del Erdoganove politične strategije. Na parlamentarnih volitvah volivci izvolijo poslance po proporcionalnem sistemu s strankarske liste. Glasovi gredo tako strankam, ne kandidatom, za vstop v parlament pa je treba zbrati najmanj sedem odstotkov glasov.
Erdoganu je namreč leta 2017 na ustavodajnem referendumu uspelo spremeniti ustavo in odpraviti parlamentarno ureditev s predsednikom vlade, ker to po njegovem mnenju pomeni "oviro" za koncept delitve oblasti, tako da je sedaj predsednik države tisti, ki imenuje in vodi vlado. To pomeni, da bo lahko, četudi sedanja vladna koalicija Ljudsko zavezništvo ne bo dobila večine v parlamentu, Erdogan vladal kot doslej.
Opozicija svoj politični program gradi prav na spremembi tega sistema, zato je zanje zelo pomembno, da Kilicdaroglu na volitvah zmaga že v prvem krogu. To mu sicer otežuje kandidatura Inceja, ta s svojim plesom na TikToku nagovarja predvsem mlajše volivce.
Glas za predsednika kot glas za stabilnost
Da je Erdogan za 14. maj razpisal tako predsedniške kot parlamentarne volitve, in to dober mesec dni prej, kot je bilo sprva predvideno (18. junij), je pravzaprav premetena politična poteza voditelja, ki se spopada z upadom priljubljenosti. Zelo izkušeno ustvarja negotovost znotraj volilnega telesa ter opozarja na neenotnost in raznolikost opozicijskih strank, ki so večinoma poenotile proti njemu. Poudarja, da so njihove vrednote tako različne, da bi ustvarile politično nestabilnost, ki si je nikakor ne morejo privoščiti v tem trenutku, ko mora država zagotavljati popotresno obnovo, medtem ko je le on tisti, ki lahko "tako hitro zgradi hiše".
Potres, ki je 6. februarja z magnitudo 7,8 porušil obsežno območje na meji med Turčijo in Sirijo, je zahteval več kot 50.000 življenj. Potres je razgalil tudi slabo gradnjo objektov, ki naj bi bili potresno varni, a to tudi zaradi korupcije nadzornih organov niso bili. To je povzročilo tudi politične težave za predsednika Erdogana in proteste.
Vsi, ki imamo izkušnje s političnimi kampanjami, vemo, kaj pomeni pridobiti psihološko prednost pred glavnim izzivalcem in mu prekrižati načrte v volilni kampanji, zato lahko utemeljeno sklepamo, da je imel Erdogan prste vmes tudi pri napovedi kandidature Inceja kot četrtega kandidata v volilni tekmi.
Glavni izzivalec se ne predaja
Erdoganov glavni tekmec, Kemal Kilicdaroglu, vodja najstarejše stranke v Turčiji, Republikanske ljudske stranke (Cumhuriyet Halk Partisi, CHP), ki je na videz skromen in ne pretirano karizmatičen, je skupaj z drugimi opozicijskimi strankami začutil moč povezovanja in pred dnevi napovedal zmago nad Erdoganom. Toda vstop Inceja v volilno tekmo mu po napovedih predvolilnih anket jemlje od pet do deset odstotnih točk morda ključnih glasov za zmago v prvem krogu.
Nekateri namigujejo, da bi zaradi tega lahko umaknil kandidaturo, a njegove izjave z jasnim sporočilom kažejo prej nasprotno: "Ni položaja, ki bi od nas zahteval umik, in ne bomo podlegli pritiskom. Naša številka je izžrebana in ni poti nazaj."
Kilicdaroglu je svojo kampanjo začel, ko se je prvič pojavil na prizorišču uničujočega potresa, ki je 6. februarja letos na turško-sirski meji zahteval več kot 50 tisoč življenj. Njegovo sporočilo je bilo jasno – za vse grozote, ki se dogajajo, je odgovoren Erdogan, ki mora zdaj po več kot 20 letih vodenja države oditi.
Glavni opozicijski kandidat Kemal Kilicdaroglu z ženo na enem od predvolilnih zborovanj.
Kritika je na Erdogana letela predvsem zaradi "potresnega davka", tega je Turčija uvedla po rušilnem potresu leta 1999, ki je zahteval okoli 17 tisoč življenj. Ta "potresni davek" plačujejo vsi odjemalci električne energije in je vezan na višino porabe. S temi dajatvami so se zbirala sredstva za popotresno obnovo, pa tudi za protipotresno gradnjo objektov in infrastrukture. A kot se je izkazalo februarja, ni bilo tako; praktično novi objekti so se rušili kot hišice iz kart.
"Če je kdo odgovoren za to, je to Erdogan," je bil Kilicdaroglujev prvi odziv, ko si je kot prvi visoki turški politik ogledal opustošena območja. Erdogan več kot očitno države ni pripravil na potrese, ne z gradnjo, ne z opremo, ne s strokovnim kadrom, pa čeprav zelo močni potresi v Turčiji niso nič nenavadnega, saj leži na stičišču najbolj aktivnih tektonskih prelomnic na svetu. Država je bila na potres 6. februarja enako pripravljena kot leta 1999, je poudaril glavni Erdoganov izzivalec.
Težavni odnosi z EU in ZDA
Čeprav je Erdogan v zadnjih 20 letih dodobra prevzel vse niti oblasti v državi, pa se je opozicija kljub poskusom zatiranja ohranila in je v dobri kondiciji. Tudi zato, ker imajo civilna družba in politične stranke dolgo tradicijo, pa tudi zato, ker je Turčija leta 1999 uradno dobila status države kandidatke za članstvo v EU.
A po drugi strani je Evropa dogajanje v Turčiji dolga leta le opazovala in izražala "zaskrbljenost" zaradi erozije demokratičnih norm in ni bila dejavneje vključena v eno od največjih gospodarstev na svetu, katerega ekonomske in politične vezi segajo v Azijo, na Bližnji vzhod in v Afriko.
Proces turškega pridruževanja EU je bil sicer vseskozi zelo počasen in brez prave želje predvsem med nekaterimi članicami, da bi se Turčija zares pridružila povezavi. Velike razlike v kulturi, zgodovini in tudi veri so bile prevelika ovira zlasti za konservativni blok v Uniji, z nasprotovanjem Turčiji v EU pa so se krepili tudi nacionalisti v Evropi.
To je bilo še posebej opazno v Franciji, ko se je predsednik Nicolas Sarkozy leta 2011 javno izrekal proti članstvu Turčije v EU, med drugim tudi zato, da bi tako jemal veter iz jader Marine Le Pen, ki je postajala vzhajajoča zvezda nacionalističnega bloka v državi. Podobno je polnopravnemu članstvu več kot 70-milijonske Turčije nasprotovala tedanja nemška kanclerka Angela Merkel, ki je Ankari raje ponujala obliko "posebnega partnerstva".
To je medtem ustvarjalo zamere na turški strani, ki je počasen napredek v pristopnih pogajanjih pripisovala predvsem političnim razlogom, ne pa svojemu dejanskemu (ne)odzivanju na priporočila iz Bruslja. "Sovražna Evropa", ki je tudi vse bolj glasno kritizirala "Erdoganovo demokracijo" in pregon kurdske manjšine, pa je bila po drugi strani za Erdogana pogosto tudi izgovor za utrjevanje položaja na domači sceni.
Največja kriza v odnosih se je pojavila v drugi polovici leta 2015, ko je Turčija odprla meje za milijone sirskih beguncev in drugih migrantov, ki so se podali proti Zahodni Evropi in ustvarili eno od največjih kriz za vso Unijo. Dogovor med Brusljem in Ankaro o ustavitvi migrantskega toka v zameno za evropske milijarde marca 2016 je sicer vseboval tudi zavezo o pospešitvi turških pristopnih pogajanj in vizumsko liberalizacijo, a se to ni zgodilo; nasprotno, pogajalski proces se je skoraj povsem ustavil. Erdogan pa je medtem že večkrat napovedal, da bo Turčija umaknila prošnjo za članstvo.
Poskus državnega udara v Turčiji julija 2016 je prinesel obsežen pogrom Erdogana nad političnimi nasprotniki v državi in dodatno poslabšal odnose med Turčijo in Zahodom.
Dodatni žebelj v krsto odnosov pa je poleti 2016 zabil tudi poskus državnega udara v Turčiji, ki ga je Erdogan pripisal političnim nasprotnikom s podporo v Evropi in ZDA. Ker mu Washington ni hotel izročiti domnevno glavnega zarotnika, v ZDA živečega klerika Fethulaha Gülena, je Erdogan zaostril tudi odnose s tedanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Čeprav je bila Turčija članica Nata, so ji ZDA vse bolj odrekale sodelovanje in pomoč, zelo napeto pa je postalo zaradi sirskih Kurdov, ki jih je Washington podpiral, Turčija pa jim je grozila z uničenjem.
Paradoksalno je Turčiji morda tudi tovrsten "neodvisen" odnos z ZDA pomagal, da zdaj, v obdobju ukrajinske vojne, lahko igra vlogo posrednika med Kijevom in Moskvo, pa čeprav je članica Nata.
Se Evropski uniji odpira nova priložnost v odnosih s Turčijo?
Evropski uniji se zdaj z volitvami 14. maja v Turčiji morda odpirajo nove priložnosti. Možnosti za reševanje zahtevnih odnosov z Rusijo, energetske krize, nazadovanje demokracije v nekaterih državah članicah EU in vprašanja odvisnosti od Kitajske se morda kažejo ravno v okrepitvi sodelovanja s Turčijo.
Pri tem pa se seveda zastavlja ključno vprašanje – ali je EU pripravljena na to perspektivo oziroma ali v EU obstajata jasna strategija in dolgoročna vizija, če pride do menjave oblasti v Turčiji?
Vemo, da so številni nasprotovali procesu pristopnih pogajanj Turčije za članstvo v EU zaradi stanja človekovih pravic v tej državi, vendar je jasno, da morajo danes znova pretehtati svoja stališča. Četudi v Turčiji zmagajo opozicijske sile, ki naj bi znova okrepile demokratične standarde v državi, bodo na dnevnem redu odnosov med EU in Turčijo težka vprašanja – od liberalizacije vizumskega režima in posodobitve carinske unije do vprašanja vstopa v EU. Če se to ne bo zgodilo, bo to veliko razočaranje in nepravična zavrnitev milijonov ljudi v Turčiji, ki se borijo proti Erdoganovi avtokraciji in za demokratični sistem.
Najslabša rešitev bi zagotovo bila, da bi EU razvoj dogodkov le nemo opazovala in ne bi nadaljevala pogajanj s Turčijo ter na ta način poskušala z aktivnim pristopom uveljavljati svojega vpliva na globalni ravni. Še posebej, če vemo, da Turčija tiho zagotavlja Rusiji tajne trgovske poti za izogibanje sankcijam, blokira vstop Švedski v zvezo Nato in še vedno vztraja v sporu z Grčijo in Ciprom o razmejitvi v vzhodnem Sredozemskem morju.
Dolgoletni turški predsednik Recep Tayyip Erdogan na obisku v potresu prizadetega območja.
Je predsednik Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), ki je dolga leta samostojno vodila državo, zdaj pa je v koaliciji s skrajno nacionalistično Stranko nacionalističnega gibanja (MHP). Erdogan Turčiji suvereno vlada že od leta 2002, tudi s trdo roko. Pod njegovo vladavino je po ocenah mednarodnih institucij in tudi Evropske komisije prišlo do nazadovanja demokratičnih standardov, pa tudi do represije političnih nasprotnikov in omejevanja človekovih pravic, o čemer je že večkrat proti Turčiji razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
Posebej skrb vzbujajoč je pregon kurdske manjšine. Ankara ima kurdsko delavsko stranko (PKP) za teroristično organizacijo in v boju proti njenim pripadnikom ne izbira sredstev. Na jugu države se pogosto dogajajo tudi vojaški posegi, v katerih so žrtve tudi civilisti. Številni Kurdi so bili zaradi obtožb protidržavnega delovanja obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.
Erdogan je sicer politično kariero začel kot župan Carigrada (1994–1998), nato pa se je zavihtel na čelo države. Med letoma 2003 in 2014 je bil predsednik vlade, zatem pa postal predsednik države, kar je še danes. Ob začetku političnega delovanja je bil zaradi podpihovanja verske nestrpnosti celo v zaporu, pozneje pa je opustil radikalno retoriko. Predvsem v svojem premierskem obdobju je izvedel reforme, ki so Turčiji omogočile začetek pogajanj za članstvo v EU.
Na ustavodajnem referendumu leta 2017 mu je uspelo spremeniti ustavo in udejanjiti svojo vizijo vladanja – turški parlamentarni sistem je spremenil v predsedniškega. Zdaj kot predsednik države nadzira vse državne organe, celo sodstvo.
Je čas za spremembe?
V sedanji predvolilni kampanji poudarja, da bo glas zanj pomenil nadaljevanje stabilnosti, odločenosti in močnega upravljanja. Obljublja tudi popotresno obnovo države. Njegova kampanja je enostavna in jasno usmerjena v njegovo volilno telo. Dobro tudi manipulira s političnimi igrami iz ozadja.
Kljub temu pa državljani vse bolj čutijo inflacijo in bedo na svoji koži, tudi njegovi volivci. Morda se mu tudi zato prostor vse bolj oži. Štirinajsti maj bo pokazal, ali se bodo turški volivci odločili za spremembe.
Prispevek izraža osebna stališča avtorice in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
5