Erdogan in novi Otomanski imperij

Za evropskega opazovalca je bil to že kar malce nenavaden prizor, saj ni navajen, da bi lahko kateri politik – in to za povrhu vsega še politik tuje države – pri ljudeh zbudil takšno navdušenje. Skratka, Erdogan velja na arabskih ulicah za pravega heroja. Seveda ni nikakršna skrivnost, s čim si je prislužil ta status. Lahko bi se reklo, da s svojo brezkompromisno politiko do Izraela in glasno podporo Palestincev pravzaprav zgolj izkorišča serijo strateških napak ZDA v regiji. Najbolj tragično pri vsej zgodbi je to, da ameriška diplomacija sploh ni tako neumna, kot se zdi, se pravi, pravzaprav zelo dobro ve, kaj bi morala storiti, vendar tega zaradi vpliva različnih lobijev pač ne more. In mimogrede, Evropa je pri vsem skupaj ravno dovolj pragmatična, da na njeno pomoč kajpada ne more računati. V enakih ali še večjih težavah so tudi arabski voditelji. Dogajajo se spremembe in nanje bo treba računati. Mubarakov režim je pri palestinskem vprašanju vedno igral dvojno igro: po eni strani se je pred domačo javnostjo rad delal ogorčenega ob krivicah, ki so jih morali trpeti palestinski brati, a ga to po drugi strani ni oviralo, da ne bi z Izraelci sodeloval in jih pri tem celo podpiral. V tem je bil res zelo spreten, saj se je v javnosti ustvaril vtis, kot da so za nevzdržni položaj v Gazi odgovorni izključno Izraelci.

Težava je v tem, da Mubarakov režim živi v Egiptu naprej. V tem pogledu se ni spremenilo prav nič. Maršal Tantavi in njegovi kolegi so Mubarakovi ljudje, čeprav so mu zdaj obrnili hrbet. Tudi zadnji incident z izraelsko ambasado kaže na staro igro izkoriščanja protiizraelskih čustev. (Ameriški obrambni minister Panetta naj bi čakal kar dve uri, preden se je Tantavi končno odzval na njegov klic.) Takšni incidenti so zares krasna priložnost za uvedbo izrednih razmer.

Egipt gleda na sebe že od nekdaj kot na nekakšno avantgardo arabskega sveta. Muslimanska bratovščina je zato Erdogana včeraj prijazno opozorila, da ne bi bila najbolj zadovoljna, če bi si Turčija sama uzurpirala vodilni položaj v regiji. No, kot kažejo trenutne razmere, si Turčija tega položaja ne prisvaja prav nič samovoljno, to vlogo ji povsem spontano pripoznava skoraj celotna regija. Savdska Arabija kot mogoča alternativa lahko sicer ponudi marsikaj v strogo ekonomskem smislu, toda v neki širši kulturno-politični perspektivi je najbrž za večino Arabcev nesprejemljiva. Poleg tega je Egipt danes napol propadla država, ki je povsem odvisna od drugih. Njegova edina sreča, če se temu sploh lahko tako reče, je dejstvo, da je prevelik za propad v velikem slogu.

Nad takšnim razvojem dogodkov so najbolj zaskrbljeni Izraelci. Mnogi se tolažijo, da bo Turčijo pri tem obnavljanju Otomanskega imperija zaustavil Zahod. Kolikor imajo v mislih Evropo, pozabljajo, da je to pravzaprav njena ideja. Ko sta Francija in Nemčija jasno povedali, da Turčije ne vidita v EU, vsaj ne kot polnopravne članice, ji dejansko nista dali možnosti izbire. Ironija je v tem, da je trenutna perspektiva Turčija mnogo zapeljivejša od evropske. Tudi kar zadeva palestinsko državo, EU ne bo zaostrovala odnosov z nikomer. V resnici je tako, da Evropo v tem trenutku prav malo briga tako za Izraelce kot tudi Palestince.

Ravno tako se motijo tisti, ki računajo na odločilni vpliv ZDA. Izraelci bodo od njih dobili veto v ZN, to pa bo bolj ali manj tudi vse, kajti ravno s tem vetom si bodo zapravile še tisti vpliv, ki že zdaj ni ne vem kakšen. Vse kaže, da bodo Izraelci gradili še veliko zidov.