Sobota, 22. 12. 2018, 12.10
5 let, 3 mesece
"Če nisi proti ali za, si označen za sovražnika in grožnjo" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,83
Oleksiy Radynski in Vasyl Cherepanyn, del kolektiva VCRC, ki je letošnji prejemnik delovne štipendije društva Igorja Zabela za kulturo in teorijo.
Kijevski Raziskovalni center za vizualno kulturo (VCRC) je mednarodno štipendijo nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo prejel zaradi svojega izjemnega prispevka h kritičnemu mišljenju in ustvarjanju v izjemno težavnih okoliščinah današnje Ukrajine v vojnem stanju. Zaradi njihovega delovanja so jih nasprotniki tudi že fizično napadli.
Raziskovalni center za vizualno kulturo (Visual Cultural Research Center - VCRC) je eden od letošnjih prejemnikov štipendije Igor Zabel 2018. Kijevski kolektiv, ki deluje na preseku med teorijo, umetnostjo in aktivizmom, je izbrala Joanna Mytkowska. Umetnostna zgodovinarka, kuratorka in od leta 2007 direktorica Muzeja za moderno umetnost v Varšavi je letošnja prejemnica mednarodne nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo, ki jo podeljujejo za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope.
Podelitev nagrad je potekala v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali z dvema članoma skupine VCRC, Vasylom Cherepanynom in Oleksiyem Radynskim.
VCRC so ustanovili leta 2008 in deluje kot neodvisna iniciativa na področju založništva, umetniških in znanstvenoraziskovalnih projektov, organizira predavanja, javne razprave in konference. Je tudi ustanovitelj Kijevskega bienala, ki je od leta 2015, ko je potekal prvič, ena najpomembnejših mednarodnih razstav v tem delu Evrope.
VCRC z analiziranjem vizualne kulture spodbuja k refleksiji o postsovjetskih politično-ekonomskih razmerah, prinaša marginalizirano znanje o mestu in izpostavlja vprašanja o pravici prebivalcev in prebivalk do njihovega mesta. Zavzema se za ohranjanje kijevskega modernizma – dediščine sovjetske modernistične arhitekture, ki naj je ne pohodijo komercialne vsebine, kot je eden od primerov, ki so ga obravnavali. V javni prostor tako prinaša različne odrinjene in druge kontroverzne družbene teme in spodbuja k novim oblikam civilnodružbenega delovanja. VRCR je tudi pomemben nasprotnik novega vala nacionalizma, ki vpliva na ukrajinski javni prostor in identiteto.
Oleksiy Radynski: "Osnovna in preprosta odgovornost intelektualca oziroma vsakogar, ki je vpleten v produkcijo vednosti, je, da ne obupa nad kompleksnostjo resničnosti in njenih interpretacij. Danes se namreč svet hitro spreminja v zelo poenostavljeno sliko."
Ste prejemniki ene od štipendije nagrad Igorja Zabela, kaj vam to pomeni?
Vasyl Cherepanyn: Pridobljeno štipendijo je mogoče videti tudi v širšem političnem kontekstu, ker je za nas zanimiva povezava z regijo nekdanje Jugoslavije. To, kar danes sami izkušamo, je nekaj podobnega, kar je pred leti doživljal Balkan.
Intelektualno pa je za nas, ker smo kolektiv z univerzitetnim ozadjem, ki smo bili ali smo še vedno povezani s področjem kulturnih študij, pomembna povezava s slovenskim kontekstom, ki ga poznamo prek Slavoja Žižka, Alenke Župančič in Mladena Dolarja. Medtem ko je na umetniškem področju pomembno to, da smo imeli tudi že priložnost sodelovati z NSK. Vendar pa med Ukrajino in Slovenijo ter širšo regijo ne poteka prav veliko umetniških sodelovanj, zato so takšne povezave zelo pomembne in jih bomo razvijali tudi v svojih nadaljnjih projektih. Če primerjamo Balkan in Ukrajino, kjer se ukvarjamo s postsovjetskim kontekstom, se srečujemo s podobnimi politikami spominov, socialistično zgodovino, dediščino modernizma …
Del govora Vasyla Cherepanyna ob podelitvi nagrad Igorja Zabela za kulturo in teorijo: "Znašli smo se v času, ko politične reakcije, nasilje in ekstremno desničarski populizem močno izpodbijajo modus operandi umetniškega in kulturnega področja."
Povezovanje, mednarodne skupnosti družbenopolitično angažiranih institucij je danes pomembno umetniško delovanje, ki ga resnično potrebujemo, ste dejali v enem od svojih intervjujev.
Vasyl Cherepanyn: Mednarodno povezujoča, s podporo institucij v ozadju, dolgo trajajoča sodelovanja prihajajo danes predvsem s področja umetnosti. Slednje tako pogosto opravlja določeno politično vlogo. V tem smislu bi lahko to tudi razumeli, da gre za delo v nastajanju. Torej za neprestano odvijajoče se ustvarjanje mednarodnih povezav med institucijami, ki si delijo podobne cilje.
Oleksiy Radynski: Za VCRC je bilo že od samega začetka pomembno, da nismo osredotočeni le na eno področje, kot na primer samo na umetnost ali akademski svet. Vedno se nahajamo nekje vmes in delujemo na presečišču produkcije kritične umetnosti, (para)univerzitetnega sveta, v smislu refleksivne vednosti in političnega aktivizma. Oblikujemo izhodišča za sodelovanje teoretikov, umetnikov in aktivistov.
"V VCRC se z izobraževanjem in produkcijo znanja ukvarjamo v različnih oblikah. (...) Po navadi pa se ukvarjamo s temami in problemi, ki so sicer v mainstreamu utišani in spregledani."
Intelektualci, združite se, ste prav tako dejali pred časom.
Vasyl Cherepanyn: To je pomembno tudi politično, še posebej v današnjem času, ko je internacionalizem opuščena ideja. Tako smo leta 2017 organizirali Kijev Internacional – Kijevski bienale, ki je raziskoval emancipatorni potencial ideje politične internacionale.
Internacionalizem kot tak, ki je bil središčna točka reference različnih levičarskih idej, si je zdaj celo prisvojila skrajna desnica. Prav smešni so nameni Steva Bannona, nekdanjega stratega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki potuje po Evropi in poskuša združiti skrajno desne stranke. Prizadeva si oblikovati nov tip nacionalističnega internacionalizma.
Ko opustiš pomembno dimenzijo političnega življenja oziroma prostora, se ne zgodi vakuum, temveč je ta takoj zavzet z nasprotnikom, političnim sovražnikom.
"Nasilni odgovori na kritično ali neprijetno vednost ter stališča imajo v Ukrajini zgodovino. Neposredno nevarnost, ki jo takšno nasilje prinese, spremlja še skrita past – identificiranje z vlogo žrtve."
Kako vojno stanje v Ukrajini vpliva na življenje in vaše delo?
Vasyl Cherepanyn: Na področje umetnosti in kulture zelo močno, pravzaprav ni družbenega področja, na katero ne bi vplivale razmere v Ukrajini. Je pa to za nas precej nova družbena in politična izkušnja, s čimer je Ukrajina v smislu vzpona in upora različnih političnih skupin, čemur smo priča na primer v ZDA in EU, postala del transnacionalnega oziroma globalnega konteksta.
Priča smo radikalnim nadomestkom utopičnega upanja, ki se je pri nas pokazalo pred leti, zdaj pa je nekakšna revolucionarna možnost nadomeščena z vojnim stanjem. V obeh primerih so vključeni različni akterji, vendar pa je v ozadju enaka sistemska logika. V političnem prostoru gre za vse večje nagibanje v desno, v različnih državah se prav tako množijo reakcionarne sile, ki pridobivajo moč, in Ukrajina je tako samo eden od takšnih primerov. Vse manj je možnosti za kritično razmišljanje. V skupini VRCR, kjer se zavzemamo za politiko skozi umetnost in produciranje vednosti skozi politiko ter se nagibamo na levo, je to vse težje izražati javno in oblikovati alternativne naracije. Vojno stanje je postalo, še posebej s strani države, izgovor za vsako dejanje ali nedejanje. Norma je postal patriotski, nacionalistični diskurz in vse je storjeno v tem imenu. Takšno stanje pa kritično kulturno in politično umetnost odriva na obrobje, prostori in platforme za takšno delovanje se neprestano ožijo. Znašli smo se v situaciji, ki ni ne mir in ne vojna. Temu je popularno reči hibridna vojna, vendar bi sam rekel, da živimo v hibridnem miru, kar zajema vse ravni družbenega življenja.
"Na področje umetnosti in kulture zelo močno, pravzaprav ni družbenega področja, na katero ne bi vplivale razmere v Ukrajini. Je pa to za nas precej nova družbena in politična izkušnja, s čimer je Ukrajina v smislu vzpona in upora različnih političnih skupin, čemur smo priča na primer v ZDA in EU, postala del transnacionalnega oziroma globalnega konteksta."
Strah, grožnje, izredne situacije so pomembna politična orodja, medtem ko je vaše znanje. Vednost pa ni privilegij, pač pa družbena odgovornost, je vaše sporočilo. Kako torej razumete vlogo intelektualcev?
Oleksiy Radynski: Osnovna in preprosta odgovornost intelektualca oziroma vsakogar, ki je vpleten v produkcijo vednosti, je, da ne obupa nad kompleksnostjo resničnosti in njenih interpretacij. Danes se namreč svet hitro spreminja v zelo poenostavljeno sliko.
Enostaven primer je ukrajinska polarizacija družbe, v kateri je za številne ljudi resničnost postala črno-bela. Ali si proukrajinski ali pa protiukrajinski. Gre za zelo primitivni kategoriji in vse, kar se dogaja, lahko strpaš v to dihotomijo. V primeru zastavljanja bolj kompleksnih vprašanj, onkraj retorike proti ali za, si označen za sovražnika in grožnjo. Kar pa je zelo nevarno, ne samo za Ukrajino, saj s procesom polarizacije in poenostavljanja sledimo globalnemu kontekstu.
Zato je naša osnovna odgovornost, da se v to ne potopimo in da presežemo črno-belo sliko. Na žalost pa je področje umetnosti še eno od zadnjih družbenih polj, kjer je to mogoče. To ne pomeni, da zavračaš zavzemanje stališč in ne gre za nevtralni položaj, vendar ne pristajaš na redukcijo sveta, kot se tudi ne moreš pridružiti nobeni od dostopnih prevladujočih možnosti.
Vasyl Cherepanyn: V VCRC se z izobraževanjem in produkcijo znanja ukvarjamo v različnih oblikah. Delujemo tudi na področju vizualne kulture, v naših dejavnostih v prepletu različnih disciplin pogosto posegamo na polje alternativnega izobraževanja, ki sega onkraj kontekstov komercializirane akademije. Kar pa spremljajo tudi ideje o strukturni preobrazbi univerze.
Politična vednost, ki nastaja, tako zaseda različne forme. Med protesti leta 2013 in 2014 smo na trgu Maidan v sodelovanju še z nekaterimi drugimi iniciativami organizirali Open University of Maidan. Leta 2015 smo ustanovili tudi mednarodni bienale Kijev z naslovom The School of Kyev, ki je odpiral vprašanja o krajih in prostorih izobraževanja. Izpostavili smo tudi vprašanje o krizi univerze kot strukture, to pa soočili z razmišljanjem, kaj danes pomeni produkcija vednosti v mestu, in ne samo v klasičnih kontekstih akademij. Mesto kot takšno tako lahko postane teritorij za produkcijo znanja.
Po navadi pa se ukvarjamo s temami in problemi, ki so sicer v mainstreamu utišani in spregledani. To so sovražni govor, feminizem, LGTB vprašanja …
Kijevski kolektiv VRCR v javni prostor prinaša različne odrinjene in druge kontroverzne družbene teme in spodbuja k novim oblikam civilnodružbenega delovanja. Je tudi pomemben nasprotnik novega vala nacionalizma, ki vpliva na ukrajinski javni prostor in identiteto.
Zaradi svojega delovanja in idej, ki jih zagovarjate, ste deležni cenzure in ste bili tudi žrtev fizičnega napada nasprotnikov. Vasyl, vas so močno pretepli.
Oleksiy Radynski: Nasilni odgovori na kritično ali neprijetno vednost ter stališča imajo v Ukrajini zgodovino. Neposredno nevarnost, ki jo takšno nasilje prinese, spremlja še skrita past – identificiranje z vlogo žrtve.
Seveda si žrtev, vendar menim, da je ob fizični nevarnosti nasilja pomembno, da se ne ujameš v krog, ki zamejuje potenciale možnosti. Ne govorim le o nas, temveč o logiki neprestane vloge žrtve, ki škoduje umetnikom in določenim institucijam. Seveda, zelo težko je biti kritičen do žrtve, tega praviloma ne počnemo. Poznam biografije umetnikov, katerih poglavitni del predstavlja seznam cenzur njihovega dela. Menim, da je to zelo šibka pozicija. Zakaj je tvoje delo pomembno, ker je bilo tokrat cenzurirano? Mogoče je tehtno zaradi česar drugega. Ne smemo toliko teže posvečati cenzorjem in s tem prispevati k reprodukcije takšne identitete.
Vasyl Cherepanyn: Nasilje je v tem kontekstu resnično nevarna past, saj radikalno zreducira vse druge mogoče dimenzije. Žrtev ne kritiziramo, vendar pa je kritike potrebna ideologija viktimizacije.
Preberite še:
