Afganistan, dežela vdov

Ko je Gulgotaj izvedela, da je ostala brez moža, je vedela, da je njenega življenja konec. Poročena je bila le tri mesece, ko je mož umrl v napadu samomorilskega napadalca. 23-letna Gulgotaj ni želela vse življenje živeti kot vdova. Brez odlašanja se je hotela ubiti in je spila kislino. Našla jo je soseda, ki jo je takoj odpeljala v bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. Toda njena prihodnost je popolnoma nepredvidljiva. Gulgotaj na žalost ni edina, ki se mora soočiti s tem, da je ostala vdova v arhaični afganistanski družbi. V zadnjih treh desetletjih so vojne mnoge Afganistanke potisnile v vdovstvo. Ocenjujejo, da jih je le v Kabulu okoli 60.000, v celotni državi pa dva milijona in pol. Večina jih je relativno mladih, brez izobrazbe, največkrat so nepismene. V tem delu sveta so ženske popolnoma odvisne od soprogov. Zaradi tega pomeni izguba moža življenjsko katastrofo. Mnoge se odločijo za samomor. Muhamed Hemat, primarij v glavni kabulski bolnici, je priča tej temni statistiki. "Vsak teden pripeljejo najmanj dve ali tri ženske, ki so si želele vzeti življenje," je potrdil za Deutche Welle: "Mnogih ne uspemo rešiti." Največkrat jih v samomor pahnejo pritiski znotraj klana, ki so jim izpostavljene po moževi smrti. Po afganistanski tradiciji se vdova znova poroči, tokrat z moževim bratom. Toda s tem se težave vdov ne nehajo, temveč šele začnejo. V družbi so popolnoma ničvredne in brez zaščite. Tudi poroka z moževim bratom je ne zaščiti pred napadi drugih moških. "V neki varni hiši v Kabulu je pomoč poiskala ženska, ki so jo po moževi smrti leta dolgo posiljevali in mučili njen oče in možev brat, s katerim se je morala poročiti," je povedala Vazima Frog, borka za ženske pravice in direktorica Raziskovalnega centra za ženske, mir in varnost v Kabulu. "Smrt soproga pomeni za žensko izgubo identitete in s tem tudi zaščite. V taki situaciji se mnogo žensk raje odloči za samomor kot pa za življenje brez perspektive," meni Frogova. Pokojnino dobi oče, ne žena Toda kljub temu se nekatere borijo naprej. Šajana iz vzhoda Afganistana se je zaradi svojih otrok odločila, da bo tudi po moževi smrti živela in se borila za njih. "Moji otroci so še majhni in ker nimam moža, sem si našla delo. Cel dan čistim v šoli, da bi jih lahko sama nahranila in ne bi postala odvisna od drugih," pripoveduje. Mesečno zasluži 1200 afganov, kar je okoli 17 evrov. "Nimam druge izbire, v Afganistanu ni veliko dela za ženske. Moja želja je, da bi vlada bolje poskrbela za revne in vdove," upa Šajana. Toda afganistanska vlada nima posluha za vdove in kritičnost njihovega položaja. Kakšen je položaj vdov, najbolje pove podatek, da v primeru, da umre vojak ali policist, njegove pokojnine ne prejema vdova, temveč njegov oče. Poleg vsega pa so Afganistanci tudi prepričani, da vdove prinašajo nesrečo in mnogi nočejo imeti z njimi prav nobenih stikov. Tako so skorajda izobčene iz družbe. Zato ni čudno, da jih toliko raje izbere smrt.