23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Ta dogodek je predsednik Evropskega parlamenta (EP) Jerzy Buzek leta 2010 opisal kot "dogovor dveh najhujših oblik totalitarizma v zgodovini človeštva". Izbiro 23. avgusta kot dneva spomina na mrtve je podprla tudi Vilniška deklaracija iz leta 2009, že leta 2008 pa je ta dan predlagala Praška deklaracija o evropski zavesti in komunizmu, ki jo je med drugim podpisal tudi nekdanji češki predsednik Vaclav Havel. Triindvajseti avgust je imel poseben pomen v številnih državah, saj so na ta dan v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zahodnih državah prirejali demonstracije, na katerih so opozarjali na sovjetske zločine in kršitve človekovih pravic. Protesti na "dan črnega traku" so se leta 1989 razširili na baltske države in svoj vrhunec dosegli, ko je dva milijona ljudi sklenilo roke in oblikovalo človeško verigo v protest nadaljevanju sovjetske okupacije.

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu Evropski parlament je 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov 2. aprila 2009 s posebno resolucijo, ki jo je sprejel ob upoštevanju nekaterih temeljnih mednarodnopravnih aktov, kot sta Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ter ob upoštevanju Resolucije Sveta Evrope o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov in tudi številnih svojih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin.

Ohranitev spomina na tragično preteklost Evrope Med ključnimi razlogi je EP med drugim poudaril, da je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu, ter da je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev. Poudarja tudi, da je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope in da so v srednje- in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem ter da je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav.

Med motivi za sprejem resolucije so poudarili, da je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ta je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije.

Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju.

Spomin na nasprotnike totalitarne vladavine Evropski parlamet je poudaril pomembnost tega, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe. Z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.

Zaradi vsega tega je Evropski parlament v resoluciji pokazal spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi, se poklonil vsem, ki so se bojevali proti tiraniji in zatiranju, ter obnovil svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic. EP je poudaril pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave, ter znova potrdil svoje enotno mnenje proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje.

Opozoril je na dejstvo, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost, pa tudi poudaril, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti.

Za odprtje arhivov nekdanjih tajnih služb EP obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave, ter pozval vse države članice, naj si prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene.

Obsodba vseh zločinov proti človeštvu Resolucija EP obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi, žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom pa izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje. Izjavlja tudi, da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje.

EP je z resolucijo pozval k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov, kot tudi h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave.

Vseevropski dan spomina za žrtve Obenem so v Evropskem parlamentu pozvali k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin. Prepričani so tudi, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.