Zlate palice in denar v rokah zdravnikov? Ja, pa kaj še!

Da je pri nas res kriza, kažejo tudi zadnje nerazumne in popolnoma zgrešene poteze države. Tokrat so pošteno mimo udarili policisti, ki so se spravili kar nad naše drage zdravnike, za boljši vtis pa zraven priprli še kakšnega farmacevta.

Denar je nosil nazaj, pa ga vseeno gnjavijo Kako si drugače razlagati obsežno preiskavo zoper vse te naše požrtvovalne angele v belih haljah, ki rešujejo življenja, v zahvalo jih pa potem kriminalisti "jagajo" gor in dol, zapirajo in obtožujejo, da so proračun oškodovali za neke milijone in se okoriščali z darili.

Še več, zlate palice in gotovino naj bi jim našli. Zdravnikom? Ah, dajte no, še dobro, da imamo tistega Vrhunca iz UKC, ki je v kamero edini nalil čistega vina in lepo povedal, da pri njih ni bilo nobenih takšnih zgodb. Okej, neki radiolog iz Ljubljane je sicer priznal, da je vsakih nekaj mesecev dobil 70 tisoč evrov nakazanih v Nemčijo, ampak ali tega, da je denar nosil nazaj v Slovenijo in ga tukaj trošil in pomagal domači ekonomiji, res nobeden ne želi videti?

Slavc je šel "na polno" Ena sama greznica, vam rečemo. Poglejte samo medije! Zadnjič se je tisti ta visoki Slavc, ki ponavadi z ljudmi grdo dela v Odmevih, pririnil še v neko pogovorno oddajo in tam prav po domače obravnaval naše politične prvake. Zasliševal jih je in gnjavil z vprašanjem, kdo je kriv za bančno luknjo. Ja kdo pa naj bo kriv? A politika? Če bi človek vsaj malo bral in bil približno na tekočem, bi vedel, da politiki upravljajo državo in se nimajo časa zafrkavati še z raznimi denarnimi operacijami.

Pa voditelj ni bil samo osoren, prav predrzno in vehementno se je vedel. Enega, ki ni mogel na oddajo, je celo klical v tujino, da ga je lahko mrcvaril, kaj on misli o tem in ali bo priznal krivdo. Da ne govorimo o tem, v kakšni maniri se je loteval tistih v studiu, še pred damo ni imel nobenega rešpekta, tako da ne zgrešimo, če zapišemo, da je v nekem trenutku na nacionalki kar malo zadišalo po 15. stoletju in Španiji.

Hoteli so biti podrejeni, zdaj pa robantijo Še dobro, da imamo tudi pozitivne novice, ena takšnih je, da nam je Bruselj prikimal k dokapitalizaciji bank. Evropski uradniki so se končno naučili slovenskega avtorskega napeva o samozmožnosti in zdaj so naravnost navdušeni nad potentnostjo naše vlade. Z njimi navdušenje delimo tudi davkoplačevalci. Dober je občutek, da lahko z lastnim denarjem, ki ti ga ne bo treba nikoli vračati, narediš nekaj pozitivnega za državo, nekaj, kar se ti bo večkratno povrnilo. Neka pičla manjšina godrnjačev sicer pljuva čez vlado in robanti, da bo šla do ustavnega sodišča, ker so izgubili ne vem koliko milijonov v podrejenih obveznicah, ampak prej bi mislili na to, kaj pomeni, če imaš papir, ki ti veleva, da si obvezan podrediti se.

Je pa naša prva državna menedžerka Alenka povedala še eno dobro stvar, to je, da imamo kljub nikoli sitim bankam na računu še dve milijardi in pol. Pravijo sicer, da se s tem, koliko denarja imaš, ni za hvaliti, ker te lahko potem kdo okoli prinese, ampak ona je to izjemoma vseeno naredila, ker moramo Evropi pokazati, da smo likvidni, da ne potrebujemo nobene bergle in lahko denarnico takoj odpremo za nove sanacije.

Bo zaporniškim gostom po Prijatelju v zaporu stregel Krašovec? Veselje se v teh dneh z državne seli tudi na mikroraven, k navadnih ljudem. Tako je tudi pri Prijateljevih. Srečko, nekdanji poslanec in strankarski kompanjon Zmaga Jelinčiča, ki se je v petih letih kehe otresel odvečnih maščobnih bremen in se prelevil v pisca bloga, nekaj mesecev pred iztekom kazni zapušča škripajočo žimnico in se vrača na domači kavč, kjer se bo lahko v družinsko obarvanem prazničnem času pomuckal z najbližjimi in si v usta končno spet natlačil domačih dobrot.

Za njim v arestu ostaja ne samo človeška, ampak tudi vrzel v zaporniški kuhinji, kjer se je bil menda Srečko vajen nadvse spretno vrteti. A se po Prijateljevem odhodu za gurmansko komponento v naših zaporih morda vseeno ni treba bati, nekdanjega poslanca bi namreč lahko za štedilnikom za dve leti kmalu zamenjal nesojeni kralj na Betnavi Mirko Krašovec. Saj veste, nekdaj je veljal za finančnega čarodeja mariborske nadškofije, danes pa bi se, če bi bil malo manj trmast, lahko pohvalil s statusom na prvi stopnji obsojenega zaradi goljufije z lažnimi dokumenti, s katerimi je od Evrope izmamil skoraj dva milijona evrov. Kljubovalni Mirko na to ne pristane in napoveduje pritožbo, s katero bo dokazal, da ima prav on, ne sodišče in preostali, ki so krivdo že priznali.

Jakič bi se povezal direktno na "štrom" Izredno koprnenje po dokazovanju resnice je v teh dneh izkazal tudi obrambni minister Roman Jakič. Strašno ga moti, ker so ga kriminalisti vzeli v prešo zaradi pogodbe o stožiških parkiriščih, kjer naj bi operiral po domače. Ni res, vse je bilo, kot mora biti, in da bi to dokazal, sem se pripravljen priklopiti na elektriko, no, na poligraf, pravi Jakič, za čigar iskrenost besed v slogu vselej prepričljivega oratorja ni pozabil jamčiti tudi ljubljanski župan Zoran Janković.

Ko smo ravno pri šefu Ljubljane, ta še ne ve, ali v stranki, ki jo je postavil na noge, ostaja ali iz nje odhaja. No, vsaj tako pravi. So mu pa zato brezpogojno podporo, podloženo z romantiziranimi besedami o tem, kako nepogrešljiv člen ekipe je, namenili nekateri poslanci PS in si zato prislužili kazenski hearing pri predsednici vlade. Za Bratuškovo morda nekoliko presenetljiva gesta, a ker je premierka ta teden prejela tudi pohvalo, bo to brez dvoma zasenčilo omenjeni spodrsljaj. Z besedami "apolitična, ahistorična, neprovokativna" ji je tik pred pobegom v ZDA polaskal prvi frajer med tujimi veleposlaniki pri nas, Joseph Mussomelli.

Poslancev ni bilo doma Pred dnevi se je za ploščadjo pred parlamentom zgodil mini živinski sejem. Skupinica prašičkov je sporočila, da je prišla obiskat sorodnike v stavbi čez cesto, a žal ni bilo nikogar doma ali pa niso slišali zvonca. Se je pa zato osmerica mladih svinj pred mimoidočimi izkazala z dobršno mero gostoljubja, stregla je dober domač, rahlo pikanten golaž, policistom pa prijazno pozirala, ko so jo ti popisovali.

Zmagoslaven teden bo v svoj zasebni koledar vpisal Marjan Kramar, ki si je nekaj let po izplačilu simpatične premije iz fonda naše največje banke z dobro spisanim ustavnim sporom pridobil naklonjenost ustavnega sodišča. Zakon, s katerim je država Kramarju kmalu po izplačilu bajne nagrade v banki pobrala polovico zneska, je neustaven, je sporočil senat in Kramarju dokončno omogočil dodatno finančno podlogo, vredno približno 1,3 milijona evrov denarja, ki mu jo je politika želela izmakniti z obdavčitvijo. S tem smo Slovenci dobili novega najbogatejšega kralja evropskih cestnih omrežjih, Kramar je namreč že nekaj let kamionar, ki v tovornjakarski kabini kontemplativno križari po stari celini in razvaža naročeno robo, stresne finančne operacije, s katerimi se je moral ukvarjati v TR3, pa so zanj le še komaj zaznaven spomin.

Razplet sage o odpravnini pa ni navdušil le Kramarja, ampak tudi Tomaža Domicelja, čigar Mama, jutr' mam furo spet kamionarju na čast v zadnjih dneh podira vse rekorde radijskih predvajanj in tako postaja z naskokom najbolj popularen komad letošnjega decembra, zaradi česar si sicer že rahlo pozabljeni kantavtor lahko obeta čudovite prilive od avtorskih pravic.

Prikrajšala ga je za umetniški performans Za konec ponoven skok na sodišče, tokrat k falotu druge, nefinančne vrste. Že vsaj desetletje in pol od zmerno do precej problematični Stephen Casiraghi si je pred dnevi v ljubljanskem hramu pravice privoščil predstavo prvinskosti, za katero bi oči kakšnega veščega kulturnega kritika znale najti celo besedo inštalacija. A na žalost sodnica strganih gat, iz katerih je silil Stephenov one, ni sprejela s stopnjo razumevanja, na katero je morda računal protagonist, in je obravnavo na hitro končala.

Obtožencu umetniškega nagovora, katerega cilj je bil menda delilko pravice slikovito popeljati v čas pred nekaj tisoč leti, ko je svetu vladal Adam v zgolj svoji skromni kožni opravi, tako ni uspelo izpeljati do konca. A bo imel zato morda naslednjič možnost to storiti prek videokonference, kamor je sodnica, več kot očitno nevešča spoprijemanja s fenomenom umetniškega izražanja, iz dvorane preselila prihodnjo obravnavo. Še en dokaz več, da niso iz trte izvite tiste, da naše pravosodje potrebuje korenito reformo.