Zgodbe padlih vojakov Rdeče armade za zmeraj ostale pod gladino Mure

Pred časom je v stik z našo redakcijo stopil Poljak Peter Lesniewicz, čigar stari oče Jan Nogieć je bil leta 1940 mobiliziran v sovjetsko Rdečo armado, kasneje pa se je za njim izgubila vsaka sled. Lesniewicza je iskanje dedka pripeljalo do vesti o komemoraciji za padle v obeh svetovnih vojnah na soboškem pokopališču, ki je bila objavljena na spletnem portalu Pomurje.si.

Dedek, mobiliziran v Rdečo armado, pokopan v Murski Soboti? Dokument, ki ga je uspel pridobiti z ruskega ministrstva za obrambo, namreč potrjuje, da naj bi bil njegov dedek, sicer z ruskim imenom Ivan Andreevič Nogič, pokopan v Murski Soboti. Na enem od spomenikov na soboškem pokopališču, na katerih so zapisana imena padlih vojakov Rdeče armade, res najdemo podobno ime Ivan Andreevič Notič, ker pa sta v cirilici črki t in g dokaj podobni in ker se datuma rojstva in smrti ujemata z datumi v ruskem dokumentu, bi lahko sklepali, da gre za isto osebo in da je prišlo do napake ob vklesavanju imen.

Kljub vsemu pa Lesniewicz še zmeraj ni prepričan, da je na soboškem pokopališču pokopan njegov dedek, saj je bil po nekaterih dokumentih rojen že leta 1900, medtem ko je na soboškem spomeniku vklesana letnica rojstva 1907.

Zaupustil družino, verjetno končal v Rdeči armadi Po pisanju Lesniewicza sta njegova stara starša do leta 1940 živela na kmetiji na območju vzhodne Poljske, ki danes spada pod Ukrajino. Potem ko je na podlagi pakta Ribbentrop-Molotov, ki sta ga sklenili Sovjetska zveza in nacistična Nemčija, leta 1939 Rdeča armada zasedla ozemlje vzhodne poljske, na katerem je bila tudi kmetija starih staršev Lesniewicza, je bil februarja naslednje leto prvi izgon Poljakov z zasedenih ozemelj. Jan Nogieć tako skupaj z ženo in petimi otroki nekaj tednov potuje proti uralskim gozdovom, kjer so bili poljski izseljenci prisiljeni v delo pri sečnji gozdov in v poljedelstvu. Leta 1943 se Jan loči od svoje družine, saj se je želel pridružiti vojski generala Andersa, ki so jo sestavljali izpuščeni poljski vojaški zaporniki iz sovjetskih taborišč, ker pa je ta že bila na Bližnjem vzhodu, je verjetno končal v vrstah Rdeče armade, ki je potrebovala vojake za boj proti Hitlerju. Družina ga ni videla nikoli več. Njegova žena se je skupaj s štirimi otroki, eden je v Rusiji umrl, leta 1946 vrnila na Poljsko in se naselila na zahodu države, na območju, ki je pred vojno pripadalo Nemčiji, kmetija, s katere so bili izgnani, pa je ostala v okviru Sovjetske zveze.

Mura odnesla življenja Ob zgodbi izgubljenega Poljaka je zanimivo tudi pogledati, kako je Prekmurje dočakalo konec vojne in prihod Rdeče armade. Po besedah direktorice Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metke Fujs v muzejskih arhivih ni podatkov o posameznih vojakih Rdeče armade, ki so pokopani na soboškem pokopališču. Fujsova pojasnjuje, da so na območju Prekmurja v okviru 57. armade pod poveljstvom generala Šarohina delovale 84. pehotna strelska divizija, 61. pehotna elitna divizija (imenovana tudi stalingrajska), 73. pehotna elitna divizija in 113. pehotna strelska divizija. 57. armada, ki jo je sestavljalo več korpusov, je bila sestavni del 3. ukrajinske fronte pod poveljstvom maršala Fjodorja Ivanoviča Tolbuhina.

Samo pri gradnji pontonskega mostu na Muri na strani Rdeče armade več kot 400 mrtvih "84. in 61. divizija sta se želeli prebiti čez reko Muro pri Melincih in obeh porušenih dokležovskih mostovih. V smeri proti Bakovcem so postavili začasni pontonski most, ki pa so ga Nemci zelo hitro uničili. Po nemških poročilih naj bi imela Rdeča armada samo pri gradnji mostišča in njegovi obrambi 418 mrtvih in 148 zajetih vojakov. Zaplenili pa so jim tudi več orožja in lahkih čolnov," razloži Fujsova, ki dodaja, da so bili zaradi fronte kraji ob Muri evakuirani, 113. in 73. divizija sta zasedli območje ob Kučnici in od tam nadaljevali napade v Avstriji. "Po imenih je znanih 272 borcev, katerih ostanki so pokopani na pokopališču v Murski Soboti, navedeni pa so tudi njihovi čini, seznam je tudi v knjigi Umirali so v boju za svobodo, poleg teh pa je še 249 neidentificiranih borcev. Padli vojaki so bili najprej pokopani tam, kjer so padli, v Murski Soboti so jih pokopali v parku nekdanje bolnišnice pri katoliški cerkvi, častnike tudi v parku pred gradom, skupaj je bilo teh lokacij 82. Prekop v grobnico na pokopališču je bil opravljen leta 1962, že pred tem prekopom so bila na posameznih lokacijah urejena skupna grobišča," piše Fujsova.

Docentka za področje slovenske in obče novejše zgodovine na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Darja Kerec pravi, da se glede na dosegljive podatke, priimke v Prekmurju padlih sovjetskih vojakov in pričevanja potomcev sklepa, da so bili med njimi poleg Rusov, Ukrajincev, Bolgarov in drugih tudi vojaki poljske narodnosti.

Vpliv sovjetske vojske Po besedah Fujsove so prvi vojaki Rdeče armade mejo Prekmurja prestopili v začetku aprila 1945 in tretjega aprila prispeli v Mursko Soboto: "Vojaška uprava je bila pred vpeljavo civilne uprave organizirana v obliki komand mest. Komanda mesta Murska Sobota je imela svoj sedež v Bergerjevi vili (stara glasbena šola). Sicer so bili vojaki in častniki razmeščeni skoraj po vseh hišah in dvoriščih. Obveščevalna služba NKVD je imela svoj sedež v hiši dr. Šerbca v ulici Štefana Kovača. Komando mesta in pozneje celotnega okraja je vodil major Fedor Barsukov."

Prihod Rdeče armade okrepil tudi kulturno dogajanje Po izsledkih raziskave Kerečeve se je prihod rdečearmejcev izražal tudi v sferi kulturnega vsakdanjika: "Zborovanja, kulturne prireditve, delovne in humanitarne (krvodajalske) akcije so potekali kot po tekočem traku. Vabila na njih kakor tudi časopisna poročila o njih so se objavljala dnevno …" Simbolika prihoda Rdeče armade je po njenih besedah kulminirala s slovesnim odkritjem spomenika zmage 12. avgusta 1945. »Sobočani oz. Prekmurci so se rdečearmejskim žrtvam oddolžili značilno po svoje – z monumentalnim spomenikom torej," pravi Kerečeva, ki piše, da prebivalci ob Muri niso bili ravno naklonjeni ruskim osvoboditeljem, pričevanja domačinov so po njenih besedah pogosto trpka, zato tudi evforija ob odkritju spomenika na Trgu zmage po njenem mnenju verjetno ni bila iskrena. Kljub vsemu naj bi je ob njihovem prihodu bilo zaznati nekaj.

Ljudje nestrpno čakali na Rdečo armado "Ljudje iz Brezovice pri Turnišču so bližajočo se osvobodilno Rdečo armado nestrpno čakali. Na glas, da so Rusi tu, se je staro in mlado s slovenskimi in sovjetskimi zastavami zgrnilo pred vasjo. Prihod prvih rdečearmejcev, ki jih je vodila partizanka Atena, je ljudstvo pozdravilo z burnimi vzkliki: Živela Rdeča armada!, Živel maršal Stalin!, Živel maršal Tito! Sredi vasi so belo oblečena dekleta s cvetjem in vzklikanjem sprejela osvoboditelje," je poročalo glasilo Osvobodilne fronte za Štajersko in Prekmurje Novi čas, ki poroča tudi, da so ranjene sovjetske vojake v bolnišnici vsak dan obiskovale Sobočanke in jim prinašale darove.

Vendar naj bi evforijo po dostopnih virih kmalu zamenjala negodovanje in želja po vzpostavitvi slovenske oblasti. Kerečeva meni, da si sovjetski vojaki kljub vsemu danes zaslužijo spoštovanje: "V današnjih časih nekateri s simpatijami, drugi spet z upravičeno grenkobo gledajo na prisotnost Rusov na slovenskih tleh. Bližje nam je usoda ruskih ujetnikov v času prve svetovne vojne (Ruska kapelica pod Vršičem), vendar tudi padli vojaki na prekmurskih tleh ob koncu bojev za osvoboditev slovenskega in evropskega ozemlja zaslužijo spoštovanje. Tudi oni so bili nekomu sinovi, bratje, možje ..."