Zakaj bi vas moralo skrbeti, če doživite infarkt v severovzhodni Sloveniji?

Bolnike s srčnim infarktom v Sloveniji urgentno obravnavajo v obeh univerzitetnih kliničnih centrih, v Ljubljani in Mariboru, pri čemer si v Mariboru ne finančno ne kadrovsko ne morejo privoščiti dežurne ekipe, zato imajo z medicinskim osebjem sklenjena soglasja za delo v pripravljenosti. Zaradi nevzdržnih razmer, na katere že dolgo opozarjajo, so delavci ta soglasja junija preklicali. Ker ima delodajalec pol leta od preklica, torej do sredine decembra, pravico razpisovati delavca v pripravljenosti brez njegovega soglasja, za zdaj urgentna ekipa na kardiološkem oddelku še dela. Kaj se bo zgodilo po tem, še ni jasno, dejstvo pa je, da bi lahko severovzhodna Slovenija ostala brez urgentnih posegov na srcu.

Predstojnik oddelka Vojko Kanič je ob tem pojasnil, da bi bolniki v tem primeru pomoč lahko poiskali le še v Ljubljani, vendar pa jih tja ni mogoče dovolj hitro prepeljati, poleg tega pa tam tudi nimajo zmogljivosti za vso Slovenijo.

Ponižujoče plačilo Medicinsko osebje je predvsem razočarano nad žaljivim odnosom do njihovega dela, pravi Kanič. Za čas v pripravljenosti delavci dobijo od 1,29 do 2,3 evra na uro neto na osebo, za izveden poseg pa vsa ekipa skupaj niti 40 evrov neto, kar je manj kot od odstotek od zneska, ki ga kliničnemu centru za eno intervencijo izplača zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Ta znesek se giblje pri 4.300 evrih.

Povrhu še dotrajan aparat Izvajanje interventnih posegov na srcu v UKC Maribor ogroža tudi odpoved dotrajanega koronarografskega aparata, s katerim srčni infarkt zdravijo s širjenjem koronarne žile (tako imenovani PCI). Star in dotrajan aparat, za katerega ne dobijo več niti rezervnih delov, je namreč pogosto v okvari. Namesto tega morajo tako pogosto izvajati trombolitično zdravljenje, to je s kemičnim topljenjem strdka.

Cenejše, a manj učinkovito zdravljenje Poseg topljenja strdka je po mnenju Kaniča verjetno cenejši, a je zato verjetno dražje vse zdravljenje in njegove posledice. In sicer zaradi: ‒ večje možnosti ponovitve infarkta, ‒ daljše hospitalizacije, ‒ daljše rehabilitacije, ‒ večje invalidnosti, ‒ manjše zmožnosti za delo.

Kot pravi Kanič, je zdravljenje z učinkovitejšim posegom in manjšo škodo drago za ZZZS, lahko poceni za Skupnost invalidov Slovenije in pokojninsko zavarovanje, cenejše za ZZZS pa drago za drugo stran. Ob tem ironično dodaja, da je za "ZZZS najceneje, če bolnik umre, vprašljivo pa je, ali je to najceneje za družbo".