Četrtek, 4. 6. 2015, 15.45
8 let, 8 mesecev
Za mlade niti koščka trave
Minoritski samostan iz leta 1810 v samem središču Celja je že pred vojno gostil osebe, obsojene na zapor, le da so bile to ženske. V obdobju nemške zasedbe se je stavbe prijelo ime Stari Pisker, v njej so se dogajala mučenja in usmrtitve pripadnikov NOB; o usmrtitvi 374 talcev priča tudi spominska tabla.
Od junija do septembra 1991 je bil v zaporu zbirni center za vojne ujetnike jugoslovanske vojske; šlo je za 400 častnikov in vojakov.
"Zadnje pol leta smo v izjemno slabem kadrovskem stanju, nekateri bodo še odšli, zato bomo morali začeti odpovedovati spremstvo ali pa druge aktivnosti," pove direktorica zapora Edita Mejač, ki je je v celjskem zaporu zaposlena že 30 let, zadnjih 17 let pa je prva ženska na čelu zapora.
Zelo radi bi vsem zagotovili delo, saj je nujno, da se obsojenec šola ali dela, a ne morejo. "Če dela, se čuti koristnega, mu hitreje mineva čas, poleg tega pa pridobiva izkušnje, da bo laže zaživel zunaj," pravi Mejačeva.
A, kot ugotavljajo sogovorniki; rešetke so še vedno rešetke, zlata kletka je še vedno kletka, ti ljudje ne morejo uveljavljati svoje volje. Tam so zato, ker so storili nekaj, kar ni bilo družbeno sprejemljivo.