Sobota, 4. 11. 2017, 18.52
7 let, 1 mesec
Z vročih turških plaž v megleno Ljubljano
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,73
Evrim Palabıyık je na študentsko izmenjavo v Slovenijo prvič prišel septembra lani. Študent pedagoške fakultete je najprej želel na Češko, a ga je pot z juga Turčije pripeljala v Slovenijo.
Ko se je pripravljal na prihod v Slovenijo, je s sabo vzel le tanko jakno, ki pa kmalu po prihodu ni bila več dovolj topla, zato je moral v Sloveniji kupiti še dve.
"Ta še ni najdebelejša," pokaže na debelo zimsko bundo, ki jo ima na sebi.
Za najdebelejšo je zapravil 80 evrov, kar je bil zanj edini kulturni šok. Cene v Turčiji so namreč mnogo nižje kot v Sloveniji. V Antalyi lahko kupiš štruco kruha za 25 centov, v Ljubljani pa je najcenejši kruh dražji od enega evra. V cenejših restavracijah se lahko v Turčiji naješ za manj kot tri evre, pri nas pa je težko najti obrok, cenejši od šestih evrov.
V Sloveniji poleg družine najbolj pogreša močno začinjeno hrano.
Ker se nekako ne poistoveti s preostalimi Turki, razen razlik v cenah ob selitvi ni občutil hujših sprememb. Slovenci so ga sprejeli odlično, morda predvsem zato, ker mu je zahodnoevropska kultura bližja kot domača. Še zdaj ga Slovenci zaradi videza in sloga oblačenja sprašujejo, ali prihaja iz Velike Britanije, čeprav ga takoj, ko spregovori v angleščini, izda njegov turški naglas.
Obožuje tišino Ljubljane
V Sloveniji ga najbolj navdušuje tišina. V Turčiji je gostota prebivalstva veliko večja, zato je vsepovsod vedno gneča. V Ljubljani je vzdušje mirno in tiho, čeprav je glavno mesto. Pravzaprav ga je tako prevzela, da je na izmenjavo v Ljubljano prišel tudi letos.
Ena od stvari, ki so mu v Sloveniji bolj všeč kot v domovini, so prehodi za pešce. Imajo jih sicer tudi v Turčiji, a jih nihče ne upošteva, kar je lahko precej nevarno.
V cenejših restavracijah se lahko v Turčiji naješ za manj kot tri evre, tu pa je težko najti obrok, cenejši od šestih evrov, pripoveduje Evrim.
Prva slovenska beseda?
"Moški," se nasmeji. Ker je na javnih straniščih spol pogosto napisan z besedo, se je moral naučiti razlikovati med besedama moški in ženske, da ni zahajal v napačne. Zna se predstaviti v slovenščini, hodi pa tudi na različna izobraževanja o slovenskem jeziku. Trenutno se poleg slovenščine uči še nemščino, upa pa, da bo v bližnji prihodnosti obvladal oba jezika, da se bo lahko s Slovenci pogovarjal tekoče slovensko.
Tu je spoznal dekle, zaradi katerega se namerava zdaj za stalno preseliti v Slovenijo. "Če mi bo dovolila, seveda," se pošali. Prav zaradi nje je dobil dodaten zagon, da se nauči slovensko.
Pogreša družino in začimbe
V Sloveniji poleg družine najbolj pogreša močno začinjeno hrano. V primerjavi s Turčijo v Sloveniji skoraj ne uporabljamo začimb, na kar se nikakor ne more navaditi. Predvsem slovenska kostna juha je tisto, nad čimer je najbolj razočaran. "V Turčiji dodamo v juho limonin sok, česen in maslo. Skuhamo jo iz želodca različnih živali, včasih tudi možganov in ti kosi potem ostanejo v juhi. Vaša juha je dolgočasna," pove.
Tudi sicer Turki pojedo več mesa kot Slovenci. V mediteranskem delu, od koder prihaja, zaužijejo več zelenjave kot drugod po državi, vseeno pa ne toliko kot Slovenci.
Zaradi močnih začimb v hrani se proti slabemu zadahu borijo z žvečenjem klinčkov po obroku. Ti nevtralizirajo vonj začinjene hrane, hkrati pa delujejo kot naravni analgetik.
Hrana, ki povezuje Turčijo in Slovenijo
Kebab.
"Döner," me popravi. Döner je to, kar poznamo Slovenci: velik kos mesa, ki se peče na palici in s katerega se nato vertikalno režejo rezine. V kruh se doda še zelenjavo in omako. Kebab pa je podolgovat kos mesa s kruhom, zraven se postreže še popečen paradižnik, papriko, čebulo, česen in pekoče začimbe.
Tisti, ki je döner prvič pripeljal v zahodne države, je namreč uporabil napačen prevod, zato v Sloveniji govorimo o kebabu.
Kdo je bolj domoljuben?
Evrim pove, da so v Turčiji vsepovsod razobešene zastave, ampak to ne pove nič o domoljubnosti. Turki verjamejo, da je na zastavah Alah, zato do njih čutijo nekakšno strahospoštovanje, česar se ne da enačiti z ljubeznijo do države. V Ljubljani je videl le dve slovenski zastavi, a opazil, da so Slovenci pravzaprav zelo ponosni na svojo majhno državo. "Najbolj se je ta domoljubnost videla v finalu evropskega prvenstva v košarki proti Srbiji. Vsi ste bili eno. To je bilo nekaj najlepšega," je dodal.
