V Planini smo preverili, zakaj je sosed Mariji zazidal vrata

Vsak izmed sosedov v večstanovanjski hiši v Planini, s katerimi smo spregovorili, trdno verjame v svoj prav, v svojo različico zgodbe, a vendar se vsi strinjajo v dveh točkah: s tem, da je Đukić Govekarjeva zgolj kolateralna škoda in oseba, ki je najbolj nastradala zaradi sporov drugih ljudi, in s tem, da je sodstvo v zgodbi močno zatajilo in se to ne bi smelo zgoditi.

Sosed je bil obupan zaradi vsakodnevnih sporov z Marijino hčerko

Ko smo pozvonili pri sosedovih vratih, ki so od zazidanih oddaljena le nekaj metrov, nam je odprl urejen gospod, ki ni vedel, zakaj smo prišli. O zazidanih vratih z njim ni spregovoril še nihče. Ko smo izrazili željo, da bi radi slišali njegovo plat zgodbe, nas je sicer nekoliko zadržano, a prijazno povabil v stanovanje, kjer nas je pozdravila tudi njegova manj zadržana žena. V stavbi živita skoraj 20 let.

Kot sta povedala, Đukić Govekarjeva ni lastnica stanovanja. Lastnika sta njen nekdanji mož in sin, ki ne živita več tu. Gospa Marija ima tudi hčerko, ki je pred časom z njo živela v stanovanju, zdaj pa živi v Ljubljani in jo je, tako kot sin, še pred zazidavo vhoda pogosto obiskala.

Preden so vhod zazidali, so se lepo razumeli in z njo nikoli niso imeli težav. Predvsem sosedi sta velikokrat skupaj pili kavo, saj gospa rada govori, kdaj so skuhali dovolj hrane tudi zanjo.

Niso mogli dostopati do svojega vhoda

Kot sta nam povedala, se zgodba vleče že okrog sedem let ali več. Poleg zdaj zazidanih vrat je imela gospa Marija na črno narejen vetrolov. Ker se od tu odpira lep pogled na park, so Đukićevi veliko časa preživeli pred vhodom in so si, po opisih sosedov, pred vetrolov postavili tudi mizo in stole. Da je lahko sosed prišel do svojega vhoda, je imel včasih na voljo zgolj zelo ozek pas, da so morali mimo hoditi kot po brvi, ali pa so morali do svojih vrat naokrog čez park.

"Nekaj let so imeli celo psa, ki je skoraj ves čas, ponoči in podnevi, glasno lajal in cvilil. Sosedi, ki ga sicer ni marala, ga je pripeljala hčerka, ker ga v svojem stanovanju v Ljubljani ni imela kam dati. Zaradi njega je bilo še težje priti mimo, pozneje je poginil, ker je bil bolan," je o motnjah še povedala tožnikova žena.

Zaradi klicev na policijo so imeli velike stroške

Ker je soseda pogosto pazila vnukinjo, se je tu vedno zbralo veliko otrok. Po besedah gospe in gospoda so bili zelo glasni in povsod so ležale igrače, da včasih že zaradi tega niso mogli mimo.

"Nekega dne sem se spet prebijala mimo stolov in sva s hčerko hodili druga za drugo, zato sem bolj sama zase komentirala vedno isto težavo in stanje fotografirala s telefonom. Hčerka gospe, ki je zelo agresivna, me je zato začela zmerjati in žaliti. Še preden sem prišla do vrat in povedala možu, kaj se je zgodilo, je že klicala policijo, ker naj bi jo fotografirala in napadala," je povedala soseda.

Po besedah para je Marijina hčerka policijo poklicala "vsakič, ko ji kaj ni bilo všeč", in vsakič sta zato morala zaradi njihovega posredovanja plačati okrog sto evrov.

Naj omenimo, da je, kot so nam povedali nekateri sosedje, tudi tožnik že poklical policijo zaradi psa in drugih različnih vzrokov. Kot pravijo, je bil policijski avto zelo pogosto na njihovem parkirišču.

"Vsega smo preprosto imeli dovolj"

Par je poudaril, da težavna ni bila Đukić Govekarjeva, temveč hči, s katero so bili vsakodnevno v sporih in zaradi katere je bil njihov dostop do lastnega vhoda otežen. Ravno ona naj bi bila po njihovo tudi eden od razlogov, da sosedje, ki bi si z gospo Marijo delili hodnik, ne dovolijo, da bi vhod uredila tam, kjer naj bi po starih načrtih prvotno tudi bil. Kot sta povedala, vedno obstaja verjetnost, da se bo hči vrnila takoj, ko se ji bo življenjski položaj spet poslabšal, in tega se po njunem mnenju bojijo.

Ker sta bila vsak dan v stresu zaradi slabih odnosov, nista več želela, da bi vhod Đukićevih bil obrnjen na njihovo stran. Ker sta v odgovor na številne prošnje dobivala žaljivke in se z njimi ni dalo dogovoriti na lep način, sta lastnike tožila zaradi črne gradnje.

V vseh letih sodnih obravnav so jih tako odvetniki kot sodišče večkrat pozivali, naj vhod zaprejo in ga uredijo drugje, a so pozive ignorirali. Lastnik stanovanja se je vedno znova pritoževal na odločbe – najprej na sodišču v Postojni, pozneje na višjem sodišču v Kopru in nato še na vrhovnem sodišču, a je vsakič izgubil.

Ker nihče tako dolgo ni naredil ničesar, je tožnikov odvetnik nazadnje rekel, da zadeva traja že predolgo, da se ta proces enkrat vendarle mora končati, in vložil izvršbo. "Ko so jo sosedje prejeli, je Đukić vrata zazidal sam, saj dela v gradbeništvu. S tem se je namreč izognil visokim stroškom izvršbe. Če bi to naredil sodni izvršitelj, bi ga skupaj z drugimi stroški to stalo več kot tisoč evrov."

"Sodišče je tu naredilo napako"

"Moj namen ni bil, da bi sosedi otežil življenje, saj je že tako bolna. Želel sem, da si zaradi težav vhod uredijo drugje, in tu nisem želel popuščati, ker se je v vseh teh letih vsega nabralo preveč."

Kot pravi, bi morali, preden bi ji zazidali vhod, poiskati drugo rešitev.

"Sam tega ne bi naredil niti, če bi ven hodila skozi mojo dnevno sobo," je povedal sosed, ki se zaveda, da je tudi med sostanovalci zdaj postal črna ovca, kot se je izrazil.

"V vsem tem času so za sodne stroške in odvetnika porabili toliko denarja, da bi si lahko sezidali hišo, ne samo preuredili kopalnico in naredili nov vhod," je komentirala tožnikova žena. Po njenih informacijah je stroške večinoma plačevala soseda iz svoje majhne pokojnine.

Kot je še povedal, je Marijin nekdanji mož že želel na hodniku narediti vhod, a sosedje za to ne dajo svojega soglasja.

Kaj občutita, ko sosedo vidita, kako pleza skozi okno?

Gospod pravi, da se mu to zdi zares žalostno, saj je soseda normalna in proti njej nima ničesar. Po njegovo se to ne bi smelo zgoditi in bi ji prej obvezno morali zagotoviti drug vhod, njegova žena pa je povedala, da jim je bilo storjenega toliko slabega, da o tem ne želi razmišljati in ob tem preprosto ne občuti ničesar več.

Zakaj drugi sosedje na hodniku ne pustijo ponovno odpreti starega vhoda?

Soseda, ki imata na notranjem hodniku vhod nasproti nekdanjega vhoda v Đukićevo stanovanje, sta v stavbi osmo leto. Kot pravita, so jima ob nakupu stanovanja povedali, da se stanovalci med seboj razumejo, da pa sta v hiši dva, ki se ne marata.

"Če bi takrat vedela, kakšni so odnosi, se danes ne bi pogovarjali za to mizo," je povedal gospod. Povedala pa sta, da vse težave izhajajo iz neurejenih razmer ob kupovanju enot, ko se je stavba prodajala. Vsak naj bi po svoje gradil in prenavljal stvari, zdaj pa ne vejo niti tega, kje so napeljave, saj nihče ni ničesar preverjal.

Soseda hišo vidita zelo negativno, čeprav ne vesta natančno, kaj se dogaja in kaj so imeli med seboj. Kot pravita, sta tudi sama z njim imela nekoliko težav. "Sosed je bil užaljen, ker smo se prenove peči, ki si jo deliva dva soseda, lotili, ne da bi vprašali njega. Za podpis, o katerem preostali lastniki kurilnice niso niti premišljevali, saj jih nič ni stalo, sem ga prosil tri dni in na koncu sem dokument prejel v nabiralnik na rok oddaje. On ne bi izgubil ničesar, nama s sosedom pa bi vsakemu lahko odvzel po tisoč evrov subvencije," razlaga gospod, ki si njegovih dejanj ne zna razložiti.

Vprašali smo ju, zakaj ne dovolita vhoda na hodnik, če bi to bila edina možnost. Kot pravita, sta stanovanje kupila brez dodatnih vrat na hodniku. Vsako stanovanje namreč mora imeti svoj hodnik, ki ga lahko uporablja za stvari, za katere v stanovanju ni prostora.