Tomaž Prosen: Slovenci se radi skrivamo v povprečje in ne maramo tistih, ki izstopajo

Raziskovalni projekt prof. dr. Tomaža Prosena s fakultete za matematiko in fiziko ljubljanske univerze je prepričal recenzente Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), za obdobje naslednjih pet let so mu podelili okrog dva milijona evrov raziskovalnih sredstev.

Prosen je tako postal drugi slovenski prejemnik prestižnega financiranja Advanced Grant, odkar ga ERC podeljuje raziskovalcem in raziskovalkam, ki so že postali znanstveni vodje s prepoznavnimi raziskovalnimi dosežki. Prvi je bil leta 2013 prof. dr. Dragan Mihailović iz Instituta Jožef Stefan Fakulteta za matematiko in fiziko. Med slovenskimi prejemniki financiranja ERC je samo še en znanstvenik, natančneje znanstvenica, ki pa je prejela Starting grant, namenjen mlajšim znanstvenikom na začetku kariere, to je do sedem let po doktoratu. To je bila 2011 izr. prof. dr. Nedjeljka Žagar iz Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

"Slovenska javnost ni kakovostno in sistematično obveščena o dosežkih v znanosti"

Neravnovesno stanje Hubbardovega modela, najpreprostejšega modela, ki opiše močne interakcije med elektroni v trdni snovi

Kaj je predmet vašega izbranega raziskovalnega projekta?

Fizika odprtih, mnogodelčnih, neravnovesnih sistemov. Odprtost pomeni, da študiramo sisteme, ki so sklopljeni s svojo okolico, mnogodelčnost, da so sestavljeni iz veliko sestavnih delov v močni medsebojni interakciji, neravnovesnost, da nas zanimajo stanja sistemov, ki nimajo dobro določene temperature in kjer imamo tokove (npr. električnega naboja, snovi, toplote itd.) ali pa nas zanima časovna relaksacija v ravnovesje. To spada v teoretično in matematično fiziko, a s tem pravzaprav na nek način zaobjamemo skoraj vse kompleksne situacije v naravi.

Kako potekajo raziskave nečesa takega, kar je za mnoge slišati neotipljivo?

Takšne kompleksne situacije običajno maksimalno abstrahiramo, torej rešujemo najpreprostejše matematične modele, ki še opišejo zadostno kompleksnost in so fizikalno relevantni. V zadnjih letih so takšni modeli našli tudi konkretne realizacije v eksperimentalnih laboratorijih po svetu in eksotični pojavi, ki jih v teh modelih najdemo oz. napovemo, bi lahko v prihodnosti našli uporabo v novih, predvsem kvantnih tehnologijah.

"Moj projekt je bazične narave, zanimajo me povsem temeljne, fundamentalne lastnosti neravnovesnih kvantnih mnogodelčnih sistemov."

Kaj je Evropski raziskovalni svet, ki vam je dodelil sredstva?

Evropski raziskovalni svet (European Research Council, ERC) je bil ustanovljen leta 2007, z namenom podpirati najodličnejše znanstvene predloge, ki se izvajajo na raziskovalnih inštitucijah v Evropi ne glede na nacionalnost prijavitelja, če je le pripravljen priti raziskovat na evropsko univerzo ali inštitut. Posebnost ERC glede na preostale evropske sheme je, poleg prestiža, tudi popolna individualnost, saj ne omogoča nobenega povezovanja predlogov v konzorcije in podobno, ter kriterij za izbiro, ki je samo in izključno znanstvena odličnost predloga in prijavitelja. Na nek način je ERC evropski odgovor na čezoceansko krajo možganov.

ERC je do zdaj podelil zelo malo financiranj slovenskim znanstvenikom – kaj so njihova merila?

Ne ozirajo se na tematiko projekta, zanimajo jih predvsem izvirnost, drznost in izvedljivost. Prav tako ni nobene apriorne zahteve po uporabnosti raziskave. ERC je tako tudi en od redkih močnih evropskih instrumentov za spodbujanje povsem bazičnih raziskav.

V Sloveniji glavni kriterij niso znanstvene kompetence.

Kateri potencialni primeri uporabe izvirajo iz teh temeljnih raziskav vašega projekta? Ljudje pričakujejo otipljive prednosti …

Seveda. Ampak zavedati se moramo, da so prav bazične raziskave na dolgi rok najbolj uporabne, če so relevantne, seveda. Danes si sveta ne moremo predstavljati brez tehnologij, kot so polprevodniške, ki izvirajo iz razumevanja kvantne mehanike. V zadnjih letih sicer ustvarimo veliko bazične znanosti, ki niti posredno ničemur ne služi in ni videti, da bi sploh kdaj lahko. To seveda nekatere zelo moti in je zato pripeljalo tudi do pretiranega poudarjanja uporabnosti.

Kje je največja vrednost vašega projekta?

Moj projekt je bazične narave, zanimajo me povsem temeljne, fundamentalne lastnosti neravnovesnih kvantnih mnogodelčnih sistemov. Že v raziskavah do zdaj pa smo opazili, da v takšnih sistemih lahko prihaja do raznovrstnih in na videz eksotičnih pojavov, kot so npr. idealen transport pri visokih temperaturah ali pa tako imenovani neravnovesni kvantni fazni prehodi.

"Glede na nekatere zahodnoevropske države, predvsem Anglijo, pa mogoče tudi Nemčijo, je v Sloveniji poklic znanstvenika manj cenjen."

Kako je biti znanstvenik v Sloveniji? Ali je ta poklic dovolj cenjen in ovrednoten?

Situacija v Sloveniji je daleč od optimalne, vendar bi lahko bila tudi slabša. Glede na nekatere zahodnoevropske države, predvsem Anglijo, pa mogoče tudi Nemčijo, je v Sloveniji poklic znanstvenika manj cenjen. Razlog je predvsem v tem, da je javnost pri nas manj oz. manj sistematično in kakovostno obveščana o dosežkih v znanosti. Morda tudi zaradi naše majhnosti težje kakovostno pokrivamo to področje, ne moremo si tega privoščiti v takšni meri kot npr. Angleži.

Glede vrednotenja znanosti je razmere še težje komentirati. Seveda se ne moremo primerjati z zahodnoevropskimi državami, zaradi nizkih dohodkov smo tudi manj privlačni za gostujoče mlade znanstvenike po doktoratu, ki so ena od gonilnih sil v moderni znanosti. Tudi sicer je pri nas odločno premalo gostujočih znanstvenikov in profesorjev.

Mislim, da pri tekmovanjih na mednarodnih razpisih majhnost države ne igra pomembne vloge. Izrael in Švica sta relativno majhni državi, a sta relativno daleč najuspešnejši pri pridobivanju sredstev ERC.

Ali imajo slovenski znanstveniki primerljive pogoje za svoje delo kot zahodnoevropski kolegi?

V glavnem da. Ne sicer enake kot kolegi na najboljših zahodnoevropskih univerzah, a tudi ne mnogo slabše. Večje razlike so morda pri eksperimentalnih raziskavah, ko je razlika med finančnimi vložki bolj pomembna.

Ali je kot znanstvenik iz majhne države lažje, težje ali enako težko tekmovati na mednarodnih razpisih? Ali v znanstveni skupnosti obstajajo elitizmi, klani, dogovori?

Mislim, da pri tekmovanjih na mednarodnih razpisih majhnost države ne igra pomembne vloge. Izrael in Švica sta relativno majhni državi, a sta relativno daleč najuspešnejši pri pridobivanju sredstev ERC. Bistveno večji problem je majhnost pri nacionalnih razpisih za financiranje znanosti. Tu imamo po mojem v Sloveniji resno težavo. Znanstveniki na nekem širokem področju, kot je fizika, se praktično vsi poznamo med seboj. To zelo otežuje objektivno presojo na vseh ravneh. Tudi etični standardi pri delovanjih v raznih komisijah za podeljevanje nagrad pri nas so nizki.

"Mislim, da pri tekmovanjih na mednarodnih razpisih majhnost države ne igra pomembne vloge. Izrael in Švica sta relativno majni državi, a sta relativno daleč najuspešnejši pri pridobivanju sredstev ERC. Bistveno večji problem je majhnost pri nacionalnih razpisih za financiranje znanosti. Tu imamo po mojem v Sloveniji resno težavo."

Ali bodo sredstva, ki ste jih pridobili, omogočili odpiranje kakšnega novega trajnega ali začasnega delovnega mesta za mlade ali izkušene slovenske znanstvenike?

Seveda. Projekt je petleten in upam, da bom z njim lahko pomagal k znanstvenemu osamosvajanju nekaj odličnim slovenskim mladim teoretičnim fizikom. Računam tudi na vrnitev kakšnega slovenskega fizika iz tujine.

Kako dobra, učinkovita in konkurenčna je slovenska znanost?

Zelo odvisno od področja, raziskovalne skupine. Lahko govorim za "trdo" naravoslovje, ki ga bolje poznam. Mislim, da je slovenska znanost tu nekje okrog evropskega povprečja, morda rahlo pod, če se primerjamo z zahodno Evropo. Marsikje smo tudi nadpovprečni, a ne izrazito. Šokanten - tudi zame - je bil npr. podatek, da so na zadnjem ERC razpisu za prestižne "Advanced grant” izmed 270 podeljenih projektov, vključno z mojim, podelili samo tri med vse države, ki so vstopile v EU od 2004 naprej.

Kaj bi lahko bil razlog za to?

Ena od značilnosti vzhodnoevropskih raziskovalnih okolij, med katere moramo v tem smislu prištevati tudi naše, je, da je zelo malo v svetovnem merilu res izjemnih raziskovalcev. Razlog je morda v tem, špekuliram, da so ti že v zgodnji stopnji svoje kariere odšli v tujino, na najboljše univerze. Razpisi ERC pa nagrajujejo samo izjemne, in teh je pri nas in v drugih ne tako atraktivnih okoljih relativno zelo malo. Tudi sicer imamo Slovenci zelo neprijetno nacionalno lastnost, ki se odraža tudi v znanosti, da se zelo radi skrivamo v dobro povprečje in ne maramo preveč onih, ki izstopajo.

"Žal smo v zadnjih desetih, dvajsetih letih, tudi v mednarodnem merilu, priča nekakšni devalvaciji znanosti. Včasih tudi zaradi pretiranega financiranja kakega področja, kar je vodilo do zaposlovanja ne zadosti kompetentnih ljudi. To pa lahko tudi vpliva na načet ugled znanosti v javnosti. In tu morda lahko znanstveniki sami kaj storimo, s strožjimi etičnimi standardi pri objavljanju rezultatov raziskav, z bojem proti nepotizmu in dogovarjanju mimo objektivnih kriterijev, pri zaposlovanju v znanosti ..."

Ali so naši diplomanti, (znanstveni) magistri in doktorji dobro usposobljeni za svetovno znanstveno konkurenco? Ali bi si upali izpostaviti panoge, kjer smo dobri, in tiste, kjer nismo?

Naši diplomanti, magistri in doktorji – spet mislim na naravoslovje, ki ga bolje poznam – so praviloma dobro usposobljeni in se uspešno kosajo s svetovno znanstveno konkurenco. Tudi v tujini so praviloma zelo uspešni. Če človek pogleda nekatere statistike, dobi vtis, da smo fiziki še posebej relativno uspešni.

Kaj vas pa moti pri slovenskem visokem šolstvu?

Sem pa zaskrbljen ob misli na nedavno nekritično ekspanzijo slovenskega visokega šolstva. Tudi politične vizije k povečanju deleža visokoizobraženega deleža populacije v glavnem vodijo k devalvaciji izobrazbe, na vseh ravneh, tudi doktorata. In na koncu tudi k devalvaciji poklica profesorja in znanstvenika, kar je še posebej pomembno. Zaradi tega smo priča tudi s tem povezanim škandalom, ne samo v Sloveniji, tudi v mednarodnem prostoru.

V marsičem smo v Sloveniji nadpovprečni, a ne izrazito.

Ali je bolonjski proces izboljšal visoko šolstvo ali ne?

Mislim, da, čeprav so tudi slabe strani tega procesa. Dobro je predvsem to, da smo morali temeljito premisliti in prevetriti oz. posodobiti vse študijske programe.

Ali vas je kdaj mikalo oditi v tujino in tam nadaljevati svojo znanstveno pot?

V resnici se nisem do pred kratkim zares nikoli ukvarjal s skušnjavo, da bi trajno odšel v tujino. Predvsem zaradi družinskih vezi, pa tudi zaradi tega, ker v Sloveniji preprosto rad živim. Sem pa v zadnjih nekaj letih večkrat resneje pomislil na to možnost, tudi zaradi nekaterih priložnosti, ki so se ponudile, a bom verjetno vseeno kar ostal.

"Pri nas so etični standardi raznih komisij za podeljevanje nagrad zelo nizki."

Ali imajo mladi slovenski znanstveniki in strokovnjaki perspektivo v Sloveniji?

Upam, da bodo imeli vsaj tisti izrazito najboljši še vedno možnost najti službe na univerzah in raziskovalnih inštitutih. To je nujno za obstanek bazične znanosti. Je pa za mladega človeka v zadnjih nekaj letih težko videti svetlo perspektivo. Problem je predvsem, ker bi želeli, da bi v stalne službe prišli res najboljši. Ampak najboljši gledajo nepregledno situacijo v Sloveniji in zaradi dvoma, da bi jim lahko uspelo v boju za stalno službo, to raje najdejo v tujini.

Nekritična ekspanzija visokega šolstva vodi do devalvacije izobrazbe.

Velikokrat opažamo, da javnost bolj zaupa nekim nekredibilnim in neuradnim virom kot pa dokazanim vrhunskim znanstvenikom – zakaj ta prepad, od kod ta prepad? Kaj lahko znanstveniki naredijo glede tega?

Tu bi morali pomagati predvsem resni mediji, ki bi morali s kakovostnim poljudnoznanstvenim obveščanjem javnosti skrbeti za ozaveščenost javnosti. Javnosti bi morali lepo predstaviti, predvsem v smislu odgovora na razna praznoverja, da praktično vse, kar omogoča visoko kakovost življenja danes, dolgujemo znanstvenim dosežkom v zadnjih sto letih. Žal smo v zadnjih desetih, 20 letih, tudi v mednarodnem merilu, priča nekakšni devalvaciji znanosti. Nižanju standardov. Včasih tudi zaradi pretiranega financiranja kakšnega področja, kar je vodilo do zaposlovanja ne dovolj kompetentnih ljudi. To pa lahko tudi vpliva na načet ugled znanosti v javnosti. In tu morda lahko znanstveniki sami kaj storimo, s strožjimi etičnimi standardi pri objavljanju rezultatov raziskav, z bojem proti nepotizmu in dogovarjanju mimo objektivnih kriterijev, pri zaposlovanju v znanosti itd. Žal v Sloveniji glavni in edini kriterij niso znanstvene kompetence.