SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ta država kriminalcem ne skrivi niti lasu na glavi"

3

termometer

Mreža celjskih goljufov še vedno deluje, in to iz ZDA, novim slamnatim podjetjem in direktorjem pa ni konca, trdi Blaž Babič, ustanovitelj skupine Žrtve celjskih oderuhov in goljufov na Facebooku.

Ljubljančan Blaž Babič, ustanovitelj skupine Žrtve celjskih oderuhov in goljufov na Facebooku, je pred dnevi na dom prejel priporočeno pošto. Predlog poravnave, nekakšen opomin pred tožbo, mu je poslal Nino Bevc, v Zagrebu živeči Slovenec, ki so ga pred tedni hrvaški mediji omenjali kot enega izmed članov posojilne hobotnice, zoper katere je v sosednji državi vložena obtožnica zaradi domnevno oderuških poslov.

Bevc od Babiča – ta je Bevca v več zapisih na spletu omenjal kot pomagača pri nas bolj znanih Danijela Kocipra, Aleksa Gradišnika in Marka Romanića, ki naj bi se ukvarjali z domnevno spornimi posojilnimi praksami, že nekaj let pa so v tujini – s predlagano poravnavo zahteva umik spletnih objav. Če tega ne stori, grozi, da ga bo civilno tožil in kazensko ovadil.

Babič je sicer spletno skupino Žrtve celjskih oderuhov in goljufov na Facebooku ustanovil leta 2012, danes ima ta nekaj manj kot dvesto članov. Pravi, da želi na ta način opozoriti na napake v delovanju države, ki ni sposobna obsoditi nekaterih očitnih kriminalnih dejanj, ozaveščati ljudi, naj ne nasedajo obljubam o vabljivih posojilih mimo uveljavljenih finančnih hiš, ter spodbuditi tistih, ki še niso spregovorili o tem, da so bili ogoljufani, da to končno storijo.

Pred dnevi ste prejeli predlog poravnave in opomin pred tožbo na Hrvaškem živečega Slovenca Nina Bevca. Zaradi česa vas opominja? Drži. Nino Bevc meni, da sem s tem, ko sem ga na strani Žrtve celjskih oderuhov in goljufov na Facebooku omenjal v povezavi s celjskimi goljufi, "zlorabljal osebne podatke" njega in njegovih bližnjih ter da kriminalcev, s katerimi je sodeloval, ne smem imenovati kriminalci in zoper njih "spodbujati sovraštva".

Zato mi je pred dnevi v podpis poslal poravnavo in tudi še nevložen izvod civilne tožbe ter osnutek kazenske ovadbe zoper mene. To naj bi vložil, če ne podpišem poravnave. S poravnavo bi se zavezal, da bom s spletne strani umaknil vse zapise, kjer omenjam njega, njegovega brata in njegovo dekle.

Ampak zoper Nina Bevca potekajo postopki na Hrvaškem, o tem so pisali tudi hrvaški mediji, hkrati pa, kolikor je znano, ni bil omenjen v katerem od postopkov, ki so zoper tako imenovane celjske goljufe potekali ali še potekajo v Sloveniji. Je Bevc povezan s tako imenovanimi celjskimi goljufi? Nino Bevc je prisiljen bivati na Hrvaškem, saj mu je država odvzela osebne dokumente. Bil je namreč pomemben "izvozni" člen najbolj prikrivane slovenske oderuške kriminalne zgodbe, ki so jo po letih prakse v Sloveniji izvozili še na Hrvaško. Tam so se – v nasprotju s Slovenijo – organi pregona in civilna družba odzvali ostro in učinkovito, tako da so za zapahe spravili več kot 15 sodelavcev oderuške mreže, med njimi ravno Nina Bevca. Po letu dni pripora je zdaj prisiljen čakati na sodni proces kar v Zagrebu. Ima čas brskati po spletu in izredno ga moti naša skupina na Facebooku, očitno toliko, da je prešel v nekakšen pravni protinapad. Denarja za odvetnike ima očitno povsem dovolj, saj ga obtožnica bremeni odtujitve 12 milijonov evrov 660 žrtvam.

Zakaj ste se sploh odločili ustanoviti skupino Žrtve celjskih oderuhov in goljufov na Facebooku? Kakšen je namen? V današnjih časih je Facebook eno redkih orodij, ki omogoča prebijanje medijske blokade in rušenje okopov institucionalnega molka. Kriminalci niso računali na tako povezovanje žrtev, zato jih seveda vsako širjenje informacij o njih še kako moti.

Kdor me pozna, ve, da to ni prva skupina, ki sem jo ustanovil na Facebooku. Tudi žrtve celjskih goljufov niso edine, ki sem jim kdaj pomagal. V naši družbi je preprosto cela množica vsebin, tematik in težav, ki se jih odriva na rob, zaradi česar smo v taki krizi, saj smo zaslepljeni oziroma pred sabo nimamo realne slike. Verjamem, da lahko le z ozaveščanjem zamolčanih, prikritih in pozabljenih vsebin Slovenija še kdaj računa na rešitev.

Razen častnih izjem – pred leti največkrat Dnevnik in Pop TV, zdaj predvsem Planet Siol.net – so slovenski mediji ravno o celjskih goljufih, to so Danijel Kociper, Aleks Gradišnik, Marko Romanić, Dejan Špeglič in po izletu na Hrvaško tudi Nino Bevc, govorili izredno malo.

Če bi mediji in organi pregona opravili svoje že v letih 2001, 2002 in 2003, ta hobotnica svojih lovk ne bi mogla stegniti še na Hrvaško in celo v ZDA ter delati Sloveniji skrajne sramote. Je naš izvozni potencial resnično v finančno-kriminalnih združbah?

S tako imenovano posojilno hobotnico ste se veliko ukvarjali. Kako naj bi domnevni goljufi delovali? Imeli so do popolnosti izdelan način izbiranja žrtev. Ko so ugotovili, da gre za starejšo osebo ali za osebo brez pravnega predznanja oziroma obrambe, so šli do konca – popolnega finančnega izčrpanja in nato še odtujitve nepremičnine. Tak vzorec so lahko izpilili le s pomočjo pravnih strokovnjakov za civilno, kazensko in gospodarsko pravo. Nato so ga bolj ali manj uspešno prenesli še na Hrvaško. "Posojila" so bila torej le izgovor za nesorazmerno obogatenje in zaplembo nepremičnin.

Pravite, da več žrtev in njihovih zgodb osebno poznate. Bevcu nekaj stvari o meni ni jasnih, med drugim mi očita, da "nikogar ne zastopam" in da izvajam dušebrižništvo. Tudi če dejansko ne bi zastopal nobene konkretne žrtve, sem še vedno lahko aktiven državljan ter opozarjam na takšna in drugačna škodljiva omrežja. V resnici osebno poznam tri primere, ravno v zadnjem času pa dobivamo vse več podatkov od takšnih, ki so vsa ta leta molčali.

Prvo žrtev in njeno zgodbo sem spoznal leta 2012 in največ časa na začetku sem potreboval, da sem od odvetnice Marjete Matjašič izsilil več let zadržano dokumentacijo, tako da imamo zdaj le za en primer najmanj 105 dokumentov, s katerimi še naprej seznanjamo pristojne organe.

Koliko pa naj bi bilo po vaših podatkih vseh oškodovanih v Sloveniji? Število žrtev v Sloveniji ni znano, največji krivec za to pa so organi pregona, ki niso pravočasno oziroma kadarkoli jasno opozorili na te konkretne kriminalce. Glede na to, da so le na Miklošičevi cesti v Ljubljani ljudje stali v vrstah, da bi si lahko izposodili "zastrupljena" posojila, lahko le ugibamo, koliko se jih je uspešno rešilo iz nevarnega objema, koliko pa jih še vedno na tihem trpi v nekakšnem občutku sramote. Govori se tudi o dveh samomorih. Zame sramote teh žrtev ni – uničili so jih visoko profesionalni goljufi.

Postopek zoper domnevne storilce je zastaral, vsaj v Sloveniji je tako, o tem smo mediji pisali. Kaj sploh še lahko storijo domnevne žrtve? Ravno to domnevno zastaranje je dokaz tega, kakšna je bila resnična vloga organov pregona, tu mislim na policijo ter predvsem na tožilstvo, sodišča in tudi številne medije. Dopustili so, da je šla ta zgodba v drugi plan in potem v domnevno zastaranje.

Odvetniki, s katerimi sem govoril, nimajo takega mnenja, in če bo potrebno, bomo dokazovali, da so tožilci s svojim malomarnim ali načrtnim delovanjem povzročili škodo žrtvam in kršili njihove temeljne človekove pravice. Kriminalca Kociper in Gradišnik sta bila takrat javnosti in tožilcem dobro znana že iz primera kraje 60 milijonov tolarjev iz Kluba študentov celjske regije. Kot družba moramo očistiti in opolnomočiti organe pregona, hkrati pa tem do zdaj finančno in pravno izbrisanim žrtvam kriminalcev poravnati vsaj delček psihične, zdravstvene in premoženjske škode, ki jim je nastala v zadnjih desetih letih tihega trpljenja. Žrtve se morajo nujno bolje povezati, ravno temu je namenjena tudi skupina na Facebooku.

Glavni osumljenci v preteklih postopkih naj bi bili v ZDA, pri nas pregona zoper njih ni več. Zakaj so bili domnevni storilci vsa pretekla leta nedosegljivi našim organom pregona? Gradišnik in Kociper sta v ZDA pobegnila že leta 2004. Od takrat sta našim državnim organom uradno nedosegljiva in čakata, da njuna dejanja absolutno zastarajo. Romanić je iz Hrvaške v ZDA pobegnil pred Uskokom, očitno je bil pravočasno opozorjen.

Špeglič se iz Makedonije norčuje iz sodišča v Celju, bil sem priča umetelnosti njegovega odvetnika na neki razpravi.

Za Bevca sem že povedal, da iz Hrvaške nima izhoda. Sicer pa je treba vedeti, da so vsem naštetim "tiraličarjem" v poslih doma in na Hrvaškem pomagali njihovi bližnji, ki nekaterim še vedno zelo pomagajo.

Kdo? Naštel bom nekaj imen, ki so se večkrat pojavljala v medijskih, "poslovnih" in sodnih zgodbah: oče Franc in brat Peter Kociper, mama Metka in brat Simon Gradišnik, brat Uroš Romanić, brat Mitja Bevc, družina Špeglič, Alja Švegl in še cela mreža sodelavcev, od odvetnikov – tu bi izpostavil pomembno vlogo Dušana Korošca pri škodovanju žrtvi, ki sem jo spoznal najprej – pa vse do novih oderuških vajencev.

Zato naša skupina opozarja državljanke in državljane na določene osebe in njihova ozadja, saj te operacije še vedno potekajo. Tukaj in zdaj.

Prav zaradi tega in tudi nekaterih drugih primerov na družbenih omrežjih večkrat opozarjate na kastrirano in impotentno pravno državo. Za primerjavo dajete obravnavo primera na Hrvaškem, ki je precej učinkovitejša. Katera so na podlagi poznavanja poteka postopkov v Sloveniji vaša glavna opažanja o delovanju pravosodja pri nas? Poglejte, kako je na celjskem okrajnem – sprašujem se, zakaj ne na okrožnem – sodišču potekala hkratna obravnava 18 primerov proti konkretnim celjskim goljufom, spis številka K 276/2008, sodnica Saša Kovačič. Nesposobna – ali naj spet uporabim drugačen izraz – sodnica je vlekla postopek praktično vse do zastaranja. Je to sistem proizvodnje pravice ali krivice – pravosodje ali v resnici krivosodje?

Naše "pravosodje" ima vgrajene nekatere "permisivne" elemente oziroma omogoča dobrim odvetnikom, da dobesedno ujčkajo svoje stranke – kriminalce, takšne in drugačne. Ta državni aparat učinkovito pritiska na običajne ljudi, hkrati pa pravim kriminalcem ne skrivi lasu na glavi.

Pravni sistem pri nas je za zdaj protiustaven, kriminalcem očitno pisan na kožo ter škodi zdravju in premoženju običajnih ljudi – za argumentacijo bi potrebovala veliko časa in prostora.

Pravniki nimajo več dovolj morale, kaj šele lastne etike, da bi z njima utemeljevali svoje pravne poteze. Vsaj jaz takih ne poznam več kot za prste ene roke. Kriminalci so zato na koncu razglašeni za "uspešne poslovneže", njihove žrtve pa "nesposobne nebodijihtreba". To kaže na hudo patologijo v družbi, ki je prekipela že dolgo nazaj.

Bodiva konkretna, katere so bile glavne napake v postopku zoper domnevne celjske goljufe? Organi pregona oziroma policisti, kriminalisti in tožilci, ki so že vsaj od leta 2003 imeli pred seboj praktično vse podatke, so svoje delo opravili najmanj malomarno, po liniji najmanjšega odpora, saj so bile spletke resnično pripravljene profesionalno – vključno z notarji.

Druga razlaga je lahko le še bolj obremenjujoča – prek ključnih položajev so te primere potlačili, zastarali ali drugače odpravili zaradi lastnih interesov. Že primer Orion je bil pljunek državljanom v obraz, saj je bilo od takrat dalje vsem jasno, da se oderuštva v Sloveniji ne preganja.

Od vseh javnih oseb je do zdaj pomagala le Sonja Ramšak, celjska poslanka v državnem zboru, edini uradni signal, da je bilo nekaj resnično narobe, pa je od KPK prišel šele letos februarja v obliki mnenja, da je pri primeru Kociper in preostali "dejansko šlo za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti". Česa takega tožilstvo ni moglo ugotoviti ne leta 2005 ne leta 2009, medtem ko se pri varuhu človekovih pravic po vseh dolgih letih pritoževanja še danes sprašujejo v slogu: "Katere človekove pravice, pravite, da so bile kršene?"

Nanizali ste vrsto težav. Kje pa so rešitve? Nujna bi bila ostrejša in jasnejša zakonodaja. Sodni sistem ne more mencati na mestu z oklepanjem suhih pravnih definicij, ampak ga mora javnost z delovanjem prisiliti, da se začneta prek življenjskih sodb v pravosodje in državo vračati morala in etika.

Prejšnji teden smo imeli s predstavniki državnega represivnega aparata prvi korektni sestanek. Žrtev je lahko prvič po enajstih letih z nekom spregovorila bolj obširno, vsi dozdajšnji pogovori s policisti ali tožilci so bili z njihove strani namreč opravljeni bolj mimogrede. Že zaradi tega sestanka imajo žrtve zdaj ponovno nekoliko več upanja, pritisk javnosti pa bo treba seveda še stopnjevati.

Pravite, da so imeli domnevni goljufi zelo učinkovite prakse za izterjavo obveznosti. Vam je zaradi opozarjanja na sporne načine delovanja domnevnih goljufov in nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopkih, ko so organi obravnavali primer celjskih goljufov, kdo kadarkoli grozil? Za zdaj razen napovedanih trhlih tožb Bevca drugih konkretnih pritiskov nisem zaznal. Je pa tudi res, da se jim lahko kakršenkoli pritisk hitro vrne, kar vedo. Pritiske tako opazujem predvsem prek žrtev in raznih anonimnih virov. Mnogo preveč je še takih, ki se bojijo stopiti in na glas zakričati, se izpostaviti in poskusiti končati take kriminalne prakse. Tu nismo le zaradi sebe, tu smo zaradi zanamcev. Njim smo vsi skupaj odgovorni, da danes "očistimo ljuljko iz žita".

Sicer pa po naših podatkih mreža še vedno deluje – kar je najbolj skrb vzbujajoče. Iz ZDA jo še vedno usmerja Aleks Gradišnik - Alex Loxley. Novim slamnatim direktorjem in novim podjetjem ni ne konca ne kraja.

Čez nekaj dni se izteče rok iz ponujene poravnave, ki vam jo je v podpis poslal Nino Bevc, sicer vam grozi tožba. Kaj boste storili?

Še naprej bomo objavljali informacije v skupini na Facebooku, Bevc pa bo moral počasi odrasti ter prevzeti kazensko in predvsem moralno odgovornost za lastna dejanja v preteklosti. Če pogledate na njegovo spletno stran lihvar.com, lahko vidite, da mu je moralna spornost oderuštva še vedno precejšnja neznanka.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin