Četrtek, 24. 12. 2020, 9.04
3 leta, 11 mesecev
Humanitarna akcija V Kranju dobro v srcu mislimo
Srce parajoče: "Strah me je jutrišnjega dne. Kaj bom dala otrokoma za jesti?"
Zgodbe o socialnih stiskah so v tem letu še številčnejše in bolj trpke kot kdajkoli prej.
V Kranju bodo na pobudo župana Matjaža Rakovca nadaljevali veliko humanitarno akcijo s sloganom V Kranju dobro v srcu mislimo, kjer pod okriljem Zavoda za turizem in kulturo Kranj ter Društva prijateljev mladine Kranj želijo pomagati izbranim družinam v stiski.
28 družin, ki potrebujejo pomoč, so predlagali OŠ Simona Jenka, OŠ Matije Čopa, OŠ Helene Puhar, OŠ Predoslje, OŠ Orehek, OŠ Stražišče, Društvo upokojencev Kranj ter CSD Gorenjska, enota Kranj.
V nadaljevanju predstavljamo nekaj zgodb družin, ki nujno potrebujejo našo in vašo pomoč. Če jim želite pomagati, lahko to storite z nakazilom prostovoljnega prispevka na TRR Društva prijateljev mladine Kranj SI56 6100 0000 5487 540, odprtemu pri Delavski hranilnici, d. d., Ljubljana, s sklicem 500-21112020; ali na številko 1919, kjer boste s sporočilom KRANJ5 prispevali pet evrov. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, Telemach in T2. Pravila in pogoji za sodelovanje pri storitvi SMS-donacija so objavljeni na spletni strani www.visitkranj.si in tukaj.
Humanitarni projekt traja še danes, 24. decembra.
Zgodbe družin v stiski:
#1 "Z 10 in 12 let starima otroka živimo v materinskem domu. Pred tem smo živeli v varni hiši. Dolga leta smo živeli v psihičnem ustrahovanju in manipuliranju. Ni nam bilo lahko. Živeli smo v strahu. Dolgo se zaradi groženj nisem upala na glas spregovoriti in poiskati pomoč. Za vse sem skrbela sama in na koncu nismo imeli niti za kruh.
V materinskem domu smo lahko le do konca tega šolskega leta, potem pa ne vem, kam bomo šli. Zaradi vsega, kar smo preživeli, sem zbolela tudi za depresijo. Vendar pa sta upanje moja sončka. Zaradi njiju se trudim in vztrajam. Želim si, da bomo tudi mi trije enkrat imeli varen in topel dom."
#2 "Sem babica treh mladoletnih vnukov, ki so ostali v moji oskrbi. Z nekaj več kot 500 evri pokojnine se trudim vsem trem priskrbeti osnovne stvari, saj se starša ne vključujeta v preživljanje otrok. Iz dneva v dan se trudim, da bi jim zagotovila čim lepše otroštvo, vendar pa mi velikokrat zmanjka denar za osnovne stvari.
Nimam od kje vzeti. Otroci rastejo. Usta so lačna. Velikokrat se odrečem toplemu obroku, da imajo oni trije dovolj. Vse bi dala zanje. So skromni, in sploh ne vem, kako naj jim omogočim vse, kar potrebujejo."
#3"Smo štiričlanska družina z dvema šoloobveznima otrokoma. Mlajši otrok, za katerega skrbim, ima težjo motnjo v duševnem razvoju. Pri vsakodnevnih opravilih potrebuje stalno vodenje in nadzor. To v praksi pomeni 24-urni nadzor in ukvarjanje z otrokom.
Epidemija nam je žal še dodatno zagrenila življenje. Korona je naredila svoje. Mož je spomladi ostal brez službe, zato se že nekaj mesecev preživljamo z nadomestilom, ki ga prejemam. Ne morem vam povedati, kakšen je naš vsak dan. To je boj za preživetje. Boj za hrano. Boj za osnovne potrebščine. Velikokrat zaspim s solzami v očeh in obupano premišljujem, kaj naj naredim. Preživljamo res težke čase in ne zmoremo več."
#4 "Sem mama samohranilka dvema šoloobveznima sončkoma. Hči obiskuje 1. razred, sin pa 6. razred. Sem zaposlena, vendar sem sedaj že četrti mesec doma na čakanju, kar mi prinese le 80-odstotno plačo. Z njo dobim le toliko denarja, da komaj pokrijemo stroške za stanovanje, saj plačujem najemnino. Za vse sem sama. Ostane nam 20 odstotkov za preživetje. Pri 100-odstotni plači pa mi velikokrat na računu ostaneta le dva evra.
Ampak si pravim, da sta otroka zdrava in imata vse, kar potrebujeta, vendar pa po drugi strani otroka tudi rasteta in potrebujeta vedno več. Žal sem ostala po ločitvi na cesti z otrokoma. Znajti sem se morala, kot sem najbolje vedela in znala. Ne vem, kaj bom naredila. Vsak dan znova me je strah jutrišnjega dne. Kako ga bomo preživeli. Kaj bom dala otrokoma za jesti."
20