Slovenke in Slovenci zaupajo Rdečemu križu

Zaradi krize na vrata RKS trka vse več tistih, ki so se dotaknili družbenega roba, številnim pa je prav zaradi tega nerodno.

Pri vas išče pomoč vse več ljudi? Jasno, kriza je naredila svoje. Če smo leta 2008 pomagali skoraj 106 tisoč prejemnikom, jih je bilo leto pozneje že približno 138 tisoč, v letošnjem letu, ki se počasi končuje, pa bo po naših ocenah že okoli 165 tisoč prejemnikov pomoči RKS. Menimo, da se je RKS dobro pripravil na krizo in njene posledice. Državljani in državljanke Slovenije, takrat ko vedo, komu pomagajo in kako pomagati, radi pomagajo. Slovenke in Slovenci smo nedvomno fenomen pri vsakokratni pomoči soljudem.

In teden Rdečega križa … Je pač tisti teden, ki je zakonsko opredeljen v zakonu o RKS in je tradicionalno prvi teden novembra. Zadnje čase ugotavljamo, da veliko podjetij v tem obdobju ne oddaja pošiljk in tako varčujejo. Sam v šali večkrat pravim, da bi se direktorji takšnih podjetij morali zavedati, da bi v Sloveniji v takšnih razmerah morali vpeljati kar leto Rdečega križa oziroma solidarnosti. Gre namreč za znamke za pošiljke v višini 0,13 evra, doplačilno vozovnico, s tem smo lani zbrali okoli 150 tisoč evrov potrebnega denarja. Če smo pred leti natisnili okoli tri milijone takšnih znamk, jih zdaj v času krize in novih medijev, ko si ljudje več ne dopisujejo toliko kot v preteklosti, natisnemo zgolj dva milijona.

Smo Slovenci še solidarni, smo pripravljeni pomagati ne glede na afere, ki so v preteklosti zaznamovale RKS? So torej afere s posojanjem denarja tudi že pozabljene? Ne gre za afere RKS, ampak za afere dveh, treh ali štirih zelo neodgovornih ljudi, ki so povzročili upad zaupanja v RKS med prebivalstvom. Ampak če pogledamo, kaj je Rdeči križ, potem to pomeni najmanj 900 krajevnih organizacij, pa 56 območnih združenj, skratka vse na terenu, ki jim ljudje zaupajo. Zato smo samo v zadnjih dveh letih, ne glede na krizo, zbrali okoli poldrugi milijon evrov. To dokazuje, da je RK kot nacionalna organizacija gotovo vreden zaupanja. RK je še vedno organizacija, ki ji ljudje verjamejo! Moramo pa vedeti, da naša organizacija deluje v povsem drugačnih razmerah kot v preteklosti. Če je bila pred desetletji edina zveličavna humanitarna organizacija, ima zdaj veliko konkurence, ampak je kljub temu seveda uspešna.

Kako se vi odzivate na ta novi čas? RKS ima uveljavljen nacionalni program, s svojo organizacijo v skladu z zakonom, po tem se ločimo od drugih humanitarnih organizacij. Našo prepoznavnost poskušamo izboljšati z različnimi akcijami, primer je Drobtinica, ki smo jo začeli pred leti. Gre za akcijo, ki jo poskušamo izpeljati ob pomoči najmlajših, ko na naših stojnicah po številnih slovenskih krajih z našimi znaki prodajamo kruh. Akcija je bila izjemno uspešna tudi letos, saj smo zbrali za več kot 37 tisoč evrov. Ampak ne gre samo za denar, gre zlasti za to, da želimo v naše vrste pritegniti kar največ mladih in najmlajših. Da torej otroci spoznajo, da je deliti in dajati lepo. Tako smo tudi po nekaterih velikih nakupovalnih centrih skupaj z nekaterimi večjimi podjetji pripravili zbiranje igrač. Takih akcij je veliko, tudi dobrodelni koncerti so. Ob propadu številnih vrednot RKS poskuša graditi na zavedanju, da je pomagati lepo. Da imajo vsi tisti, ki so se znašli na družbenem robu, občutek, da niso sami.

Katere pa so največje težave, s katerimi se spopadate v RKS? Predvsem gre za težavo, da nekateri naše poslanstvo razumejo napačno: RK ni tista organizacija, ki bo reševala vse nastale težave ob izgubah dela, službe … Zato velikokrat povem, da bi bilo seveda dobro odpirati nova delovna mesta, ampak takšna, da se ljudem potem ne bi bilo treba še postavljati v vrste Rdečega križa in si želeti pomoči. Velika težava pa je tudi vprašanje osamljenosti, odtujenosti, zasvojenosti, ampak pravi naslov za tovrstne težave ni RKS!

Je številne, ki se dotaknejo družbenega dna, še vedno sram potrkati na vrata Rdečega križa? Da, seveda. Predstavljajte si človeka, ki je 20 ali 30 let suvereno delal, pa je na koncu ostal brez zaposlitve, nepotreben, brez vira preživljanja. Ljudje smo zelo ponosni in dostojanstveni in to poskuša zavarovati tudi Rdeči križ.