Petek, 4. 2. 2011, 15.29
8 let, 8 mesecev
Rejništvo kljub napovedanim spremembam siva lisa
Novi družinski zakonik, v katerem je rejništvo opredeljeno kot poseben ukrep za varstvo in zaščito otroka, medtem ko je izvajanje rejniške dejavnosti opredeljeno v zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti, predvideva prenos pristojnosti odločanja o ukrepih in namestitvi v rejniško družino s centrov za socialno delo na sodišča.
Znano je, na to je v SiOL-ovem intervjuju opozorila tudi nekdanja rejenka Neira Mikič, da kljub definirani kratki obliki varstva ostajajo rejenci v rejništvu tudi 18 in več let, čeprav je po zakonu to obdobje že zdaj omejeno na tri leta. Predlog prav vse ukrepe za varstvo otroka omejuje na obdobje treh let, takrat pa bo moralo sodišče dejansko aktivno odločiti, ali so se razmere v matični družini uredile tako, da se lahko otrok vrne, so zapisali na ministrstvu za delo in socialne zadeve.
Poudarjajo, da bo prav zaradi omejitve treba intenzivneje delati od trenutka, ko je otrok nameščen v rejniško družino, "da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je bilo otroka sploh treba vzeti iz domačega okolja". Seveda je omejitev, a obstaja tudi možnost podaljševanja, in to v nedogled, je prepričana Berglezova in dodaja: "Kaj pa bo s tistimi rejenci, ki bodo v trenutku sprejema zakonika že tri leta v rejništvu?"
A realnost je nekoliko drugačna. Dejstvo je namreč, da rejenec med rejništvom ne postane član izvajalčeve družine, po mnenju poznavalcev pa ne obstaja prav nobena varovalka, ki bi rejnikom onemogočala samovoljno ravnanje. Tako je denimo rejnica Neire Mikič njo in mlajšo sestro krstila v katoliški cerkvi, čeprav je po očetu pravoslavka, po materi pa muslimanka.
"Zakon ne navaja sankcij za nedelovanje, tudi če se ne izvršuje, se ne zgodi nič," opozarja Berglezova in dodaja, da je nesmisel tudi, da se načrt dela z rejenci usklajuje s starši, ki so jim odvzeli otroka, ker niso hoteli, mogli ali znali skrbeti zanj.
"To je iluzija, ki bi lahko pristala zgolj v kakšni socialni doktrini dela, ne pa kot zakonska določba. Eno je namreč pravo, ki terja izvrševanje in sankcije, drugo pa je stroka, ki seveda naredi, kar pač zmore." Na ministrstvu priznavajo, da ne morejo izključiti pojava neustreznega izvajanja rejniške dejavnosti, a "ko se to ugotovi, so organi dolžni najprej zavarovati otroka. Če se ugotovi, da rejnik izvaja dejavnost v nasprotju s koristmi otroka, zakon določa razvezo rejniške pogodbe in odvzem dovoljenja rejniku".
Nejasna je vloga družinskih članov rejnika, saj pogodbo o rejništvu z državo podpiše rejnik, ne pa tudi družinski člani. Na ministrstvu pravijo, da se morajo z rejniško dejavnostjo strinjati vsi družinski člani, končno oceno o primernosti pa izda pristojni CSD, a poznavalci pravijo, da so merila porazna. Zdajšnja primernost naj bi tako temeljila na sociali in srčnosti, nihče pa se ne obregne ob ustrezno usposobljenost in izobraženost izvajalcev. Družina prav tako ni pravna oseba, da bi se z njo lahko sklepale pogodbe.
In vztraja pri tem, da gre v primeru rejništva za zunajdružinsko ter družbeno varstvo in vzgojo, država jo je pogodbeno in odplačno prenesla na nekompetentne izvajalce, ki za delo niso usposobljeni. Rejniki namreč opravijo le 12-urni tečaj. "Nad delom rejnikov v intimni družinski sferi ni mogoče zagotoviti ustreznega nadzora, glede na trajanje rejništva pa tudi ne ukrepanja … Zato večina rejništev ostaja večnih," je kritična Berglezova.
"Večina rejnikov ne ve niti, da se denar deli na njihovega in otrokovega, še manj pa vedo, koliko je za katerega, saj ni nič določeno. In kako naj CSD spremlja izdatke določenega rejnika oziroma rejenca? V naših izvajanjih seveda radi poudarjamo, da otrok morda ne dobi svojega denarja, a raziskava bi pokazala, da denarja ne dobi niti večina rejnikov. Z mizerijo brez izračuna ne more nihče preživeti, zato so največkrat oškodovani tudi rejniki," je prepričana Berglezova.