Praznični čas je najbolj naporen, ker vanj prinesemo vse svoje stiske

Prazniki za marsikoga niso preprosti in z ljudmi, ki jim je težko, se še posebej v tem času veliko pogovarjate tudi na inštitutu. Takih je gotovo veliko.

Najhujši so prazniki za ločene in tiste, ki jim je kdo umrl. Pogosto kdo, ki je doživel neko izgubo, reče, da bi bilo boljše, da bi umrl on ali ona, ker bi bilo to lažje. Ti ljudje naenkrat ostanejo brez vsega, še posebej, če so bili od prej navajeni praznovanj in kakršnikoli so že ti prazniki bili, takrat niso bili sami. Ko naenkrat ostanejo osamljeni, nastane absolutna abstinenčna kriza in je to nekaj, kar jih presega.

Terapije so postale čedalje bolj stvar mentalne higiene. Tudi na našem inštitutu je čedalje več ljudi, tu nas je 17, a med prazniki je vse polno. Ljudje se pridejo pogovorit.

Foto: Ana Kovač

Nekako se v tej vlogi ne znajdejo.

Tako je. Abstinenčna kriza je tako močna, da bi to poglavje najraje zaprli. Ker pa prazniki neizbežno pridejo in se je z njimi treba soočiti, je potem zelo odvisno, kaj ti ljudje naredijo.

Če vzamemo samo ločene – kje so zdaj ti otroci, so pri očetu ali pri mami? Se morda starša ne zmoreta sporazumeti glede tega in so pol dneva pri enem, pol dneva pri drugem, na božični večer tu, za božič spet drugje, naslednji dan pridejo nazaj, enako za novo leto čez dan nekje, zvečer spet drugje in tako naprej.

To je zelo velika težava. Še posebej, če se ločeni prek otrok začnejo boriti za svoje pravice ali drug nad drugim izvajajo maščevalne taktike in vse to počnejo iz neke svoje bolečine. Ta situacija je najtežja ravno za otroke.

Če se lahko starša odločita, da bosta te dni res naredila nekaj za otroke, je lahko seveda vse videti zelo drugače.

Foto: Ana Kovač Se vam zdi, da trgovci dodatno ustvarjajo pritisk s prikazovanjem slik, zgodb, kako naj bi bilo?

Vse te slike smo naredili mi, so odsev našega hrepenenja, odsev tistega, kar nosimo zelo globoko v sebi in za kar bi si želeli, da bi se materializiralo.

A v resničnosti je takih idealnih slik zelo malo. Tu so ljudje, ki so jim bližnji umrli, imamo ločene družine, osamljene in tako naprej.

In tudi tiste, ki so še poročeni, pa če se ne razumejo, ne bodo praznovali.

Otroci bodo zvečer do skrajnosti nemirni, ker se ta nemir samo preliva iz osebe v osebo.

Razlog za nemir otrok med prazniki lahko torej pripišemo tudi nemiru staršev.

Če bodo starši nemirni, bodo otroci še bolj. Sitnarijo, ukvarjajo se z darili, hočejo svoj čas, če so starejši, hočejo s prijatelji ven. Prej sitnarijo, se prepirajo, tudi stepejo, začnejo tekmovati na različne načine, se zmerjajo, počnejo vse mogoče stvari.

Nemirni bodo, ker je nemir v hiši. Če sta oče in mama nemirna, če se po vrhu vsega še prepirata, če sta vsa polna stresa in zapletov, ki jih danes nosimo iz ulice v naše domove, se bodo otroci na to odzvali najhitreje.

Oni že vedo, ko oče pride domov, ali je nemiren. Ali lahko nato on otroka umiri, če je sam nemiren? To pomeni, da bosta morala najprej starša narediti nekaj zelo konkretnega, da bodo lahko sploh praznovali.

Če pa je starš sam z otrokom in s to kopico žalosti in razočaranjem, ki ga nosi globoko v sebi, je stvar še veliko bolj drugačna – takrat zares zaboli in zaskeli.

Foto: Ana Kovač

In če predpostavljamo, da je družina ločena, kaj jim zares lahko pomaga?

Pomaga jim samo eno – da se starša odločita, da je to njuna bolečina, ki pa je tudi otroška. Ločila sta se mož in žena, starša pa se nikoli ne ločita, otrok ima vedno ta dva starša. Če se odločita, da je to njuna bolečina, njuno razočaranje, je to nekaj popolnoma drugega za otroka.

Če razmišljata o tem, da sta bila prevarana, izdana, zavržena, zamenjana, karkoli sta že doživela v tej grozoviti ločitvi, je zelo pomembno, da se lahko notranje umirita in naredita razmejitve glede tega, čigava je bolečina, kdo je tisti, ki najbolj trpi, in otroka distancirata od svoje izkušnje.

Morata ga poskusiti razumeti, vedeti, da je tudi on ves razsut, da pogreša drugega starša in da si ne more kar reči "v redu, zdaj bom sprejel, da sem pri tebi, da je drugi starš izdajalec, ki je izdal tudi mene", ker to ni res.

A da se starš v sebi umiri, je lahko velik izziv.

Starš se mora v sebi umiriti in tudi otroka videti kot žrtev tega razhoda. To je res težko narediti, če je šlo pri razhodu za prevaro in je partner odšel z nekom drugim, s katerim se ima lepo, drugi pa je ostal sam doma v svoji osamljenosti, depresiji, ob tem pa še otrok postane nemiren in zahteva vse mogoče.

Foto: Ana Kovač Najbolje za starše bi bilo tudi, da bi se enostavno razrešili grozovitih stavkov, ki jih pogosto govorijo otrokom, kot na primer, da jih je drugi starš izdal, naj kar gredo tja, da bodo tam dobili, kar hočejo, težave postanejo tudi darila, obleke, izleti, vse lahko postane težava.

Starši morajo sami s seboj razčistiti, da se je krivica zgodila njim samim, otroka pa videti kot nekaj posebnega, čisto drugačnega, pogledati je treba, kaj je najboljše zanj. Če to sprejmejo, bo morda lažje, seveda pa je to velik napor.

Prav tako se otroku nikoli ne govori o nekdanjem partnerju, o tem, kaj je naredil narobe, o tem, zakaj ne praznuje, zakaj je pri njem drugače, v takem primeru je pomembno, da se znajdemo. Seveda gre otroku za igrače, za darila, saj bo hitro razumel, da je vse skupaj postalo čisto drugače in ko bo znal vse to ovrednotiti, bo zelo drugače.

Kako pogosto se na inštitutu soočate s takšnimi težavami?

Zelo pogosto. Ogromno imamo različnih skupin, tudi za žalujoče, ločene in tako naprej.

Je zdaj njihova stiska veliko večja?

Seveda je, ker so ljudje v tem času najbolj soočeni z osamljenostjo. Vsa tista hrepenenja, vse globlje odnosnostne stvari, po katerih hrepenimo, si jih zaslužimo in jih želimo imeti, vse izgine.

Kaj jim svetujete?

Predvsem jih skušamo slišati v tej njihovi bolečini, smo skupaj z njimi in prisluhnemo vsemu, kar doživljajo. Pomembno je, da jih nekdo sliši, oni bodo že našli svoje načine, kako preživeti ta čas. Vsak najde svoj način.

Ljudje nam zelo iskreno povedo, da se bodo zvečer zaprli v svojo sobo, spili morda kakšen kozarček ali preprosto zaspali, ženske se pogosto dogovorijo s kolegicami in skupaj z njimi naredijo nekaj zase. So takšni, ki povedo zelo iskreno, da oni praznikov ne prenašajo, da ti dnevi pri njih najbolj vzbujajo bolečino.

Foto: Ana Kovač

Mnogi potem praznujejo zaradi otrok, ki niso ničesar krivi in imajo praznike radi.

Otroci so dejansko tisti, ki so jim ti prazniki še veliko bolj namenjeni. V teh otroških iskrenih, žarečih in hrepenečih srcih je to še vedno praznični čas.

Če vidijo odraslega, ki se ne zna sam umiriti in ne zna svoje žalosti in razočaranja umiriti, kako bo to naredil otrok? To so zelo žalostne slike. Sploh ne vemo, kaj vse se dogaja po domovih. Imamo namreč takšne, kjer je prisotna pijača, so zasvojenosti, domovi, kjer so ljudje čustveno že zdavnaj ločeni, a še vedno živijo skupaj.

Tudi oni bi želeli praznovati, pa se teh praznikov bojijo, ker ne vedo, kakšen bo partner prišel domov, kdaj bo to, kaj bo naredil, kaj vse bo želel imeti na ta večer, ali bo urejen in še marsikaj drugega, vse to prihaja na dan. Ni preprosto.

In lahko rečemo, da je tega res zelo veliko.

In prav vsak ima čisto svojo zgodbo.

Zato tudi ni nekega univerzalnega nasveta za vse, ki so v tem času v stiski.

Seveda ne.

Foto: Ana Kovač Kako pa lahko spodbudimo to, da bi hitreje prišli do nekega notranjega miru?

Načinov je veliko. Nekateri tega preprosto nikoli ne spustijo, žalujejo vse življenje in imajo tako vse življenje uničeno.

Kakšni ljudje, ko pride do tega globokega uvida, so žalostni, jezni, besni, občutijo velik sram in se velikokrat zato prej spravijo k reševanju stiske, saj si nekako želijo zagotoviti, da se to ne bo več dogajalo.

Zelo težko je priti do uvida, da si vreden ljubezni, ko doživiš, da si neprimeren, zamenjan, da je prišel nekdo drug in si zavržen. Ko nekomu partner reče, da se z njim nikoli ni dalo ničesar, zdaj pa je spoznal pravega, se uredil in zaživel v sreči, so to težki občutki in preden on to vse predela, razume, da vsakdo odhaja zaradi sebe, je potreben čas.

Nekaj drugega so sicer zlorabe, zasvojenosti in te grozovite zadeve, ko ljudje morajo oditi, ker ni druge možnosti. A ko se zgodi, da nekdo odide zato, ker ima rajši drugega in je vse med partnerjema umrlo, ko hoče preživeti praznike z drugim, partnerja pa pusti na cedilu v neki zavrženosti, je res grozljivo. To ljudi strašno boli.

Preden pridejo do tega, da so, kljub temu, da se jim je zgodila najhujša krivica, še vedno ljudje, ki so vredni praznovanja, ljubezni, hrepenenja, želenosti, hotenosti, je potrebna pot. Nekateri jo naredijo prej, drugi pozneje.

Običajno to žalovanje traja tudi po tri leta oziroma mine vsaj eno leto, preden se začnejo vsaj malo soočati s tem. Seveda je zelo različno od primera do primera, nekateri tega nikoli ne zmorejo predelati.

Skozi leto zaradi hitrega načina življenja živimo precej drug mimo drugega, naše službe so takšne, da se zavlečejo tudi v pozne večere. Bi lahko rekli, da zato med letom vse, kar ni v redu, odmikamo na nek kup v kotu, med prazniki pa ga ne moremo več spregledati? Bi lahko rekli, da med prazniki pridejo na plan tiste stvari, ki bi jim morali posvetiti največ pozornosti?

Zagotovo, ker nas prazniki sami po sebi silijo v to. Kot sva prej govorila o pritisku s strani trgovcev – mi sami smo si to ustvarili, to je odsev našega globokega hrepenenja. Vsa reklama, ki smo jo iz najgloblje želje in hrepenenja ustvarili v tem času, vpliva na nas in želimo v tem začaranem krogu vse to doživeti. Ali smo tega sposobni ali ne, pa je nekaj drugega.

Foto: Ana Kovač

Če damo vse to na stran, kaj je po vašem mnenju tisto, na kar naj se družine osredotočijo v prazničnem času? Kaj je najpomembnejše?

Najbolj bistveno vprašanje je točno to, na kaj naj se ti ljudje osredotočijo. Če so osredotočeni na odnose, ki jih imajo, potem je vse drugače.

V času praznikov bi se morali biti sposobni poleg igre in petja, molitve, karkoli že počnejo v tem času, soočiti s tem, kdo so. Če so starši pripravljeni svojim otrokom povedati, na kaj so ponosni in kaj so v tem letu res doživeli ob njih, kaj je tisto, zaradi česar so nanje ponosni, kaj je tisto, kar v njih še bolj prebuja vero v to, da bodo ti otroci v življenju srečni, kaj je tisto, kar ga pri partnerju najbolj vznemirja in kar občuduje, če so starši sposobni tega in so to prazniki odnosov, je to popolnoma nekaj drugega.

Seveda nas je groza povedati te stvari. Ne popolnoma vsi, a mnogi bodo rekli, da je to "brezveze" in zakaj bi se šli neko "pocukranost", rečejo, da te stvari kažejo že s svojimi dejanji, z nakupovanjem darov.

Pa vendar to nikoli ni "brezveze".

Ne, mi te stvari hočemo slišati. Hočemo biti objeti, hočemo pozornost človeka, ki je z nami, ki se z nami usede in pove, kako in kaj. To je neizbežno in temu se nikoli ne bomo odpovedali.

Foto: Ana Kovač In na ta način bi praznikom vrnili njihovo bistvo in se od tega skomercializiranega dela distancirali ne glede na to, kaj vse trgovci počnejo, da bi pridobili našo pozornost. Na ta način bi bili v ospredju še vedno naši odnosi in povezanost.

Tako je. Tudi darila so lahko kupljena kar tako ali pa jih kupimo z mislijo na človeka, ki ga imamo radi in mu ob odpiranju daril povemo, katere želje in hrepenenja smo tja notri zavili, kaj to zanj pomeni. To je potem popolnoma nekaj drugega.

Obred odpiranja daril je lahko popolnoma drugačen od hitrega odpiranja in pregledovanja. Če počasi odpreš in vidiš, kaj je to, če gre za neko hrepenenje, potem presenečenje ostane.

To je danes verjetno že prava redkost.

Mi smo danes vse to skomercializirali. Otroci imajo sobe samo še za igrače, saj po ničemer več niti ne hrepenijo, ne čakajo več, ker so prezasičeni. Ključno je, kako se starši tega lotijo.

Pomembno je tudi, da skupaj sestavljamo praznike. Če starši poskrbijo za obroke, naj imajo tudi otroci svojo vlogo in na primer poskrbijo za zabavni večer. Najlepše je, če nekaj skupaj ustvarjajo ali se igrajo. Igra je najbolj globoka dinamika, kjer se ljudje vedno lahko srečamo, se slišimo, drug drugega lahko občudujemo, se lahko igramo, se naučimo, kako prenašamo poraze in zmage. Pomembno je tudi to, kako zmoreta starša umiriti otroka, ki je izgubil pri neki igri.

Ob skupnih večerih odložimo mobilne telefone, da smo pomembni zares samo mi. Tako ljudje postanejo tudi zelo inovativni. Ko se mama in oče notranje umirita, sta lahko zelo ustvarjalna.

Je pa res najlepše darilo, ki ga lahko damo otroku, to, da ga umirimo, stisnemo k sebi. Da mu mama pogleda v oči in se spomni, kako ga je rojevala. Če se bo spomnila trenutka, ko je prvič prišel iz njenega telesa, jo bodo prevzeli posebni občutki, saj je to čudež.

Na ta način s preživljanjem skupnega časa med prazničnimi večeri ustvarjamo lepe spomine.

Seveda, grozno je, da nimamo spomina na kak lep praznik. Pa to še ni najbolj grozno. Najbolj grozno je, če z grdimi spomini živiš in si zato ne pustiš, da bi svoje lastno čisto otroško hrepenenje uresničil v odrasli dobi. Saj otroci od nas zahtevajo natančno tisto, česar mi sami nismo dobili od svojih staršev. Če to uresničiš, so prazniki tu.

Foto: Ana Kovač

Kaj je pomembno, če je otrok le pri enem od staršev?

Če so sami z otrokom tisti večer, je pravilo, da o bivšem partnerju ne govorijo. Vprašanjem na to temo se, če se le da, izognimo. Če otrok vpraša, zakaj je starš odšel, mu preprosto pojasnimo, da se ljudje v življenju odločijo za različne stvari, ne govorimo pa grdo o drugem. Povemo mu, da ga ima starš rad, da se bosta vedno lahko videla in tako naprej. Na druga vprašanje ne odgovarjamo, le preprosto povemo, da se odrasli v življenju odločajo na različne načine.

Dovolimo otrokom, da zaživijo drugo življenje, da jim ni treba skrbeti za njihove lastne starše in razmišljati o tem, kaj je z njimi narobe. Pomembno je, da med prazniki znamo to razmejiti in pojasniti otroku, kje bo kakšen dan, povemo mu, da vemo, da to zanj ni preprosto, a da se odrasli včasih odločijo za stvari, na katere ne moremo vplivati.

V večini ameriških zveznih držav se sploh ne moreš ločiti, dokler ne narediš starševskega tečaja, kjer jih naučijo, kako bit starš. Tudi Belgija je takšna država.

Se pri nas kaj dogaja na tem področju?

Pri nas gre to počasi. Upam, da bo pobud čedalje več, ker imamo danes poplavo tega in celo epidemijo ločitev. To ni tako grozljivo, kot se sliši. Še vedno so otroci žrtve, a danes se ljudje vprašajo, zakaj bi živeli z nekom, ki jih maltretira, ki je nasilen, nenehno zasvojen z vsem mogočim, partnerja ne čuti in ne sliši več, in zakaj bi živeli z nekom, ki živi popolnoma drugo življenje.

Danes nismo več v tisti dobi, ko smo morali živeti skupaj, ker je bilo preživetje najbolj vprašljivo. Postali smo čustveno zelo zahtevni in prav je tako. So pa tu otroci, na katere nismo najbolj pomislili in zato države čedalje pogosteje uvajajo, da se zakonci ne morejo ločiti, preden ne uredijo vsega tako, da bodo svoje otroke zavarovali.

Saj ne govorimo o tem, da so ljudje hudobni in nalašč hočejo svojemu otroku slabo, a do tega pride mimogrede. Otrok postane razsodnik, orodje v razvezi in to otroka zelo globoko zaznamuje.

Foto: Ana Kovač

S kakšnimi težavami pa se v tem času ljudje najpogosteje obrnejo na vaš inštitut?

Pri nas je največ zasvojenosti vseh vrst. Ogromno je nezvestobe, nasilja. Saj lahko povsod preberemo, da imamo danes pri nas okoli dvesto tisoč registriranih alkoholikov, koliko jih je v resnici, ne vemo, a mogoče je, da je s tem zasvojeno pol milijona ljudi. Kjer je prisoten alkohol, vsa družina živi v tem vzdušju, kar je pošastno. Slovenci se z alkoholom zdravimo. Koliko depresij, stisk in anksioznosti se rešuje na ta način, da malo popijemo in smo v redu.

In alkohol mora biti nujno prisoten tudi na praznovanju česarkoli.

Ne znamo praznovati brez alkohola, povsod je prisoten. Kamorkoli prideš, je alkohol. To spremeniti je cela revolucija. V Ameriki je že tako, da kamorkoli prideš, ti alkohola ne ponudijo in moraš zanj vprašati, če ga želiš.

Kakšni smo sicer Slovenci, kaj nam najbolj manjka?

Mi imamo v sebi ogromno hrepenenja. Slovenci smo tudi taki, da veliko tarnamo in kot da nekako kar moramo biti srednje žalostni. V naših srcih imamo ogromno najbolj subtilne nežnosti in hrepenenja, hočemo biti ljubljeni, hoteni, želeni. In kakorkoli se že znamo med seboj mrcvariti, je v nas izjemno globoko hrepenenje in ko nam nekdo pove nekaj pozitivnega, nas pohvali, reče "pa saj ti si v redu in si lahko jutrišnji dan narediš drugačen", se spremenimo.

Manjka nam tega čistega optimizma, manjka nam nekdo, ki bi nas z nečim optimističnim naslavljal. Zmoremo narediti marsikaj dobrega. Ko začnemo prisluškovati našim najglobljim željam, potrebam, svojemu srcu, smo zelo drugačni. V sebi imamo izjemno plemenitost.

In zelo dolgo lahko delujemo na podlagi ene pohvale.

In smo absolutno preskromni. Ali pove mama svojemu otroku, da ga ljubi, da ga ima rada? Ne, ona tega ne govori, ker to kaže z dejanji. Teh hrepenečih ljubezenskih stavkov se prav izogibamo – kot da nas je strah. Včasih se je celo govorilo, da otroka ne smeš pohvaliti, ker da se bo pokvaril. Naš mazohizem nas včasih res omejuje.

Tudi sami do sebe smo takšni.

Seveda, pa vendarle nam zelo prija, ko nas nekdo pohvali. Grozno je, če nas ne. Tu gre res za najbolj preproste stvari.

Pa hvaležnosti za tisto, kar imamo, nam morda manjka.

In spoštovanja. To je postala danes temeljna težava. Mi se danes zelo slabo ali se ne spoštujemo med sabo. In če v družini začne starš spoštovati svojega otroka, ga bo spoštovanja naučil in bo tudi otrok znal spoštovati. Spoštovanje pride iz občudovanja. Otrok občuduje svoje starše in ima globoko željo spoštovati jih, zato je grozno, če tega ne more. Če otrok ne spoštuje staršev, je to vedno starševska težava in otrokova bolečina. On si tega želi.