"Permisivna vzgoja nam močno meša štrene"

Ob začetku Tedna otroka smo eno vodilnih strokovnjakinj na področju razvojne psihologije vprašali, kako danes, ko je del otrok lačen, del pa zasut z materialnimi dobrinami in ko je nasprotujočih si teorij o vzgoji že skoraj več kot otrok, zagotoviti zadovoljno in kakovostno otroštvo.

Del otrok se spopada z lakoto, del pa se jih utaplja v bogastvu "Ko govorimo o položaju otrok v družbi, obstajata skorajda samo še dve skrajnosti. Del otrok odrašča v družinah, kjer se spopadajo z lakoto in revščino, del pa je iz premožnejših družin, kjer pogosto takoj dobijo vse, kar si zaželijo. Vsaj v zadnjih letih je vse težje najti tiste otroke, ki živijo povprečno življenje nekje vmes – to je v zadnjem času prej izjema kot pravilo. Družba se je namreč zelo razslojila," pravi dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Kot poudarja, na vzgojo otrok danes usodno vpliva predvsem to, da se spreminjajo družbene okoliščine in odrasli, ne pa sami otroci. "Ne glede na to, kaj vse pričakujemo od njih v zadnjih letih, otrok ostaja otrok. Ne glede na zunanje okoliščine se otroci vsaj od tri do štiri generacije v razvojnopsihološkem smislu bistveno ne spremenijo."

Permisivne teorije so naredile svoje Če so zagotovljeni osnovni pogoji za preživetje in biološke potrebe, bi se lahko mirno držali koncepta otroštva, kakršnega smo poznali pred nekaj desetletji. A tudi številne priljubljene teorije o permisivni vzgoji so v zadnjem desetletju naredile svoje: "Otroke tako po eni strani preveč zavijamo v vato, ko namesto njih prevzemamo odgovornost. Po drugi strani pa skušamo s po desetimi aktivnosti na teden iz njih napraviti majhne odrasle in od njih veliko preveč pričakujemo. S tem pretiranim zaščitništvom podaljšujemo predvsem svojo željo: kot da bi hoteli imeti otroka vse do odraslosti."

Premladi za šolo pri šestih letih? S pretiranim zaščitništvom do otrok so po mnenju sogovornice povezani tudi neutemeljeni strahovi, kot je prepričanje, da je otrok, star šest let, premlad za v šolo.

"Vendar podatki iz raziskav ne kažejo, da bi bila šola za šestletnika prezahtevna. S tem ko mu ne pustimo v šolo, češ da je premajhen, otroku zgolj preprečimo, da bi odrasel po normalni poti. Naj ga vpišemo ali ne, razvoj gre naprej. In otroka enkrat vendarle moramo vpisati v šolo. Prej ali slej se torej znajde v novih okoliščinah, pred katerimi smo ga skušali neuspešno obvarovati."

Otroka z vsem tem ščitimo tam, kjer ne potrebuje zaščite, po drugi strani pa ga ne podpremo pri (običajnih) konfliktih pri interakcijah z okoljem, torej tam, kjer bi podporo odraslih potreboval.

"Namesto da bi ga podprli, ga vse prevečkrat 'rešimo'. Pozneje, ko pridejo ti otroci v srednjo šolo ali celo na fakulteto, pa se čudimo, kako zelo nesamostojni so. Medtem ko mu pri treh ali petih letih ne postavljamo nobenih mej, v času, ko postane mladostnik, kar naenkrat zahtevamo, da se postavi na lastne noge in prejšnje zaščitništvo v trenutku odrežemo. A otrok, ki mu od majhnega nismo postavljali mej, na to ne more biti pripravljen. Tako se hitro začnejo umiki v droge in alkohol," pravi Ljubica Marjanovič Umek in dodaja, da je ena od posledic takšnega zaščitništva to, da se starši, ko je otrok v srednji šoli ali celo že na fakulteti, nenehno in pogosto pretirano zanimajo zanj ter se nemalokrat namesto njega celo učijo.