Od naključja do dvojčice, ki je preživela zloglasnega Mengeleja

Tako citat iz dokumentarnega filma Da ne bi pozabili kot ključno sporočilo svojega ukvarjanja z usodami mariborskih Judov in holokavstom poudari zgodovinar Boris Hajdinjak, profesor na Prvi gimnaziji v Mariboru in soavtor razstave o holokavstu Zvezdna proga. Misel je izrekel Oto Kohnstein iz Zagreba, eden od sorodnikov istoimenske mariborske družine, ki je doživela podobno tragično usodo kot družina Singer, obe pa sta bili v središču preučevanja Borisa Hajdinjaka. "Naša dolžnost bi morala biti, da zabeležimo čim več teh konkretnih usod. Seveda nam nikoli ne bo uspelo zabeležiti vseh, ampak narediti nekaj je mnogo več kot nič," je med drugim v intervjuju še povedal naš sogovornik pred svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta.

Z njim smo se pogovarjali ob odprtju razstave Zvezdna proga v Muzeju novejše zgodovine v Celju, kjer zdaj gostuje, potem ko je razstava po premieri v Mariboru doživela že nekaj obiskov drugod po Sloveniji.

V čem je bila zgodovinska daljnosežnost prvih kršitev pravic Judov pred najbolj tragičnim obdobjem holokavsta, ki je večini najbolj znano? Kje so zametki poznejših zloveščih dogajanj? Pomembno je vedeti, kaj se je Judom dogajalo pred drugo svetovno vojno in da se holokavst ne začne z Auschwitzem, ampak mnogo prej. Tudi v primeru družin Kohnstein in Singer, ki so se jima prve kršitve človekovih pravic zgodile že v stari Jugoslaviji.

Kakšen odnos do Judov je vladal v stari Jugoslaviji? V stari Jugoslaviji je bila zelo močna judovska skupnost, Beograd in Zagreb sta bili veliki središči judovske kulture. V Sloveniji tega ni bilo tako veliko, Maribor pa je bil poleg Prekmurja najpomembnejše središče. Pred vojno je v Mariboru živelo okrog 100 Judov, kar sicer ni prav posebej velika številka. Bistveno pa je, da Judje niso bili neopazni, šlo je namreč za ljudi, ki so bili precej znani, veliki industrialci, trgovci ipd. Hkrati pa je treba povedati, da stereotip o samo bogatih Judih ne drži, saj so pripadali tudi srednjemu sloju, v Mariboru pa sta bili tudi dve delavski družini, ali pa tri. Družbena klima v stari Jugoslaviji, vse tja do začetka druge svetovne vojne, je bila za Jude precej ugodna. To se zrcali tudi v tem, da je bila Jugoslavija ena od najpomembnejših držav, kamor so Judje po "anschlussu" bežali iz območja nacizma. Leta 1940 pa se je položaj začel spreminjati, ker se je takratna Jugoslavija začela približevati silam osi.

S kakšnimi potezami in ukrepi se je spreminjal odnos do Judov in kako se je stopnjeval pritisk nanje? Oktobra 1940 so sprejeli nekatere predpise, najbolj znan je bil "numerus clausus", s katerim so Judom omejili šolanje. Na primer, če je bilo v Mariboru 0,2 odstotka Judov, potem je bilo na gimnazijo lahko vpisanih 0,2 odstotka judovskih dijakov, kar je pa zagotovo kršitev človekovih pravic. Kršitve elementarnih pravic so se nadaljevale z zasegom premoženja. Ko ljudem vzamete lastnino, ko nimajo več sredstev za življenje, so prepuščeni na milost in nemilost, vse do getoizacije in transportiranja v koncentracijska taborišča.

Kako se je to najbolj mračno obdobje nacizma kazalo na Štajerskem? Na specifičen način, za razliko od ponekod drugod po Evropi. Ni bilo posebne zakonodaje oziroma predpisov, ki bi jih bilo treba sprejeti za Jude, saj so uporabili iste, kot so jih uporabili za Slovence, ki so bili politično in drugače oporečni. Na primer v Franciji ali na Poljskem je bil odnos do Judov dosti bolj oster kot do Poljakov in Francozov, ki so bili protifašisti. V Sloveniji na okupiranih območjih nemške Štajerske in Gorenjske ni bilo nobene razlike. Slovenci so bili nekje na nivoju Judov, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

Zakaj ste za osebno zgodbo o holokavstu v Mariboru izbrali ravno družini Kohnstein in Singer? Šlo je za kar nekaj naključij. Leta 2009 smo na Prvi gimnaziji v Mariboru ob 65. obletnici osvoboditve Auschwitza, s holokavstom najbolj zaznamovanega kraja, pripravili ekskurzijo na Poljsko. Da ne bi govorili samo o številkah, o tem, koliko ljudi je tam umrlo (1,1 milijona umrlih), sem želel za to ekskurzijo ugotoviti, ali sta kakšna žrtev in tragična zgodba povezani tudi z Mariborom. Izkazalo se je, da ni bilo treba daleč za to dognanje, saj imamo na naši Prvi gimnaziji spominsko ploščo, posvečeno umrlim dijakom in učiteljem mariborske realke, ki je bila predhodnica današnji gimnaziji. Na njej je zapisano tudi ime Rudolf Kohnstein, ki je bil dijak te šole. Družina Kohnstein je bila po rodu iz Trebiča na Moravskem, njihovi sorodniki pa Singerji iz Medžimurja. Člani družine so krajši ali daljši čas živeli v Mariboru.

Kako sta bili družini povezani? V vsaki družini sta bila brat in sestra, ti so se poročili med sabo. To sicer ni bilo tako redko pri judovski populaciji. Pri preučevanju teh družin je bila pomembna še vrsta naključij. Kot na primer, da je moja nekdanja dijakinja študirala češčino, in tako sem prek nje prišel do sestre Rudolfa Kohnsteina Gisele Kohnstein. Da sem prišel do tako pomembne žive priče, je bil zame kot preučevalca res izjemen privilegij.

Katero spoznanje je bilo za vas najbolj pretresljivo, ob pogovorih z njo in ob preučevanju drugih virov? Ne gre za neke velike epohalne ugotovitve. Vse, kar se je v Auschwitzu dogajalo, je precej znano iz literature in filmov. Pretresljivo je, ko spoznaš, da je bila v Auschwitzu ključna številka, da ljudje tam niso imeli imen in priimkov. In ko sem izvedel, da smo imeli v Mariboru someščanki, ki sta se znašli v krempljih zloglasnega nacista Josefa Mengeleja, ki je delal svoje poskuse na dvojčkih. Te je delal na tak način, da je bil eden od dvojčkov poskusni zajček, drugi pa ne. Ko so se poskusi končali s smrtjo prvega, je moral tudi drugi umreti. V Auschwitz so dnevno prihajale desetine dvojčkov, s katerimi so počeli, kar so hoteli. Eden o teh tri tisoč parov dvojčkov, ki so šli skozi roke zloglasnega Mengeleja, sta bili tudi Mariborčanki: eni je bilo ime Emilia Kohnstein, ki je umrla za posledicami Mengelejevih poskusov po vrnitvi v Čakovec leta 1946, druga pa je bila torej Gisele Kohnstein, ki je preživela ta pekel in s katero mi je, kot rečeno, uspelo priti v stik. Še vedno govori slovensko. Imela je to srečo, da so taborišče ravno zapirali, ko je bila njena sestra že na smrt bolna. Če bi sestra umrla, bi potem tudi njo usmrtili.

Kako gledate na tragičen fenomen holokavsta? V zgodbi o holokavstu sta jasno razpoznavni dve kategoriji. Gre za žrtve in storilce, ki imajo svoje priimke, usode, nekateri so preživeli, nekateri so bili kaznovani, drugi ne itn. Film Schindlerjev seznam je zagotovo ena od najbolj referenčnih predstavitev tega tragičnega obdobja. Pri tem pa se pozablja na nekaj zelo pomembnega, da namreč večina Evropejcev v času holokavsta niso bili ne žrtve, ne storilci. Bili so tretja, najbolj številčna skupina, opazovalci. To so bili ljudje, ki so se zavedali, da se te stvari dogajajo. Poznamo tisti mit o tem, da so se Nemci izgovarjali, da nihče ni ničesar vedel itn. Podobno se je zgodilo v Mariboru.

Kakšno je torej za vas sporočilo ob spominskem dnevu holokavsta, ki ga izražate tudi skozi razstavo Zvezdna proga in vaša predavanja? Da ne bi nastale razmere, da bi imeli spet samo žrtve in storilce in da bo večina ljudi ostala v vlogi nemih opazovalcev, češ to mene ne zadeva. Če to ni sporočilo za 21. stoletje, potem ne vem, kaj je lahko sporočilo.