Nove stranke: kaj prinašajo v politični prostor, komu bodo kradle, kateri lahko uspe?

Nepovezani poslanec Bojan Dobovšek bo imel 18. novembra s somišljeniki ustanovni kongres stranke Dobra država. Glavno vodilo: boj proti korupciji. Konec marca so konservativno stranko Glas za otroke in družine ustanovili Aleš Primc, Metka Zevnik in nedavna predsedniška kandidatka Angelca Likovič. Konec avgusta so Blaž Vodopivec, Marko Pavlišič in nekaj somišljenikov iz iniciativne skupine za ustanovitev stranke Prstan objavili programsko izjavo z liberalno usmeritvijo, v kateri napovedujejo ustanovitev stranke. 

Nastop na državnozborskih volitvah napoveduje tudi nedavni predsedniški kandidat Andrej Šiško z Gibanjem Zedinjena Slovenija. Da gre čez pol leta v tekmo za državni zbor, je najavil tudi nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, ki se je povezal z nekaj okoljskimi gibanji, na volitvah bodo nastopili s skupno listo.

Po razkolu v SLS je lani nastala desnosredinska Nova ljudska stranka (NLS). Prvo ime stranke je nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Omenja se tudi tako imenovana županska stranka, torej povezava županov na državni ravni, s stranko pa naj bi se po navedbah nekaterih spogledoval tudi Marjan Šarec, ki ga prihodnjo nedeljo čaka drugi krog tekme za predsednika republike.

Da bo pred vrati državnega zbora čez pol leta gneča, je za Siol.net pred dnevi povzel Andraž Zorko iz družbe Valicon, ki opravlja meritve javnega mnenja. "V tem trenutku vam lahko naštejem 15 strank, ki bodo kandidirale na volitvah."

Nove stranke polnijo vakuum, ker je alternativa odrinjena

Aleš Maver: Razlogov za nastanek novih strank je več: takšen je evropski trend, politična alternativa je odrinjena, na "trgu" pa je tudi veliko ljudi s politično kilometrino, ki še niso za v pokoj." Foto: Ana Kovač Nastajanje novih strank je nekakšen evropski ali vsaj srednjeevropski trend, ugotavlja politični analitik Aleš Maver. Podobno se namreč dogaja na Češkem, pred tem na Hrvaškem in Poljskem.

"Po drugi strani v takšni eksploziji vidim nekakšen odziv na vakuum, ki je na strankarskem prizorišču nastal, odkar je prava politična alternativa prevladujoči politični opciji (tej recimo "leva" v specifično slovenskem pomenu besede) zabrisana ali odrinjena na rob. Tretji razlog je končno v tem, da je na 'trgu' naenkrat kar nekaj ljudi z deloma veliko politično kilometrino, ki preprosto še niso zreli za politični pokoj."

"Nekako do leta 2013 je bila prava menjava oblasti vsaj navidezno mogoča, od takrat je desnosredinska opozicija kot edina prava vsebinska alternativa odrinjena praktično povsem na rob. Svoje je pri tem naredila tudi zelo uspešna strategija 'novih obrazov' pri vladajoči opciji, ki je zabrisala vsebinsko in v veliki meri tudi kadrovsko kontinuiteto med Pahorjevo in Cerarjevo vlado," pravi Maver. 

Psiholog Miro Kline meni, da drobljenje, ki ga prinašajo nove stranke, za volivce pomeni še večjo težavo, da bi dobili jasen pregled nad tem, kaj kdo ponuja. "To vidim kot razpad političnega sistema, ne pa njegovo jasno strukturiranje. Torej na koga se lahko zaneseš, kaj bo naredil in ali bo držal obljubo."

Toda ali ne pomeni veliko število novih strank bolj dokaza živahne civilne družbe, ki se odloči za vstop v politiko, ko oceni, da je to potrebno?

"Tajming, ki so ga pred parlamentarnimi volitvami izbrale nove stranke, je dober. A boljše od tega bi bilo, da bi imele dobrega voditelja in dobro idejo," poudarja Miro Kline. Foto: Tina Deu "Ta možnost je vedno odprta. Ampak domnevam, da se ne more to zgoditi tako, da kar naenkrat vzcveti toliko strank. Če bi imeli karizmatičnega voditelja, ki bi imel veliko, dolgo idejo z jasno vizijo, kam nas bo peljal, potem bi to imelo smisel," ocenjuje Kline, ki se mu zdi tajming novih strank – pol leta pred volitvami – primeren. A poudarja, da sta boljša kot tajming dober voditelj in dobra ideja.

Novi lahko nagovorijo neopredeljene 

Maver po drugi strani pravi, da je "tajming za večino 'novincev' prej slab kot dober, saj če ne dobijo zaslombe v vladajočem političnem taboru, kot sta je bila deležna Zoran Janković in Miro Cerar, verjetno ne bodo mogli uspešno rešiti kadrovskih križank, nujnih za uspešen nastop na volitvah."

Vse nove stranke lahko potencialno ogrozijo že obstoječe, lahko pa tudi nagovorijo veliko skupino neopredeljenih volivcev, ocenjuje Maver.

Podobno meni Kline: "Zagotovo bodo vse stranke ogrožale, saj bodo dobile določen odstotek. Vendar pa bom tukaj uporabil metaforo nakupovanja v trgovini. Na policah imamo 70 ali 100 znamk šamponov. Ljudje se ne morejo odločiti, katero znamko naj kupijo, in se bolj ali manj zanašajo na stalnost. Drugi pa eksperimentirajo. Eni se vedno znova motijo in so vedno znova razočarani."

Slovenski sistem ne nagrajuje regionalno usmerjenih strank. Boris Popović je to izkusil, ko je bil v Kopru na vrhuncu priljubljenosti. Foto: Vid Ponikvar "Zato se napredne trgovine danes ukvarjajo z idejo, da uvajajo manjše število znamk, ne pa večje. V psihologiji namreč velja, da si ljudje zapomnijo približno toliko stvari, kolikor je telefonskih številk. To je od tri do sedem. Preostalo gre 'adijo'."

"Ko je ponudnikov veliko, so ljudje zmedeni. Ali pa postanejo apatični, ker se ne morejo odločiti med alternativami, ki jih ne poznajo dovolj globoko in jim ne zaupajo dovolj," trdi Kline.

Slovenski sistem ne nagrajuje regionalnih strank

Maver meni, da je Gibanje za otroke in družine precej potenciala zapravilo z neuspešno kandidaturo Angelce Likovič, "ki se je sprva z vidika gibanja zdelo dobra poteza. Po drugi strani bi lahko Nova ljudska stranka premešala karte predvsem desnosredinskim strankam na severovzhodu države, Dobovšek bi lahko bil uspešen v velikem bazenu sredinskih volivcev, ki je nazadnje podprl SMC."

"Poudariti pa je treba, da slovenski volilni sistem drugače kot hrvaški ne nagrajuje izrazito regionalno usmerjenih strank in gibanj, kar utegne biti težava za NLS in Čuša, pa še za koga. Borisu Popoviču preboj v parlament z lastno listo recimo ni uspel niti, ko je bil doma na vrhuncu priljubljenosti. Nazadnje utegne biti glavna posledica tolikšnega števila strank veliko število t. i. odpadnih glasov, tistih, ki se ne bodo upoštevali pri preračunavanju glasov v mandate. Do zdaj je bil rekord z 18 odstotki takih glasov dosežen 1992, ko so po uvedbi parlamentarne demokracije stranke ravno tako pospešeno nastajale."

Prostor za liberalce je, Šarčeva stranka mogoča 

Maver ocenjuje, da v Sloveniji je prostor za liberalno stranko.

Stranka Marjana Šarca je mogoča, sploh glede na vzorce, kot so se v Sloveniji razvijali od leta 2008, pravi Aleš Maver. Foto: STA , "Dozdajšnje izkušnje kažejo, da lahko stranka zgolj z liberalnim programom doseže med pet in deset odstotkov, več ne, pri Virantu je nekaj časa višje deleže (samo v anketah) zagotavljalo nekakšno 'mesijansko pričakovanje', pa tudi to, da je bil Nejanša in Nejanković. Njegov uspeh zaradi Cerarja trenutno ni ponovljiv. Bi pa liberalci ob maksimalnem izkupičku kljub temu lahko bili jeziček na tehtnici, kot so bili pred desetletji v Nemčiji."

Mogoča se mu zdi tudi stranka Marjana Šarca, sploh glede na vzorce, kot so se v Sloveniji razvijali od leta 2008. "Njegov uspeh na predsedniških volitvah kaže, da se volivci kljub njegovi predvidljivosti modela 'novih obrazov' še niso naveličali. Ali bolje, ni se ga naveličal vsaj del volivcev, ki se ravna po načelu največje koristi za prevladujoči blok, recimo mu 'blok nacionalnega interesa'. Kot so pokazale iste volitve, gre še vedno za številčno najmočnejši posamični blok volivcev."

Šarčevo gibanje bo lahko nastalo, tudi če temu uspe postati predsednik, ocenjuje Maver. "V Franciji je oblikovanje 'predsedniške večine' nekaj samoumevnega že dolgo, pri nas bi to bilo sicer nekaj novega. Seveda pa obstaja tudi možnost, da bo vladajoča opcija na naslednjih volitvah stavila na katero od trenutnih koalicijskih strank kot ogrodje bloka."

Kakšni stranki bi lahko uspelo? 

Liberalci lahko v Sloveniji dosežejo do deset odstotkov. Ob maksimalnem izkupičku bi lahko bili tudi jeziček na tehtnici, trdi Aleš Maver. Foto: Matej Leskovšek Po drugi strani ima Šiško po njegovem mnenju omejen domet. "Kot kažejo izidi predsedniških volitev, je podobno kot Šarčev precej regionalno pogojen, a na do desetkrat nižji ravni. To pa pomeni, da sploh ob morebitni konkurenci Nove ljudske stranke (pa še Čuša) v istem regionalnem bazenu nima veliko možnosti za vstop v parlament."

Kakšna stranka bi torej lahko uspešno nastopila na državnozborskih volitvah?

Maver ocenjuje: "Uspešna bi lahko bila stranka, ki bi združila težko združljivo: konservativno vrednostno usmeritev (brez poudarjanja katoliške komponente ali celo z antiklerikalnimi toni) in poudarjanje močne vloge države v gospodarstvu in sploh v večini družbenih podsistemov. Do zdaj volivci to kombinacijo vidijo prav v slovenski različici 'levice', ki je zato večino časa na oblasti."