Nogomet – svet, ki moškim ustavi čas

Če bi mi kdo pred 18 leti rekel, da bom nekoč spremljala nogomet, o njem vedela skoraj vse in še več, bi ga imela za norega. Takrat je zame obstajala samo odbojkarska žoga. Moja velika strast. Moja velika ljubezen. Moj šport. Šport, ki sem ga razumela do potankosti.

A leto pozneje se je vse spremenilo. Zgodil se je On. Potegnil me je v svoj nogometni svet, ki je čez noč postal tudi moj svet. Najin svet. Zaradi njega sva spoznala Svet. In zdaj po toliko letih je postal naš svet.

Veliko stvari pri nas doma se vrti okoli tega okroglega usnja, dveh golov, velike travnate površine, imen znanih igralcev, obsedenosti z zbiranjem sličic in še in še. Vrti se okoli igre, ki je večinoma v domeni razumevanja moških. Zdaj že vem, zakaj. Ker jim daje vse tisto, kar oni potrebujejo, da se nadihajo. Delni odmik. Odklop. Druženje. Pripadnost. Povezovanje. Občutek tekmovalnosti, moškosti in adrenalin, ki ga igra prinaša. Nočemo jim tega vzeti. Hočemo, da naši moški ostanejo moški. Z vsem, kar spada zraven.

Ženske morajo znati razumeti Ko nogomet začneš gledati skozi moške oči, se naučiš v njem uživati tudi kot ženska, a istočasno spoznaš, kako lažje je zaradi tega razumeti moške. V resnici so popolnoma preprosta bitja, ki v življenju potrebujejo preproste stvari, odklop možganov, vrček piva in tekmo bodo, ne glede na to, ali so jo odigrali sami ali ne, še naslednje tri ure analizirali v vse smeri.

Ker v tem uživajo. Ker si za to znajo vzeti in izboriti čas. Ker to, hočemo nočemo, potrebujejo. Ker jim tega ne smemo vzeti. Pika. Nikoli in nikdar. Pa naj so videti še tako sebični ali nepravični. Ženske včasih pozabljamo, da se svet ne vrti le okoli nas, ne gre samo za nas. Vsak od nas potrebuje svoj filter, svojo strast zunaj razmerja, ki, iskreno, lahko obstane le, če je v njem dovolj zraka, ki ga lahko dihata oba.

Drage dame, priznajmo, naši moški so nam lahko za vzgled. Oni ne potrebujejo toliko in toliko knjig o osebnostni rasti, ki bi jih učile, kako se ustaviti v trenutku in uživati. Oni znajo. Oni imajo to v krvi. "Nič ne vidim, nič ne slišim, ko gledam nogomet, ga igram, sem s prijatelji." To pove vse.

Žal pa nemalokrat večino energije porabijo za to, da ta svoj odmik opravičijo nam, njihovim drugim polovicam. Opravičijo?! Ker jih ne razumemo vedno. Vse prevečkrat sprašujemo: Zakaj ravno danes? Ravno zdaj? Ta večer? Pa tako zelo velike načrte imam za naju. Zato! Zato ker je to čas, ki ga potrebuje zase. Zanj. In če je zanj, je za vse nas, je zame, za naju!

Vidik pripadnosti in povezovanja Pred kratkim smo se na družinskem druženju pogovarjali o nogometu. Eden od prijateljev, ki je sicer uspešen slovenski podjetnik, je izrekel misel, ki se mi je vtisnila v spomin. Zanj znanje igranja nogometa pomeni isto, kot znati brati, govoriti, se izražati. Recimo temu nogometna pismenost. Pravi, da je ta uporabnejša od kateregakoli plesnega koraka.

Po njegovem nogometna pismenost omogoča vključitev v skupino in daje občutek pripadnosti, ki jo moški tako zelo potrebujejo. Nemalokrat prizna, da komaj čaka na njihov nogometni dan v tednu. In verjemite – kar nekaj poslovnih dogovorov sklenejo po tem, ko zapustijo slačilnice in si privoščijo hladno pivo. Skoraj bi prisegla, da smo ženske takrat pozabljena tema.

Začne se že zgodaj Vem, ker vidim. Tako kot vse druge veščine, pomembne za življenje, se učenje in urjenje nogometne pismenosti začne že zelo zgodaj. V šoli. Že v prvih dneh šole fantje navežejo stik med sabo ravno prek žoge. In včasih opazujem te kratkohlačnike.

Skoraj ga ni fantka, ki ne bi brcal. Mogoče ravno zaradi pripadnosti in ohranjanje stika. No, na vsake toliko pa le zalotim kakšne žalostne oči, ki gledajo svoje prepotene in glasne vrstnike, ki se ure in ure podijo za žogo.

Igra z zgodbo Najin skoraj sedemletnik je eden izmed njih. Eden tistih najbolj zagretih. Pred dobrim letom se je zgodilo. V Barceloni. Po obisku stadiona Camp Nou, ko mu je bilo treba predstaviti zgodbo te veličine, mu pokazati drese igralcev, mu enega celo kupiti (seveda desetko, da se razumemo), mu po prihodu domov pokazati igro tega moštva na televizijskih ekranih, mu razložiti, čigav dres nosi, mu tega istega igralca pokazati v tiskanih medijih.

Z vstopom v prvi razred ni bilo več poti nazaj – njegova celotna šolska oprema je v barvah kluba iz Barcelone, Messijeve strele in podaje preučuje do potankosti, pobegne v telovadnico ali na igrišče in trenira in trenira in trenira. No, po zadnjem El Classicu pa se vendarle odloči, da se bo ostrigel kot Ronaldo, s čimer nam je dokazal, da obstajajo možnosti sprotnega prilagajanja terenu in situaciji. Ha!

In povsem tem mi je postalo jasno tisto nekaj, kar mi ni dala diploma na Fakulteti za šport. Celo nasprotno – tam do nogometa nimajo kaj pretirano spoštljivega odnosa. Pa vendar sem dobila odgovore, zakaj ga je zastrupil nogomet in ne plavanje ali atletika, čeprav zmaguje na tekaških tekmovanjih in plava kot riba.

Nogomet je igra, ki ima zakulisje. Ker je to šport z zgodbo. S sporočili, ki jih prenašajo njihovi igralci. Z vso "mašinerijo" marketinga, iz katerega bi se lahko vsi učili. Čutiti je mogoče strast in pripadnost skupini, ki razume, da se za vsem skupaj skriva veliko več od preproste igre. Zmage. Rezultata. Istočasno pa je ravno to – preprosta igra. Nogomet nikoli spi.

O njem je veš čas dovolj govora, da njihove oboževalce ves čas hrani, velika tekmovanja pa so dovolj redko, da so in ostajajo zares velika. Tako zelo velika, da jih spremljajo celo tisti, ki o nogometu ne vedo nič. To pove vse.

Volk sit, koza cela Pri nas doma je videti takole: imamo nenapisano pravilo, da je za zdrave – športne hobije vedno čas in podpora. Zdaj, pri dveh otrocih, je le več organizacije. Kdaj ti? Kdaj jaz? Že od nekdaj veva, da jih potrebujeva oba. A vsak na svoj način. On na nogometni in družabni, zato težje prilagodljiv. Jaz kot samotar – sama s sabo. Obožujem trenutke, ki jih z gibanjem ali brez njega preživim v svoji družbi.

Zato meni njegov nogometni večer pomeni moj večer. Preprosto. On gre. Dobi. Dobim jaz svojo tišino in vse, kar spada zraven. Otroci takrat spijo.

Vse pogosteje pa se zgodi, da ostane doma. Da tekmo gledamo skupaj, da z malim preučujeta, navijata, preračunavata. Po moško. Ker to sta. To so trenutki za njiju. Moja naloga je le, da ju spodbujam, včasih kaj pripomnim, ampak razumem in pustim, da ohranjata, kar sta si zgradila – še eno dodatno vez med njima. Nogomet. Zato … Obrigado, Brasil (tj. hvala, Brazilija), ker bo tudi zaradi tebe ta vez še močnejša.