Sobota, 6. 5. 2023, 22.09
1 leto, 7 mesecev
Gostujoče pero: Franci Kek
Nedokončane bitke z Medvedjeka 32 let kasneje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
113
V zadnjih dneh zelo odmeva izjava novinarja in radijskega voditelja Saše Hribarja, ki je v svoji oddaji Radio GA - GA ostro okrcal tiste, ki da si želijo danes prisvojiti vse zasluge za osamosvojitev, predvsem pa, da v Sloveniji niti ni bilo vojne, ampak je bila agresija. V Združenju za vrednote osamosvojitve so vzrojili, predsednik združenja Lojze Peterle – sicer prvi premier samostojne Slovenije – pa je še navrgel obtožbo, da če je prav poučen, je Hribar med osamosvojitveno vojno dezertital. Hribar to zanika in napoveduje tožbo. Kaj pa se je dejansko dogajalo v tistih vročih dneh konec junija 1991 na Dolenjskem? In kaj se dogaja danes, 32 let kasneje?
Ena ključnih točk obrambe, ki jo je med desetdnevno vojno držala tedanja Teritorialna obramba, je bil klanec na Medvedjeku. Sovražnik – jugoslovanska armada – je skušal blokado na cesti za svoje kolone prebiti tudi z letalskim raketiranjem, a neuspešno.
Sašo Hribar je bil tedaj v enoti, ki je bila nekoliko višje proti Ljubljani, na Viaduktu Ivančna Gorica. Če bi JLA tedaj prebila blokado pri Medvedjeku, bi bili na vrsti oni.
Hribar je bral berilo
Kot mi je povedal tedanji Hribarjev soborec, vojaški vikar Jože Plut, je bila napetost pred bližajočo se vojaško nevarnostjo velika. "In med fanti se je porodila želja, da bi imeli mašo. 'Ti, ki si profesionalni bralec, boš bral berilo,' sem rekel Hribarju, drugi so ministrirali," se spominja vikar.
"Lahko povem, da je lepo prebral, in tako smo imeli prvo vojaško mašo v samostojni Sloveniji. Lep dogodek, ki je fante umiril. Ko je človek v stiski, toliko bolj išče odgovore za notranji mir," je povedal Plut.
Jože Plut je bil prvi vojaški vikar Slovenske vojske.
Ob tem mi je poudaril, da je zelo pomembno, da ne omalovažujemo vojne za Slovenijo, ne z ene in ne z druge strani. "Bilo je napeto, bilo je hudo, bile so žrtve. To je bil prelomni dogodek, ko smo si Slovenci tudi na tak grob, vojaški način izborili samostojnost in demokracijo. Tudi Sašo Hribar je bil del te zgodbe. To vem, saj sva bila skupaj v enoti. Odigral je pozitivno vlogo in očitno je nekdo Lojzetu Peterletu napačno povedal to o njegovem dezerterstvu," je poudaril prvi vojaški vikar Slovenske vojske.
Kako je bilo takoj po dogodkih na Medvedjeku, se spominja takrat desetletni Sašo Tratar: "Po raketiranju – izstrelki so padli tudi na našo vas – je prišlo nekaj vojakov, med njimi tudi Sašo Hribar, ki je želel telefonirati na Val 202."
"Od hiše se je še kadilo, saj je ena izmed raket letal JLA naredila luknjo v našo spalnico, kjer je bila stara mama. Ko je stopila iz hiše, je bila z razmršenimi lasmi videti kot iz risanke. V stavbo so vstopili vojaki, a so se kaj kmalu začeli ritensko pomikati proti izhodu. Stari oče je imel namreč leseno nogo in v spalnici je ležalo nekaj njegovih protez. Mislili so, da ležijo po stanovanju prave noge in razmrcvarjeni ljudje," mi je opisal Tratar.
Se bo Peterle opravičil?
Lojze Peterle, ki je izjavil, da "če so mu prav povedali", naj bi Hribar med vojno celo dezertiral, je medtem naredil določen korak nazaj. "Bil sem šokiran, ko sem bil obveščen o Hribarjevi izjavi, in vzel zares, kar mi je povedal njegov soborec. Če ta tega ne bo želel javno povedati, se javno izpostavljati, potem jemljem njegovo interpretacijo za brezpredmetno," je povedal.
Več glede tega namerava razrešiti v ponedeljek. "Bo pa zanimivo," napoveduje Peterle.
Voditelji vseh treh glavnih institucij mlade, samostojne Slovenije – prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji Lojze Peterle, prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan in prvi predsednik parlamenta samostojne države France Bučar.
"JLA ni bila pripravljena na vojno"
Za Hribarja se je postavil tudi njegov tedanji nadrejeni, poveljnik štabov in enot TO Ljubljanske pokrajine Janez Lesjak, ki je bil kasneje tudi tri mandate župan Grosuplja. Posredno pa je podprl tudi razočaranje, ki ga je izrazil Hribar glede osamosvojiteljev, in njegov opis dogodkov v času osamosvajanja Slovenije.
"Leta 1990 in 1991 je bilo v procesu prestrukturiranja novih obrambnih struktur po moji oceni narejenih veliko napak, predvsem v izkazovanju nezaupanja starim, nekdanjim poveljniškim kadrom v poveljstvih in enotah TO. Prihajalo je do nenačelnih, nepremišljenih sprememb brez predvidevanja posledic, ko so pomembna mesta prevzemali neizkušeni, 'pravoverni' kadri. Začele so se izgubljati povezave med oboroženo in civilno komponento družbenega sistema, ki se je imenoval Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita," mi je pojasnil Lesjak.
"Popolnoma neprimerno je, glede na te razmere, kogarkoli od udeležencev bojev kriviti za slabo delovanje naših enot. Mislim, da je velika sreča, da smo imeli tako kratko vojno in da nanjo ni bila pripravljena niti JLA," je dejal Lesjak in posredno potrdil Hribarjeve besede, da je JLA " komaj čakala, da gre sto kilometrov nižje".
Trditev: osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo. Bila je agresija na Slovenijo, ampak zgodovinske danosti so bile take, da je bilo vsakomur jasno, da se vojna v Sloveniji ne more razplamteti, ker je armada komaj čakala, da gre sto kilometrov nižje. Kar je bilo v Sloveniji, je bila telepatska državljanska vojna. Takrat se je slišalo, da so na eni strani domoljubi in na drugi strani domojebi.
Ampak ti hujskači iz Cankarjevega doma takrat še niso imeli dovolj moči, da bi okužili vse nas, ki smo bili pod orožjem, da bi se začela krvava bratomorna državljanska vojna. Ni bilo osamosvojitvene vojne, nikoli! Prdci iz Cankarjevega doma si postavljajo spomenik sovraštva in govorijo, da gre za spomenik osamosvojitve," je povedal Hribar 21. aprila 2023, neposredno na prvem programu Radia Slovenija.
Lesjak mi je pojasnil, da se je JLA v Sloveniji znašla v sovražnem okolju, kar je bila za vojake in poveljujoče popolnoma nepredvidljiva situacija in nerešljiva težava. "Odrezani so bili od vsakršne oskrbe in onemogočeno jim je bilo zagotavljanje običajnih mirnodobnih, kaj šele vojnih življenjskih razmer. Delovali so na skrajni meji operativnosti."
"Na Vrhniki so na primer zaradi pomanjkanja posadk na tankih usposabljali neizkušene vojake, a so pri tem enkrat celo podrli ograjo, prihajalo pa je tudi do namernega poškodovanja tankov, da ne bi bilo treba iti v nevarnost. Mladi fantje iz cele Jugoslavije so za naše okolje postali sovražniki, kar jih je prizadelo in so težko doumeli," pojasnjuje Lesjak.
Poveljnik štabov in enot TO Ljubljanske pokrajine med osamosvojitveno vojno Janez Lesjak.
"Nasproti so jim stali naši teritorialci, domačini, motivirani fantje. Medtem ko smo Slovenci v tem spopadu imeli jasen in časten cilj z vizijo boljše prihodnosti, so se naši nasprotniki poleg tega, da so bili življenjsko ogroženi, znašli v težkih moralno-eksistenčnih dilemah in težavah."
Pozabljeni junaki na nasprotni strani
Posebej pa je Lesjak izpostavil poveljujoče visoke slovenske častnike v JLA, "ki so izpostavili svojo vojaško čast in kariero, prostost in družinsko eksistenco, ko so preprečili povračilne in maščevalne, predvsem letalske napade na Slovenijo". Izpostavil je predvsem generala Konrada Kolška in načelnika ljubljanskega korpusa Marjana Vidmarja.
"Slovenija se jim za to nacionalno zavedno in požrtvovalno dejanje ni zahvalila, še manj oddolžila in za lastni narod so ostali sovražniki. V času svoje odgovornosti za bojna dejstva v Ljubljanski pokrajini sem z namenom preprečitve nepotrebnih spopadov, žrtev in povzročanja materialne škode korektno sodeloval z vrsto poveljujočih častnikov na nasprotni strani. Bili smo vojaki in dogovorjeno smo izvajali na visokem medsebojnem zaupanju, spoštovanju in vojaški časti. Danes bi se z veseljem srečal z vsemi in jim stisnil roko," mi je povedal Lesjak.
"Janša in Bavčar sta bila zgled"
"Glavna bojna akterja Janez Janša in Igor Bavčar (prvi je bil tedaj obrambni minister, drugi pa notranji, op. a.) sta bila v tistih dramatičnih dneh, ko so politiki omahovali in nekateri popolnoma odpovedali, ko ni bilo trdne in enotne odločenosti, kako nadaljevati, pomembna faktorja odločnega nastopanja in nadaljevanja z začetimi, čeprav tudi z obrambne plati zelo nepredvidljivimi aktivnostmi. Za nas v TO in narodu sta bila zgled, predvsem pa velika moralna podpora v kritičnih trenutkih osamosvajanja," je povedal Lesjak. "Toda samo takrat in nikoli več, žal," je dodal.
Ključna ministra obrambe Slovenije med osamosvojitveno vojno – obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar (v sredini).
"Njuno kasnejše rivalstvo, zloraba funkcij in položajev, prikriti in javni medsebojni spopadi so se prenesli na odkrito napetost in razdor med vojaško in policijsko organizacijo in znašli smo se na robu oboroženega spopada. Kasnejše Janševo mesarjenje po družbeno-političnih in medsebojnih odnosih, brezkompromisen boj za oblast, predvsem pa neprikrit boj za absolutno čast in nezaslužene privilegije so državo in družbo ponovno pahnili na rob neznosne medsebojne razdvojenosti, nestrpnosti in sovraštva. Zaradi vsega tega ima večina Slovencev vseh nas, osamosvojiteljev, in osamosvojitve upravičeno 'poln kufer' in razmere se samo še slabšajo," je bil kritičen Lesjak.
Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojne generalmajor Ladislav Lipič.
Voditelj oddaje Radio Ga-Ga Sašo Hribar je s svojo izjavo, da osamosvojitvene vojne ni bilo, sprožil val komentarjev. Nekateri takšno izjavo obsojajo, nekateri odobravajo. Sašo Hribar je vojni veteran, ki je aktivno sodeloval v vojni za Slovenijo. Prvi predsednik vlade RS Lojze Peterle ga je v svojem odzivu obtožil, da je dezerter, kar je odločno zanikal vojni poveljnik ljubljanske pokrajine Janez Lesjak kakor tudi sam Sašo Hribar. Oba sta tudi člana Zveze veteranov vojne za Slovenijo.Prav je, da naša organizacija, ki nosi naziv Zveza veteranov vojne za Slovenijo, zavzame stališče do izjav, ki so sprožile burne odzive v slovenski javnosti. Prav pa je poznati tudi celoten kontekst, v katerem so bile izjave izrečene.
Vsi, ki smo na kakršen koli način sodelovali v spopadih z enotami JLA, smo sodelovali v vojni. V vojni, v kateri so bili ranjeni, v kateri so umirali ljudje, tudi civilne osebe in v kateri je bila povzročena tudi materialna škoda.
Vsak izmed nas pa ima pravico do svojega pogleda na tisti čas, ki je nekoliko zamegljen zaradi dogodkov v miru, v minulih tridesetih letih. Vendar pa to ne daje pravico nikomur, da nekoga, v tem primeru pripadnika Teritorialne obrambe Sašo Hribarja obtoži dezerterstva. Pričakujemo, da bo gospod Lojze Peterle svojo trditev dokazal.
Spoštovani!
V minulih tridesetih letih smo doživeli vse - od zanikanja pomena osamosvojitve do izpolnitve tisočletnih sanj Slovenk in Slovencev; od zanikanja, da je v Sloveniji vojna sploh bila do herojskih podvigov posameznikov, ki so edini zaslužni, da imamo svojo državo; od tega, da je TO leta 1968 bila ustanovljena zato, da osamosvoji Slovenijo do tega, da je Slovenijo osamosvojila neka druga TO, ustanovljena le nekaj dni pred osamosvojitvenimi dogodki. Tovrstni očitki ostajajo na ravni ideoloških razprtij in tisti, ki to počno, ne razumejo, da gre za bistveno več. Gre za nacijo in državo, za kontinuiteto slovenske državnosti, ki se je vzpostavljala počasi, tudi z dejanji mnogih pred nami.
Želim vam vse dobro z željo, da se kot leta do sedaj ponovno srečamo na GEOSS ter skupaj obudimo spomine na zgodovinske dogodke, v katerih smo imeli čast in priložnost sodelovati!
Tudi Sašo Hribar mi je ponovil kritiko: "Če velja, da je bila v Jugoslaviji velika napetostna razlika med diktaturo in civilno družbo in naj bi osvoboditev pomenila razelektritev, se to ni zgodilo. Razlika med vašimi in našimi je bistveno večja, kot je bila prej, in v kratkem ne vidim nobene rešitve."
Kot da smo leta 1978 …
Decembra 1990 je na volišča prišlo 93 odstotkov volilnih udeležencev. Za samostojno Slovenijo se jih je izreklo 95,71 odstotka. V nadaljevanju je večina, vsak na svoj način, prispevala k vzpostavitvi nove države. Toda danes je iz dneva v dan bolj na pohodu pripisovanje zaslug zgolj "ta pravim" osamosvojiteljem.
Kot nekdaj "ta pravim" partizanom.
Lahko pri tem potegnemo vzporednice z drugo svetovno vojno? Lahko, le da so bila desetletja po vojni mnogo radikalnejša.
8. maja je bila v Berlinu ob 21.20 podpisana listina o nemški predaji. 9. maja so v Ljubljano vkorakali partizanski osvoboditelji. Povojna leta so v Sloveniji oziroma Jugoslaviji pisali zgodovino zmagovalci, zato je bilo marsikaj zamolčanega, ni se govorilo o povojnih pobojih, niti o posledicah revolucije, ko je že med vojno prihajalo do usmrtitev razrednih nasprotnikov.
To sicer ne more spremeniti dejstva, da so bili partizani in narodnoosvobodilni boj na pravi strani zgodovine, vendar pa je dolgo vztrajanje pri "dosežkih revolucije" in zaslugarstvu povzročilo dodatne zamere in travme, ki onemogočajo resnično spravo.
Na to je opozorila tudi Spomenka Hribar: "Predpogoj slovenske narodne sprave je, da se skupaj distanciramo tako od krvave revolucije kot od krvave kolaboracije. Dokler bo ZZB NOV vztrajala na čistosti revolucije, na enačenju odpora z njo, bo današnja protikomunistična desnica imela 'humus' za svoje napade nanjo, pomen in čast narodnoosvobodilnega boja bo na udaru in nekdanji partizani bodo še naprej imeli občutek, da se jim dela krivica."
Prizori iz vojne za Slovenijo poleti 1991 – ujeti vojaki JLA.
A hkrati je opozorila tudi, da "dokler ideološki nasledniki skupaj z RKC ne bodo obsodili krvave kolaboracije z okupatorji, toliko časa bo ZZB NOV imela opravičilo, da se ne distancira od revolucije".
"Zdaj smo v pat poziciji; nihče ne naredi prvega koraka. Smo v začaranem krogu zanikanj, ponaredkov, obtoževanja, manipulacij in sovraštva. Sovraštvo z ene strani poraja, poganja sovraštvo na drugi strani. In potem se vrtinči ta zla spirala nazaj, v preteklost, in naprej, v prihodnost. In formira tudi naše potomce."
Zakaj so te besede, sicer vzete iz nekega drugega časa, še danes tako aktualne?
Quo vadis, Slovenija?
Od konca 2. svetovne vojne je minilo 78 let. Od spopadov za osamosvojitev Slovenije 32. In žal pogled na osamosvojitvene dni postaja vse bolj dvopolen, tako kot na 2. svetovno vojno. Se nam obeta podoben razkol?
Še leta 2001 je Janša za Delo povedal: "V usodnem času smo dosegli nacionalno enotnost in za to ima pomembne zasluge tudi Milan Kučan. To mu bom vedno priznaval." Danes ostaja zgolj pri izpostavljanju Kučanove izjave, da odcepitev ni njegova najintimnejša opcija.
Ob tem Janša presliši, da je tudi Jože Pučnik 14 dni po tej Kučanovi izjavi, torej 9. februarja 1990, v Celovcu povedal: "Želimo spremembo položaja Slovenije v smislu konfederacije. Nismo in nočemo biti separatisti. Želimo le braniti temeljne slovenske interese." Čeprav Kučanu odcepitev ni bila najintimnejša opcija, je za osamosvojitev Slovenije, ko je za to prišel čas, storil vse, kar je bilo potrebno. Enako velja za Pučnika.
Leta 1991 je zmagala celotna Slovenija. Je res potrebno, da je po treh desetletjih drugače?
113