Nasmejana Gorenjka si s Slovenijo deli rojstni dan

Na torek, 25. 6. 1991, se je v Sloveniji rodilo 62 ljudi. Ena od njih je tudi Nina Vidic, ki pravi, da je prav zaradi tega še toliko bolj patriotska.

Torte v obliki slovenske zastave

"Pri nas težko dobiš majico, na kateri je naslikana slovenska zastava, zato sem jo dala za 25. rojstni dan narediti," pravi Vidičeva. Foto: Metka Prezelj Ker je njen praznik ravno na dan državnosti, v praznovanje vedno vnese tudi veliko simbolike. Ne smejo manjkati zastave, pa beli, rdeči in modri baloni, na papir v barvah zastave zapiše Zdravljico.

Priznava, da je verjetno prav zaradi datuma rojstva še toliko bolj patriotska.

"Težko razumem, zakaj Slovenci nismo bolj ponosni. Zakaj vedno dajemo sebe na zadnje mesto in najprej poskrbimo za druge. Ne bi nam smelo biti nerodno nositi svojo zastavo in več bi morali poslušati glasbo, na katero smo lahko ponosni – navsezadnje so Avseniki Slovenijo ponesli v svet," razmišlja Nina Vidic, ki pomanjkanje pripadnosti in ponosa opaža predvsem pri mlajših.

"Poglejte Hrvate, ki ne samo, da imajo zastave razobešene na vsakem koraku, tudi oblačila imajo poslikana v obliki kock," spomni Nina Vidic.

Mama se je zanjo borila že v porodnišnici

Ker je bila rojena prezgodaj, je potrebovala inkubator, a zaradi vojne, po vsej verjetnosti zaradi bombardiranja Karavank, kot pravi njena mama Anita Vidic, je bila oskrba z elektriko motena in inkubator se je ves čas izklapljal.

"Najhuje pa je bilo naslednji dan, 26. junija, ko je bil bombni preplah. Vzeli so nam otroke, vse naložili na voziček in jih ločeno odpeljali v klet. Tega nisem želela razumeti in sem vztrajala, da hočem imeti svojega otroka pri sebi. Za mano so tako zahtevale tudi druge mame in smo jih res dobile," se spominja Anita Vidic, ki je zaradi preplahov v tem času še večkrat tekla v klet, a vsakič s hčerko v roki.

Kot pravi mama Anita Vidic, je imela z osamosvojitvijo zelo slabe izkušnje, vendar je ponosna, da je v novi državi rodila pravo Slovenko, ki se tega ponosno zaveda.

"Po desetih dneh sva lahko odšli domov. Na srečo je bilo ravno takrat tudi konec vojne. V bolnišnici so nam povedali, da se nihče od dojenčkov ni zredil niti za dekagram, kar je bila očitno posledica strahu pred vojnimi grozotami, ki je prešel z mamic na otroke," se spominja mama.

Ko so zidali hišo, so gledali, kako letala bombardirajo Krvavec

V času Nininega rojstva je Bojan Vidic normalno hodil v službo, popoldan pa v bolnišnico in življenje je teklo naprej. Foto: Osebni arhiv Takrat je bilo vzdušje napeto. Vojna letala so preletavala Gorenjsko in tudi podjetje Iskro Mehanizmi, kjer je bil zaposlen oče, ki je bil v rezervi v sklopu vojske, a ga niso vpoklicali.

"Tedaj sva z ženo tudi gradila hišo. Spominjam se, da sva z zidarjem zidala dimnik in s strehe gledala Krvavec, ki so ga bombardirala letala JLA," je povedal Vidic.

Praznuje dva rojstna dneva

Poleg svojega pravega rojstnega dne praznuje še enega. 31. julija pred osmimi leti se je prebudila iz tritedenske kome. Pri osemnajstih letih jo je zbil avtomobil, medtem ko se je vozila s kolesom.

"Najprej zdravniki poškodb niso obravnavali pravilno in mi niso slikali glave. Ko se je pojavila možganska krvavitev in sem doma začela bljuvati kri, so me s helikopterjem odpeljali v Ljubljano. Na srečo me je sprejela odlična ekipa," svojo zgodbo pripoveduje Vidičeva.

Po operaciji glave Nina tri tedne ni kazala znakov življenja, pojavljale so se ji otekline, saj telo ni delovalo, kot bi moralo.

"Zdravniki so bili prepričani, da tudi če bi po čudežu preživela in bi bilo s telesom vse v redu, nikoli ne bi bila normalna, zdaj pa ne morejo verjeti, da sem ista Nina, ko me vidijo," pravi Vidičeva.

Vsakega bi poslala za nekaj časa na Sočo

Pravi, da se je zaradi izkušnje zelo spremenila, spoznala pa je tudi, kdo so njeni pravi prijatelji.

Po tem, ko se je prebudila iz kome, je dolgo časa preživela na rehabilitacijskem centru Soča, kjer se je znova naučila hoditi.

"Veste, vsak bi moral iti tja za nekaj časa, da bi videl te življenjske zgodbe. Ljudje, ki se ničesar ne spomnijo in ne prepoznajo svojih bližnjih, popolnoma nepremični, ljudje z različnimi težavami … Tam se zares naučiš ceniti, kar imaš. Tudi osebje je neverjetno," se spominja Vidičeva.

Zaradi strokovnjakov in staršev, ki so ji stali ob strani, predvsem pa zaradi lastne volje in pozitivnega odnosa, je popolnoma okrevala. Kot pravi, bo vse življenje jedla zdravila in se borila z občasnimi glavoboli, a še hujših posledic na srečo nima.

Diplomirala je iz geodezije in geoinformatike, magisterij je vpisala na zgodovini. Zelo rada ima matematiko in če bo lahko, jo bo študirala vzporedno. Njena sanjska služba je poučevanje matematike na fakulteti.