Muzeji ne le razstavljajo, iščejo tudi rešitve za družbene težave

Tako lahko povzemamo ključno razmišljanje mag. Tanje Roženbergar, predsednice Slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta ICOM, ki je ena od osrednjih strokovnih organizacij muzealcev doma in po svetu. Naša sogovornica pa je tudi direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC), ki je letos praznoval 50-letnico svojega obstoja in ki ga letno obišče okrog 30 tisoč obiskovalcev.

Kazalnik uspešnosti delovanja je gotovo tudi zanimanje ljudi za obisk muzejev. Kakšne so letošnje številke za Slovenijo? Obisk muzejev raste ali pada? Za muzeje v tem obdobju krize velja, da število obiskovalcev ostaja enako. Obisk torej ne raste, če pa ne pada, je v tem času to že uspeh. Slovenske muzeje po podatkih ministrstva za kulturo obišče približno dva milijona ljudi na leto. Vendar pa je številko težko natančno določiti, ker so kriteriji, kdo je dandanes muzejski obiskovalec, zelo ohlapni, ker muzeji pripravljamo razstave na zunanjih prizoriščih, v bolnišnicah, zdravstvenih domovih itn. Če bi se pogovarjali o številu izdanih vstopnic, pa je številka precej nižja.

Ne moreva tudi mimo strokovnih kriterijev in s tem povezanih izstopajočih dogodkov. Kaj je iz tega vidika v muzejski branži zaznamovalo iztekajoče se leto? Kateri ustvarjalni presežki? Pomemben mejnik v našem delovanju z vidika utrjevanja stroke je letošnja premierna uvedba nagrade ICOM Slovenija za velik prispevek pri mednarodnem delu in projektih v okviru muzeološke teorije in prakse. Pet prijavljenih projektov je izkazalo veliko kakovost, dva nagrajena, razstava Orinoco Nine Zdravič Polič in Etnografskega muzeja Slovenije ter projekt Prevzeli smo muzej Muzeja Narodne osvoboditve Maribor, pa bomo podprli pri predstavitvah v tujini. Med drugim tudi na uveljavljenem festivalu The Best in Heritage, ki že dvajset let poteka v Dubrovniku. Velja pa omeniti tudi slovensko udeležbo na generalni svetovni konferenci ICOM avgusta v Rio de Janeiru in vključitev velikega števila slovenskih muzealcev v mednarodne odbore ICOM.

V strokovnih muzejskih krogih veliko razpravljate o novih muzejskih praksah. Kam gredo trendi? Glavni poudarek in imperativ v sodobnejši muzejski misli je prav gotovo angažiranost muzejev ter soočanje njihovih vsebin in gradiva z izzivi sodobne družbe. Muzeji morajo zato preverjati in reflektirati svoje zbirke, razstave in ponudbo z aktualno družbeno problematiko, osveščati, iskati rešitve za socialne stiske.

Kakšna je vloga t. i. pop pristopa v muzejskih praksah ob dobrem konceptu in vsebini razstave. Tudi naš medij je dokaz, da je zanimiva razstava in prispevek iz nje lahko tudi najbolj bran članek dneva, kot je bilo v primeru razstave o stereotipih v Etnografskem muzeju v Ljubljani? To je lepo slišati. Muzeji pri svojem delu in sledenju trenda, ki sem ga prej omenila, naj ne bi imeli omejitev glede na metode in pristope. Po ameriškem združenju za prihodnost muzejev je pop up pristop ena od glavnih metod dela in najbolj zaželenih pristopov v muzejski praksi. To pomeni, da tudi muzej stopa na ulice ter druga mesta in kotičke, da uporablja fasade zgradb, da uporablja govorico in vsebino brez omejitev. To pa seveda pomeni tudi rušenje stereotipov pri obiskovalcih muzejev in pri zaposlenih v muzejskih hišah.

Kako muzeji v Sloveniji sicer občutite bremena krize? Na kakšen način se to pozna v vašem delovanju? Čisto banalno se kriza odraža tako, da imamo manj sredstev na vseh mogočih ravneh. Tako pri rednem financiranju ministrstva za kulturo kot pri financiranju določenih projektov, veliko težje je vstopati v partnerske in sponzorske odnose. Ne nazadnje smo tudi za svoje delo v muzejih nagrajeni čedalje nižje. Če bi gledali le na številke, bi res lahko bili črnogledi, vendar pa nam v muzejih uspeva dosegati še neka druga zadovoljstva, ki niso povezana le z denarjem.

V vašem matičnem muzeju, Muzeju novejše zgodovine Celje, ste letos praznovali 50-letnico obstoja. Kako doživljate polstoletno preoblikovanje iz takratnega muzeja revolucije v sodoben muzej novejše zgodovine? Koliko je bilo za preobrazbo pomembno ideološko očiščevanje? V obdobju, ko sem se vključila v delo muzeja, torej pred petindvajsetimi leti, je že bil bistven poudarek na dobrih idejah, vsebinskih projektih in raziskovalnih poteh. Se pravi, ni šlo za nikakršno ideologijo. Med takšne dobre ideje prav gotovo spadajo ustanovitev otroškega muzeja, obnovitev steklenega fotografskega muzeja Josipa Pelikana.

Kakšno je bilo zanimanje obiskovalcev za osrednjo razstavo v jubilejnem muzejskem letu, Puške in pisma, ki govori o tragičnem obdobju 2. svetovne vojne in streljanju talcev v Starem piskru v Celju? Z razstavo smo zadovoljni, čeprav smo morda pričakovali nekoliko bolj množičen obisk, predvsem osnovnih in srednjih šol. Zanje je ključnega pomena, da jo spoznajo, doživijo in se do nje opredelijo. Kot zelo dober model, ki ga nameravamo nadaljevati tudi v prihodnjih projektih, pa so dobro sprejeti muzejski večeri in pogovori z različnimi avtorji kot podpora razstavam in podobnim projektom, prav tako pa tudi večje število vodenih razstav.

Ob jubileju ste kot enega ključnih projektov pripravili tudi dokumentarni film o znamenitem celjskem fotografu Josipu Pelikanu. Zakaj je zgodba tega fotografa tako pomembna za MNZC? Oživljanje Pelikanove fotozbirke in njegovega zapuščenega jubileja je bila ena od novih in inovativnih muzejskih vsebin, ki je prispevala k novi podobi Muzeja novejše zgodovine Celje. Gre za izjemno dediščino in zapuščino legendarnega fotografa, ki je bil zelo produktiven. Naš muzej hrani ogromno tega gradiva, ki je dobro izhodišče in vir za raziskave o življenju v Celju v preteklosti in predstavlja izjemno kulturno dediščino. Sam stekleni fotografski muzej pa je eden redkih tovrstnih v Evropi.

Pri delovanju pionirskega projekta Muzeja novejše zgodovine Celje v širšem mednarodnem prostoru, Otroškega muzeja Hermana Lisjaka, ste napovedali nekatere spremembe v smislu večje socialne dostopnosti. Je ta muzej morda postal preveč elitističen? Nikakor ne, nasprotno. Animacijska ponudba za otroke se je v zadnjih desetih letih zelo pomnožila, mi pa želimo poudariti specifiko muzejske stroke pri tej dejavnosti. Zakaj je na primer naša delavnica drugačna od tiste v trgovskem središču ali na neki stojnici. Da smo pri tem mi tisti, ki se navezujemo na kulturno dediščino, muzejske predmete in zbirke. In da se v skladu s trendi pomikamo proti socialnemu področju, kar med drugimi še pomeni, da bomo izvajali tudi kakšen humanitarni projekt. V sodelovanju z drugimi institucijami, kot je na primer Unicef, Varuh človekovih pravic ipd.

Kaj v Muzeju novejše zgodovine Celje načrtujete za prihodnje, običajno leto, ki ne bo več jubilejno? Menda bo v znamenju obletnice prve svetovne vojne? Prvo polovico leta bo zaznamovala nova stalna razstava v otroškem muzeju, v začetku septembra pa bomo odprli razstavo o prvi svetovni vojni in njenem odmevu na Celjskem, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Med drugimi manjšimi projekti in t. i. pop up projekti pa morda velja omeniti – ker bo prihodnje leto v znamenju svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji – razstavo nogometnih dresov.