Ko si z morskim psom zreš iz oči v oči

Na razstavi si je mogoče ogledati 70 fotografij, ki jih je Igor Inkret v preteklem desetletju posnel na svojih potapljanjih v Egiptu, Sudanu, na Tajskem in tudi na Jadranu. Med razstavljenimi fotografijami sta tudi dve nagrajeni, s katerima je avtor sodeloval na mednarodnem festivalu podvodne fotografije Vodan 2008 in na tekmovanju DRM OnLine 2009/2010.

"Razstava je bila sicer sprva zamišljena kot skupna razstava z ljubiteljsko slikarko Tatjano Hren, ki je naredila nekaj risb in slik na podlagi mojih fotografij, mimogrede, kot je povedala, prav te so šle odlično v prodajo. Ker pa v terminu, ki ga je galerija predlagala za razstavo, slikarka ni imela dovolj slik, sva se dogovorila, da naredim samostojno fotografsko razstavo," je o odločitvi za razstavo povedal Igor Inkret.

Z jeklenko gre globlje Igor Inkret, po poklicu pravnik in lastnik znane odvetniške pisarne v Celju, je navdušen potapljač že od mladih nog, ko se je v Jadranu začel potapljati na dah. A ker je želel morski podvodni svet spoznati še globlje od petih metrov, kolikor se je največ spustil na dah, in ker se je v morskih globinah želel zadržati dlje, se je leta 2000 začel potapljati z jeklenko. "S takšnim načinom potapljanja si lahko pod vodo bistveno dlje, ponavadi okoli ene ure. Sicer pa pri potapljanju z jeklenko, v kateri je navadno stisnjen zrak, velja, da globlje kot si pod vodo, večja je poraba zraka. Do zdaj sem se najgloblje spustil 45 metrov."

Prvič v Egiptu kot v akvariju Po tečaju v ljubljanskem potapljaškem klubu in opravljenem izpitu na Jadranu, se je tam potem potapljal tri leta in naredil okrog 20 potopov. Leta 2003 pa se je prvič lotil potapljanja v toplejšem, Rdečem morju, v Egiptu. "Ko sem prvič prišel pod vodo, sem mislil, da sem v akvariju. Naokrog vse polno rib, rdečih, zelenih, rumenih, cele jate in tako velikih, kot jih v Jadranu ni. Že na prvem potopu sem videl napoleonko, meter in pol dolgo ter pol metra visoko ribo, za mano pa je tudi že plavala plava morena, dva metra dolga riba, podobna jegulji oziroma ugorju," je bil nad prvo potapljaško izkušnjo v Egiptu navdušen Igor Inkret. Potem se je v Egipt vrnil vsaj še desetkrat.

Začel s fotoaparatom za enkratno uporabo Ob začetnem navdušenju v Egiptu je začel razmišljati, da bi vsa ta čudesa morskih globin ovekovečil tudi na fotografijah, zato si je tam kupil podvodni fotoaparat za enkratno uporabo. "Izkazalo se je, da če si bil previden, si ga lahko uporabil večkrat, in tako sem ga zagotovo šestkrat ali sedemkrat," pravi v šali Inkret, ki tudi danes, ko je že izkušen podvodni fotograf, ni preveč razkošen pri svoji opremi. "Fotografiram z navadnim digitalnim fotoaparatom, s serijskim vodotesnim ohišjem, takšna oprema stane okrog 600 evrov, bolj kakovostna pa se giblje tudi od 5 do 6 tisoč evrov.

Po Egiptu je potapljanje preizkusil še na Tajskem, v letih 2006 in 2007, kjer je živalski morski svet nekoliko drugačen. Tam ga je še posebej navdušil okrog od 8 do 10 metrov dolg morski pes kitovec (angl. whale shark), katerega ima srečo videti le nekaj odstotkov potapljačev.

"Ribe ne pozirajo" Kot še pojasni Igor Inkret, je pri fotografiranju pod vodo ob obvladovanju potapljaških veščin treba upoštevati, da kot podvodni fotograf vedno zaostajaš za skupino in si ne moreš vzeti toliko časa, kot bi ga potreboval za kakovostno fotografijo. Ribe pa ne čakajo in ne pozirajo, v šali omeni Inkret. "Zelo pomemben je občutek za vodo, da najdeš pravi motiv, večinoma pa je od stotih posnetkov uspešnih le nekaj.

Fotografiranje pod vodo je težavno, saj je svetlobe vedno manj, barve pa izginjajo. Ne vidiš na primer več rdeče barve: na 30 metrov se ti zdi, da plava lepa modra riba, na fotoaparatu pa, ko narediš posnetek in ribo osvetliš z bliskavico, opaziš, da je riba rdeča. Bolj ko si globoko, vse bolj postaja črno-belo," naš sogovornik razloži razmere za fotografiranje v morskih globinah.

Inkretu so še posebej všeč nočni potopi, kjer je mogoče videti druga podvodna bitja kot podnevi. Pa tudi nekatere ribe je lažje fotografirati, ker spijo. Nočni potopi se opravljajo le na globinah okoli 10 metrov, obvezno pa je treba imeti podvodno svetilko in pa, seveda, dobro orientacijo, še pove.

Sudansko Rdeče morje raj za srečanje z morskimi psi … Zanimiva izkušnja Igorja Inkreta je bilo potapljanje v Sudanu, kjer pa je organizacija takšnega dogodka logistično zelo zahtevna, pa tudi draga, saj že samo viza za Sudan stane 200 evrov, potrebna pa so še druga dovoljenja. "Vmesna postaja do Sudana je ponavadi Kairo, a nikoli ne veš, kdaj bo tja poletelo letalo. Tako so nas sredi ogleda piramid obvestili, da bo letalo za Sudan poletelo dve uri prej.

V Sudanu, kot tudi v Egiptu in na Tajskem, povsod, kjer je razvit potapljaški turizem, sicer poteka pravi potapljaški safari: spiš in ješ na ladji, ki pluje na različne potapljaške destinacije. V Sudanu ga je navdušil Cousteaujev habitat, pa potopljena ladja iz prve svetovne vojne, kjer so šele pred kratkim dovolili potapljanje. Sicer pa je v sudanskem Rdečem morju, kot pojasnjuje Inkret, podvodni svet podoben tistemu v Egiptu, imaš pa več priložnosti videti morske pse in s tem več možnosti za dobre fotografije. Kar nekaj fotografij morskih psov si je mogoče ogledat tudi na razstavi.

Prav z morskimi psi je povezanih največ pomislekov nas laikov o nevarnostih, ki prežijo na potapljače nekaj deset metrov pod vodo. "Morski psi ti nič ne naredijo, če se potapljaš z jeklenko in upoštevaš pravila potapljanja. V toplih krajih, kjer se potapljam, imajo dovolj hrane. Sicer je malo neprijeten občutek, ko si z morskim psom zreš iz oči v oči, ampak za zdaj še nisem slišal, da bi morski pes kaj naredil kakšnemu potapljaču z jeklenko," odpravlja strahove Igor Inkret. A za svojo ženo Petro, ki se tudi rada potaplja, enako kot vsi trije Igorjevi otroci, očitno ni bil dovolj prepričljiv, zato ga tam, kjer so morski psi, ponavadi ne spremlja.

… in pirati Iz Sudana sicer beleži še izkušnjo s pirati, ki so se nekega lepega dne z gumijastim čolnom prikradli od nikoder in jih s kalašnikovkami obiskali na ladji. To so samo "coast guard", so jih mirili člani posadke. A ti najbrž niso v trenirkah, si je mislil Igor, prepričan, da bi bilo po obisku kapitanove kajute vse drugače, če nepovabljenim obiskovalcem kapitan ne bi nekaj primaknil za "zaščito ladje". Ko te pozabijo sredi oceana

Sicer pa je pri varnem potapljanju treba upoštevati določena pravila: "Potapljanje mora vedno potekati v parih, iz vode je treba s četrtino zraka rezerve v jeklenki, če bi prišlo do sicer malo verjetnih zapletov, dvigovanje mora biti počasno, ker sicer lahko dobiš dekompresijsko bolezen. Vsak potapljač ima na roki uro, nekakšen potapljaški računalnik, ki kaže globino ter čas potopa in te, če se prehitro dviguješ, s piskanjem začne opozarjati," varnostne ukrepe razloži Inkret.

Pravi, da v resnih težavah še ni bil, se mu je pa zgodila majhna neprijetnost sredi morja na Tajskem. "Bili smo že deset dni na ladji, opravljali smo zadnji potop, potapljači in posadka pa so hiteli sušit in pospravljat mokro opremo. S kolegico sva imela še dovolj zraka v jeklenkah in sva se z dovoljenjem vodiča malo dlje zadržala pod vodo. Ko pa sva se dvignila, našega gumijastega čolna ni bilo nikjer več, naša ladja pa je v daljavi postajala le še manjša in manjša. Nato sva priplavala do manjše ladje v neposredni bližini, kjer so potem našo posadko poklicali po radijski zvezi," se kočljivih trenutkov spominja Igor Inkret.