Četrtek, 4. 4. 2013, 10.42
8 let, 7 mesecev
Ko si z morskim psom zreš iz oči v oči
Na razstavi si je mogoče ogledati 70 fotografij, ki jih je Igor Inkret v preteklem desetletju posnel na svojih potapljanjih v Egiptu, Sudanu, na Tajskem in tudi na Jadranu. Med razstavljenimi fotografijami sta tudi dve nagrajeni, s katerima je avtor sodeloval na mednarodnem festivalu podvodne fotografije Vodan 2008 in na tekmovanju DRM OnLine 2009/2010.
"Razstava je bila sicer sprva zamišljena kot skupna razstava z ljubiteljsko slikarko Tatjano Hren, ki je naredila nekaj risb in slik na podlagi mojih fotografij, mimogrede, kot je povedala, prav te so šle odlično v prodajo. Ker pa v terminu, ki ga je galerija predlagala za razstavo, slikarka ni imela dovolj slik, sva se dogovorila, da naredim samostojno fotografsko razstavo," je o odločitvi za razstavo povedal Igor Inkret.
Po Egiptu je potapljanje preizkusil še na Tajskem, v letih 2006 in 2007, kjer je živalski morski svet nekoliko drugačen. Tam ga je še posebej navdušil okrog od 8 do 10 metrov dolg morski pes kitovec (angl. whale shark), katerega ima srečo videti le nekaj odstotkov potapljačev.
Fotografiranje pod vodo je težavno, saj je svetlobe vedno manj, barve pa izginjajo. Ne vidiš na primer več rdeče barve: na 30 metrov se ti zdi, da plava lepa modra riba, na fotoaparatu pa, ko narediš posnetek in ribo osvetliš z bliskavico, opaziš, da je riba rdeča. Bolj ko si globoko, vse bolj postaja črno-belo," naš sogovornik razloži razmere za fotografiranje v morskih globinah.
Inkretu so še posebej všeč nočni potopi, kjer je mogoče videti druga podvodna bitja kot podnevi. Pa tudi nekatere ribe je lažje fotografirati, ker spijo. Nočni potopi se opravljajo le na globinah okoli 10 metrov, obvezno pa je treba imeti podvodno svetilko in pa, seveda, dobro orientacijo, še pove.
V Sudanu, kot tudi v Egiptu in na Tajskem, povsod, kjer je razvit potapljaški turizem, sicer poteka pravi potapljaški safari: spiš in ješ na ladji, ki pluje na različne potapljaške destinacije. V Sudanu ga je navdušil Cousteaujev habitat, pa potopljena ladja iz prve svetovne vojne, kjer so šele pred kratkim dovolili potapljanje. Sicer pa je v sudanskem Rdečem morju, kot pojasnjuje Inkret, podvodni svet podoben tistemu v Egiptu, imaš pa več priložnosti videti morske pse in s tem več možnosti za dobre fotografije. Kar nekaj fotografij morskih psov si je mogoče ogledat tudi na razstavi.
Prav z morskimi psi je povezanih največ pomislekov nas laikov o nevarnostih, ki prežijo na potapljače nekaj deset metrov pod vodo. "Morski psi ti nič ne naredijo, če se potapljaš z jeklenko in upoštevaš pravila potapljanja. V toplih krajih, kjer se potapljam, imajo dovolj hrane. Sicer je malo neprijeten občutek, ko si z morskim psom zreš iz oči v oči, ampak za zdaj še nisem slišal, da bi morski pes kaj naredil kakšnemu potapljaču z jeklenko," odpravlja strahove Igor Inkret. A za svojo ženo Petro, ki se tudi rada potaplja, enako kot vsi trije Igorjevi otroci, očitno ni bil dovolj prepričljiv, zato ga tam, kjer so morski psi, ponavadi ne spremlja.
Sicer pa je pri varnem potapljanju treba upoštevati določena pravila: "Potapljanje mora vedno potekati v parih, iz vode je treba s četrtino zraka rezerve v jeklenki, če bi prišlo do sicer malo verjetnih zapletov, dvigovanje mora biti počasno, ker sicer lahko dobiš dekompresijsko bolezen. Vsak potapljač ima na roki uro, nekakšen potapljaški računalnik, ki kaže globino ter čas potopa in te, če se prehitro dviguješ, s piskanjem začne opozarjati," varnostne ukrepe razloži Inkret.
Pravi, da v resnih težavah še ni bil, se mu je pa zgodila majhna neprijetnost sredi morja na Tajskem. "Bili smo že deset dni na ladji, opravljali smo zadnji potop, potapljači in posadka pa so hiteli sušit in pospravljat mokro opremo. S kolegico sva imela še dovolj zraka v jeklenkah in sva se z dovoljenjem vodiča malo dlje zadržala pod vodo. Ko pa sva se dvignila, našega gumijastega čolna ni bilo nikjer več, naša ladja pa je v daljavi postajala le še manjša in manjša. Nato sva priplavala do manjše ladje v neposredni bližini, kjer so potem našo posadko poklicali po radijski zvezi," se kočljivih trenutkov spominja Igor Inkret.