Katarina Kresal: Brez afere Baričevič se afera NPU ne bi mogla razviti

Katarina Kresal je prišla kot nov obraz, še preden so novi obrazi bili popularni. Prišla je rešit LDS ter kmalu postala ministrica, ki je rešila problem izbrisanih, vendar tudi ministrica, ki je bila deležna dveh interpelacij. Afere, ki so se lepile na njo, pa niso bile običajne niti za našo politiko. Danes pravi, da bo LDS vstopila v parlament ne glede na to, kaj kažejo javnomnenjske ankete.

Ali vam je danes žal, da ste pred štirimi leti vstopili v politiko?

Ni mi žal, saj se je v teh letih veliko dobrega zgodilo, tudi pri delu na ministrstvu, od sprememb varnosti na cestah do rešitve problema izbrisanih. Zato mi ni žal niti za eno samo minuto.

Ali ste narobe ocenili stanje na slovenskem političnem parketu? Občutek imam, da ste pričakovali več politične kulture.

Pričakovala sem drugačno stanje. Vedela sem, da je politika malo drugačna igra, ampak verjela sem, da neka osnovna pravila veljajo, recimo, da zmaga boljši in da rezultati nekaj štejejo, da je besedo treba držati, vendar ni čisto tako. To sem se naučila v teh štirih letih, a to ne pomeni, da lahko tako stanje ostane še naprej. Zato tudi ostajam, ker želim spreminjati standarde, ker bi rada, da bo enkrat štelo to, kaj je kdo naredil, ker bi rada, da se pogovarjamo o vsebini, ker bi rada, da se pogovarjamo o strategiji razvoja Slovenije, ker bi rada, da enkrat stopimo ven iz teh dnevnih okvirjev, v katerih se giblje vsa naša politika, kjer je govora samo o nekih osebnih zamerah in o tem, kdo komu najde več napak, kje lažje skreiraš afero. Zato bom vztrajala, kolikor se bo dalo. Kdo pa pravi, da en človek ne more spremeniti sveta.

Bo pa težko, če ne boste v parlamentu.

Zato pa nam bo uspelo.

Kaj pa lahko slovenskim volivcem ponudite, da vam zaupajo svoj glas, razen tega drugačnega načina bojevanja?

Razlika med strankami in posameznimi vodji strank je v načinu izvajanja programa. Ko danes gledamo, kdo so borci za prvo mesto, lahko vidimo, da en prisega na trdo roko, drugi na učinkovitost prek vseh meja, tretji pa je sistematično birokratski, ampak to ni dovolj.

Kaj pa četrti?

Recimo, da se omejim samo na prve tri. Vodenje pomeni tudi iskanje kompromisnih in morda zato ne vedno tudi najbolj optimalnih rešitev. Ne smemo si recimo dovoliti, da bi za ceno učinkovitosti poteptali človekove pravice, ali pravna pravila, ali stopnjo demokratičnega odločanja. Pa obljube je treba znati izpolniti. Če se danes ljudje odločajo, komu verjeti, je najlažje, da pogledajo, kdo je izpolnil svoje obljube v preteklosti. Večina političnih akterjev je tukaj zelo dolgo, torej se lahko zlahka preveri, ali so svoje obljube izpolnili ali ne. V LDS smo glede tega mirni, saj smo v tem mandatu izpolnili vse naše obljube in lahko vsakomur pogledamo v oči. Celoten program tako na področju notranjih zadev kot pravosodja je bil izpolnjen. Nič od tega, kar smo obljubljali pred volitvami, ni ostalo pozabljeno nekje v predalih.

Verjamem, da če želimo Slovenijo potegniti iz krize, mora politika trdo delati, izpolnjevati svoje obljube in politiko je treba voditi na nek drugačen način kot samo to, da znaš udariti po mizi. Imamo ureditev, kjer ponavadi dobimo koalicijsko vlado in vse koalicijske vlade so težke, ker je treba ljudi spraviti za skupno mizo. V pravem trenutku pa moraš znati usmeriti stvar v pravo smer in to v LDS znamo. Zato smo preživeli vse hude čase. Zato smo bili uspešni tudi v tej vladi, čeprav so bili okviri delovanja zelo težki. To, kar letos ponujamo na teh volitvah, bomo izpolnili. Predvsem smo pa stranka, ki nekaj da na svobodo vsakega posameznika, ki ne bo nikoli poteptala človekovih pravic, ki ji je pravna država sveta, kar dokazujemo na vsakem koraku s svojimi ravnanji. Tudi takrat, kadar nam gre to v škodo. To so naše prednosti in če si priznamo ali ne, je dejstvo, da brez LDS ne bo več prave levosredinske politike, kar je po mojem mnenju lahko nepopravljiva škoda. In zato je pomembno, da LDS pride v parlament.

Veliko smo zdaj poslušali o pravni državi, vendar pa je v javnosti in sami politiki vtis, da je nimamo, precejšen.

Pravna država je bistveno več od tega, ali je nekaj tajkunov zaprtih ali ne. Je odnos ljudi do tega, kaj vladavina prava pomeni. Pravna država pomeni spoštovanje odločitev sodišč, tudi kadar odločitve niso v tvoj prid, pomeni spoštovanje odločitev ustavnega sodišča. To je sprejemanje posledic pravne države. Tega konservativna politika ni zmožna, saj spoštuje recimo samo tiste odločbe, ki so ji v korist. Pravna država pomeni spoštovanje politike, da je pravosodje samostojna veja oblasti in da nenehno kritiziranje in vtikanje v postopke pomeni vplivanje na pravno državo, pomeni tudi, da so politiki sposobni spoštovati tudi načelno stran zakonov. Tudi če zakon velja, ni treba, da vse pravice izkoristiš, če jih ne potrebuješ, če za to ni neke potrebe.

Mislite o nadomestilih za politike po prenehanju mandata?

Govorim o raznih nadomestilih. Mogoče ni vedno prav reči: "Saj imam to pravico." Pravice so za to, da varujejo tiste, ki so v slabši poziciji. Ko pa govorimo o tem, kako pravno državo ljudje dojemajo, je treba povedati še to, da je bilo v tem mandatu veliko govora o tajkunih, o grabljenju državnega denarja, o koristih, ki so si jih ljudje nepravično pridobili med lastninjenjem ... Ob tem pa se je treba spomniti tudi, da pred tem mandatom o tem ni bilo nikakršnega govora, niti ni bilo nobenih postopkov, niti ni bilo nobenih preiskav, videti je bilo, da so nekateri nedotakljivi.

Skoraj vsa lastninjenja pa so se zgodila pred tem mandatom, tudi s pomočjo politike prejšnje vlade, spomnite se prodaje Mercatorja. V tem mandatu smo začeli vso to blato odmikati. Začeli smo s postopki, začeli smo preganjati gospodarski kriminal, prvič je to postala resna prioriteta. Policija je začela trkati na vrata vseh, od politikov do gospodarstvenikov, danes ni enega podjetja, za katerega ljudje menijo, da so se dogajale nepravilnosti, da ne bi bil v postopku – SCT, Merkur, Vegrad, Luka Koper, Istrabenz, Pivovarna Laško, Intereuropa in še vrsta drugih. Prej se pa leta ni zgodilo nič.

Verjetno so ljudje nezadovoljni, ker se ti postopki še niso končali, ampak to ne pomeni, da se ne bodo končali. Vse te zgodbe bodo dobile epilog in ljudje bodo videli, da pravna država deluje. Ampak pustimo pravni državi, da opravi svoje. V zapore ljudi pošiljajo sodniki, politiki pa postavljamo pravne okvirje. V tem mandatu smo naredili celovito reformo kazenskega pravosodja, popolno reformo delovanja policije in tožilstva in zdaj ima pravna država pogoje, da dela. Upam, da bo v naslednjih mandatih imela takšno težo, kot jo je imela v tem.

Omenili ste, da ste uredili delo tožilstva, v Mladini pa ste izjavili, da ste imeli zelo tehtne dokaze, da je Barbara Brezigar zlorabljala položaj. Pričakoval bi, da se takemu človeku nekaj zgodi, če smo pravna država in če so dokazi res bili tehtni.

Jaz tudi in to smo predlagali predsedniku vlade. Še danes ne razumem, zakaj se to ni zgodilo, zlasti ker se je sam lahko na lastna ušesa prepričal, kaj se na tožilstvu dogaja.

Mogoče sem naiven, ampak ali ni pravna država to, da veljajo pravila za vse enako, ne pa, da je odvisna od volje predsednika vlade.

Pravna država se ne zgodi sama od sebe. Pravno državo uresničujejo ljudje na vseh ravneh, tudi politiki. Za zdaj so politiki tisti, ki jo najbolj najedajo, in sicer s tem, ko vsak dan znova poslušamo laične sodbe o delu sodnikov, ko se na soočenjih prepiramo o tem, ali so sodbe vrhovnih sodišč tiste, ki obveljajo, ali pa poslušamo mnenja plačanih pravnikov, ko se na raznih omizjih prerekajo o tem, ali je treba odločbe ustavnih sodišč izpolniti ali ne. Vsa ta ravnanja krhajo odnos do pravne države. Vsa ta ravnanja krhajo avtoritete pravne države. In tudi to, da predsednik vlade ne zna zamenjati generalnega državnega tožilca, kadar se pokaže, da je delal v nasprotju z zakonom, je krhanje avtoritete pravne države. Žal.

Ljudi trenutno najbolj zanima, kdo bo prinesel zlato paličico ali vsaj zlato idejo, ki bo prinesla dobra delovna mesta. Zdi se mi, da preveč govorimo o tem, da je treba varčevati, in premalo o tem, kako bi napolnili proračun, da nam ne bi bilo treba toliko varčevati.

Čarobne paličice ni, je pa vrsta majhnih korakov, ki jih je treba izpeljati. Treba bo veliko trdega dela, da obrnemo trend in začnemo polniti proračun in ne samo prazniti. Samo z varčevanjem ne bomo izšli iz krize. Politika se mora odločiti, v kateri smeri bo podpirala gospodarstvo. Mi nismo izbrali niti naših strateških prednosti niti nismo izbrali industrij, ki bi jih želeli podpirati. Moramo delati na tem, da bi več izvažali, in to končne izdelke, ker imajo ti višjo ceno. Morali bi znati izkoristiti naše lastne potenciale, en tak izgubljeni potencial je lesna industrija, glede na to, da je les ena redkih dobrin, ki je imamo veliko. Nerazumno je, da te industrije nismo strateško razvijali. V desetih letih smo tako izgubili okoli 30 tisoč delovnih mest. Poleg tega pa moramo tudi z aktivno davčno politiko pokazati, da smo odprti za tuje investicije, ki odpirajo nova delovna mesta.

Druga zelo pomembna zadeva je tudi odprava administrativnih ovir pri ustanovitvi takih podjetij, od pridobitve gradbenega dovoljenja do vseh drugih upravnih postopkov, ki jih pri tem potrebuješ. Olajšave za investicije v razvoj bi morali vrniti na tisto stopnjo, ki smo jo že imeli. V nekem trenutku se v našem gospodarstvu ni več izplačalo vlagati v razvoj, ta trend je treba obrniti. Samo razvoj nam prinaša nova delovna mesta. Ampak to je cela vrsta ukrepov, ni enega samega. Treba si je postaviti strategijo za nadaljnjih osem let in jo potem sistematično uresničevati. Vsi pričakujejo, da predstavimo tri ukrepe, ki bodo postavili Slovenijo na noge. Ampak ni samo treh ukrepov. To je zelo natančno in trdo delo, veliko malih korakov. Tisti, ki prodajajo čudežno palčko, ne vedo, kaj govorijo.

Pravite, da sta aferi Baričevič in NPU povezani. Razen tega, da vi nastopate v obeh, kateri skupni imenovalec še imata?

Če ne bi bilo tiste tragične zgodbe s smrtjo dr. Baričeviča, se afera NPU ne bi mogla razviti. Drugega februarja je bila policija že en mesec v stavbi na Dimičevi. Nekaj tednov pred vselitvijo smo imeli z novinarji "brifing", kjer jim je bilo vse povedano, kako je bila stavba najeta. Povedano je bilo, kdo je najemodajalec. Takrat ni bilo nič spornega. Že nekaj mesecev pred vselitvijo so bili znani rezultati analize ponudnikov, ko je ministrstvo povedalo, da je bila ena od najbolj ugodnih ponudb ta na Dimičevi. Vsi so vedeli, da je lastnik nekdo, za katerega se je govorilo, da naj bi ga poznala. Takrat ni bil to noben problem. Vsi so se strinjali, da je stavba odlična. Policija pa je bila zelo zadovoljna, da ima končno primerne prostore. Vselili smo se in ni bilo nobene težave.

Ko pa se je zgodila afera Baričevič, je ta odprla brezno natolcevanja, pljuvanja, nesramnosti na najnižji možni ravni in seveda me je ranila kot politika, ker je bila tako brutalna in tako vojeristično perverzna. Ko te enkrat na tak način ranijo, lahko to rano hitro okužiš še z marsičem drugim. Ko enkrat postaneš tako mamljiv za medije, se bo vsaka zgodba prijela. In takrat se je lansirala zgodba NPU-ja in še cela vrsta drugih.

Preprosta država je ena od vaših prioritet. Bili ste del vlade, zakaj tega niste že naredili?

To je zahteven projekt, ki pa se ga da izpeljati. Sama sem ga izpeljala tam, kjer sem ga pač lahko, na svojem ministrstvu. Eno leto je trajala celovita reorganizacija in racionalizacija ministrstva. Združevali smo različne službe, uredili smo sistematizacijo, na novo postavili vso organizacijo, kar je bil zahteven projekt, ki se je končal tako, da ministrstvo zdaj na letni ravni prihrani šest milijonov evrov. Na mehak način smo zmanjšali tudi število zaposlenih.

Celoten projekt na papirju z vsemi postopki, z vsemi vzorci, z vsem, kar je treba imeti, ker to je treba urediti po nekih evropskih standardih, sem sama večkrat dala na vlado. V celoti sem pripravila vladno gradivo, prosila, če lahko vlada to sprejme kot model poenostavitve dela celotnega našega državnega aparata. Pa ni bilo posluha. Predsednik vlade tega nikoli ni uvrstil na glasovanje in moje prigovarjanje ni padlo na plodna tla. Torej: pri sebi sem pometla in dala to metlo na voljo tudi vladi, ampak ta ni imela volje, da bi to naredila tudi na drugih ministrstvih.

Vse stranke zdaj bolj ali manj pravijo, da je pokojninska reforma nujna in da dogovor s sindikati ne bo tako težak. Če boste v opoziciji, ali boste podprli recimo pokojninsko reformo, ki jo bo predlagala SDS?

Reforma se mora zgoditi in ta ne bo bistveno drugačna od te, ki jo je predlagala naša vlada. SDS v svojih izjavah pripravlja teren, da ne bo ponudil nič bistveno drugačnega od tega, kar smo ponudili mi. V LDS vodimo konstruktivno politiko in bomo vedno delali v dobro države. Mi ne bomo podpihovali sindikatov na takšen način, kot so to delali v SDS. Tudi ne bomo podpihovali ljudi, da bodo šli na cesto protestirat. Ker država je ena sama in mora biti pred vsemi političnimi zdrahami in boji za oblast. Če bomo to eno državo zgubili, je ne bomo zlepa dobili nazaj.

Ali ste razmišljali, da bi se povezali s kakšno drugo stranko, recimo s stranko Zares ali TRS?

O kakšnih povezavah nismo razmišljali.

V tej dneh ste se srečali tudi z nekdanjim predsednikom Kučanom ... Zakaj?

Srečala sva se na njegovo pobudo in se strinjala, da je za razvoj demokracije v Sloveniji nujno, da LDS pride v parlament. Slovenija potrebuje napredno koalicijo, konservativno vladanje interesnih list in desnih strank pa lahko prepreči le dovolj veliko število levosredinsko usmerjenih strank v parlamentu. Zato je za nas pomembno, da volivci ne prezrejo malih strank in da ne oddajo svojih glasov samo vnaprejšnjim favoritom, saj je danes povsem jasno, da na levi sredini ne more zmagati en sam. Pomembno je, da v parlament pride več levosredinskih strank, saj je to zagotovilo za odprto družbo in napredno koalicijo. Levica v tem trenutku potrebuje moč, ki jo lahko dobi le tako, da razprši glasove med več strank in da v parlament pride tudi LDS.