Petek, 8. 11. 2013, 14.13
8 let, 7 mesecev
Kako šola otroku pomaga pri izbiri poklica
Delo oziroma opravljanje poklica zajema večji del našega življenja. Zato je pomembno, da opravljamo delo, pri katerem smo uspešni in posledično tudi zadovoljni. Nezadovoljen človek slabo vpliva nase in na ljudi v svoji okolici, pojasnjuje psihologinja na osnovni šoli Dob Andreja Flerin Majcen. Za katere poklice v prihodnosti ne bo dela, je težko napovedati, zato v šoli otroke spodbujajo k poklicem, ki jih zanimajo.
Za karierno orientacijo ni nikoli prezgodaj, meni Flerin Majcnova. V zaključnem obdobju osnovne šole pa je zadnji čas, da se s karierno potjo začnejo aktivno ukvarjati otroci sami in odrasli okoli njih, predvsem starši, ki imajo pri tem zelo pomembno vlogo.
Zaradi varčevalnih ukrepov se krčijo in ukinjajo posamezne dejavnosti, ki so bile vpeljane na nacionalni ravni, tako je bilo ukinjeno generacijsko testiranje sposobnosti osmošolcev, ki je bil pred leti eden od kriterijev pridobitve štipendije za nadarjene učence, krčijo se tudi dejavnosti zavoda za zaposlovanje – interesne skupine, ki so predstavljale poklice s strani izobraževalnih zavodov in delodajalcev.
Tri obdobja kariernega učenja:
Začetno obdobje traja od prvega do četrtega razreda in se imenuje stopnja razvoja osebnosti. Cilji v tem obdobju so, da učenci spoznajo sebe, ugotovijo svoja močna področja, svoje interese in talente in začnejo razmišljati o svojem mestu v svetu dela, kar začno razumevati prek spoznavanja poklicev.
Naslednje obdobje traja od petega do osmega razreda in se imenuje stopnja raziskovanja kariernih možnosti. Učenca se usmerja v tehtanje prihodnjih možnosti za delo in razvijanje njihovih zmožnosti odločanja.
Zadnje obdobje je poimenovano vodenje kariere. Cilji v tem obdobju usmerjajo učence v konkretno uporabo usvojenih znanj in veščin. Učenci morajo imeti priložnosti, da se z različnimi poklici izkustveno seznanijo, kar jim pomaga, da ugotovijo, kaj jih veseli in kaj želijo delati, ter da se odločijo, katere bodo njihove prioritetne izbire.
Svetovalni delavec priporoča vsaj en individualni razgovor s staršem in učencem, po željah in potrebi pa lahko tudi več. Starši se velikokrat ne znajdejo najbolje v položaju, ko bi bilo treba pomagati otroku, da se odloči za nadaljnje šolanje oz. začne voditi svojo kariero. Njihovo poznavanje izobraževalnih programov, poklicev, ki jih določena izobrazba omogoča, pa tudi trga dela oz. delodajalcev, je po besedah Flerin Majcnove zelo omejeno in pogosto zastarelo. Počutijo se soodgovorne, a največkrat tudi sami čutijo, da lahko otroku pomagajo le v omejenem obsegu.