Kako bi država lahko pocenila najdražja zdravila

Slovenski zdravniki so leta 2014 po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) izdali več kot 17 milijonov receptov, za ta zdravila pa je iz javne blagajne šlo 432 milijonov evrov. Povprečni prebivalec Slovenije je prejel 8,32 recepta za zdravila v vrednosti 210 evrov.

Poraba dragih zdravil na recept iz leta v leto narašča. Njihov delež pri zdravljenjih, katerih cena presega 2.000 evrov letno na osebo, je lani presegel 27 odstotkov.

Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je ta zdravila v letu 2015 prejelo 17.132 zavarovanih oseb, povprečen strošek na osebo je znašal skoraj 7.000 evrov. Število teh bolnikov se je lani prvič nekoliko zmanjšalo (prej pa je vsa leta strmo naraščalo), strošek teh zdravil na bolnika pa se je povečal za 18 odstotkov. To pomeni, da bolniki prejemajo vse dražja zdravila, prejemajo pa jih tudi dlje časa, ugotavlja ZZZS.

Vzhodnjaki za zdravila pogosto plačujejo več kot Zahodnjaki

Te dni v organizaciji mednarodnega združenja za farmakoekonomiko ISPOR na Bledu poteka 6. Jadranski kongres o farmakoekonomiki, kjer gostje razpravljajo o novih metodah določanja cen zdravil, zlasti najdražjih.

Zdravila in njihove cene so eno najbolj reguliranih področij v zdravstvu. Najvišje cene v Sloveniji so določene glede na povprečje cen v 15 (starih) članicah Evropske unije. Strokovnjaki poudarjajo, da so v državah Srednje in Vzhodne Evrope zdravila pogosto dražja kot v državah, kjer so dohodki višji. Slovenija za farmacevtske izdelke daje 28 odstotkov proračuna za zdravstvo, kar je več kot razvite zahodne države. Srednja in vzhodna Evropa zato bistveno bolj potrebuje nove tehnologije v zdravstvu.

Sporazumi o nadzorovanem vstopu

V sistemu, ki ga imamo, največ tveganja ob nakupu zdravila prevzame kupec. Veliko je tudi nezaupanja med udeleženci v procesu – proizvajalcem, kupcem, zdravnikom in pacientom. Zato se je v zadnjih desetih letih zlasti v razvitih državah zelo razširilo sklepanje t.i. sporazumov o nadzorovanem vstopu (managed entry agreements), ki z razporeditvijo tveganja med prodajalcem in kupcem delajo (draga) zdravila dostopnejša pacientom. Izkušnje kažejo, da je zaradi pogajanj oziroma tovrstnih sporazumov končna cena veliko nižja od tiste v Srednji in Vzhodni Evropi. Za zdaj je sistem najbolj razširjen v Italiji.

Kako deluje?

Prodajalec in kupec se s sporazumom dogovorita, kako si bosta razdelila tveganje glede na učinkovitost in delovanje zdravila, glede na to, kako zdravilo učinkuje v primerjavi s konkurenčnimi, glede na tveganje zdravljenja, cenovno učinkovitost, število pacientov, ki ga uporabljajo, glede na morebitno neustrezno targetiranje in podobno, je pojasnil strokovnjak za farmakoekonomiko Andras Inotai.

Po navedbah profesorja farmakoekonomike v zdravstvu Zoltana Kala so pogoje za učinkovito uvedbo teh sporazumov naslednji: 

• znanje o določanju vrednosti novih tehnologij, ki jih uvajamo,
• jasno določeni cilji, ki jih hočemo doseči,
• objektivna merila za merjenje učinkov,
• rezultati ne smejo biti zmanipulirani,
• nizka cena uvedbe sporazuma,
• zagotovljena mora biti zaupnost cen, doseženih s sporazumi.

Čeprav natančnih podatkov ni, ker so sporazumi zaupni, je očitno, da države z uvedbo teh sporazumov zmanjšajo izdatke za zdravila, pravi strokovnjak za farmakoekonomiko Zoltan Kalo. Foto: Klemen Korenjak

Za uvedbo zaupnih sporazumov morajo države deloma prilagoditi zakonodajo tako, da proces ostane transparenten in da so rezultati pogajanj (cena zdravil) zaupni. Dovoljen mora biti nadzor postopka, a ostati mora zaupen. Torej je vse lahko preverjano, le cena ne sme biti objavljena. S tem dosežemo, da kupec ne zahteva nižje cene, kot jo je dosegla neka druga država, pojasnjuje Kalo.

"Države, ki uvajajo ta sistem, zmanjšajo javne izdatke, a ker so sporazumi zaupni, konkretnih podatkov o učinkovitosti sistema ni," pojasnjuje Kalo. "Če bi bile cene zdravil v revnejših državah nižje, bi zaradi prostega pretoka blaga v EU vsi kupci šli zdravila iskat tja. Zato države cene zdravil ne znižujejo, svoje stroške pa bi lahko racionalizirale s sporazumi o nadzorovanem vstopu, saj je vsebina teh sporazumov zaupna."

Sporazumi o nadzorovanem vstopu in ocenjevanje novih tehnologij v zdravstvu (health technology assessment) morajo iti z roko v roki, poudarja Rok Hren, predsednik ISPOR Slovenija. Foto: Klemen Korenjak

Nove tehnologije je treba dobro poznati

Teh sporazumov ni mogoče učinkovito uporabljati brez natančnega ocenjevanja novih tehnologij v zdravstvu (health technology assessment), poudarja Rok Hren, predsednik ISPOR Slovenija. Gre za multidisciplinarno analizo zdravstvenih, ekonomskih, družbenih in etičnih učinkov razvijanja, širjenja in uporabe zdravstvenih tehnologij. Tej temi kongres posveča še posebno pozornost.

Kako se meri uspešnost takega postopka?

"Zame je ta sistem uspešen, če draga zdravila postanejo za pacienta bolj dostopna," pravi Kalo. "Javna sredstva moramo porabiti skrbno in učinkovito. Povečati moramo število pacientov, ki bodo s temi sredstvi zdravljeni."

"Gre za razmeroma novo metodo, a na vseh konferencah o farmakoekonomiki je to področje najbolj vroče," trdi Kalo. "Ta metoda prinaša koristi plačniku, pacientu in farmacevtskim podjetjem."