Ferenc: Svojci povojnih pobojev si zaslužijo položiti svečo

Pogled na tamkajšnje žrtve povojnih pobojev ga je prepričal, da je njegovo početje pravilno. Ne zaradi žrtev, ampak predvsem zaradi svojcev, je povedal za Sobotno prilogo Dela.

Naleteli na mumificirane ljudi V Hudi jami je preživel veliko dni, zanj pa jama ni bila huda zaradi števila žrtev, temveč zaradi stanja ostankov. Ko so se s sodelavci v rovu Barbara 3. marca 2009 splazili prek zadnjih metrov nasutja, so tam namreč naleteli na mumificirane ljudi. To so bili ljudje, na katerih je bilo še vse razpoznavno, videli pa so tudi, da so se v tem smrtnem krču ljudje plazili drug prek drugega in se poskušali rešiti, je pojasnil.

Takšen pomor ga je še bolj utrdil v prepričanju, da je prav, kar dela. Ne zaradi žrtev, ampak predvsem zaradi svojcev, pojasni in doda, da slednji že 60 let čakajo na informacije, kje so umrli njihovi najbližji, kakšne so bile njihove zadnje ure in predvsem kam naj položijo svečo.

Država po njegovem mnenju raziskovalcev na grobišča prej ni spustila zaradi pomanjkanja pietete in molka o grobiščih. V devetdesetih letih se je o posameznih grobiščih le govorilo, potem pa potihnilo. Preskok se je zgodil leta 2001, ko se je občina Slovenska Bistrica odločila, da bo ugotovila, ali v dveh protiletalskih rovih ležijo žrtve. Našli so jih 431.

Pomorjenih okrog 14.000 Slovencev To je imelo tak odmev, da je takratna vlada sprejela posebno deklaracijo, v kateri je obljubila, da bo poskrbela za ureditev grobišč in tam, kjer je potrebno, žrtve tudi prekopala.

Zadnji podatki Inštituta za novejšo zgodovino sicer kažejo, da je bilo od konca vojne pa do januarja 1946 na slovenskih tleh pomorjenih okrog 14.000 Slovencev. Med njimi je bilo okrog 1100 civilistov. Na ozemlju Slovenije naj bi bilo po vojni sicer po nekaterih ocenah več kot 100.000 žrtev, Ferenc pa meni, da najbrž manj, zagotovo pa nekaj 10.000.

Ferenc: "Eksekutorji" trpijo, ko vidijo zgražanje javnosti Povojni "eksekutorji" po njegovem mnenju trpijo, ko vidijo, da se slovenska javnost danes zgraža nad njihovim "delom". Še vedno molčijo in zavračajo vsakršen stik s kriminalisti in zgodovinarji. Čeprav so prav oni tisti, ki bi lahko dali številne odgovore in si tudi tako olajšali vest, še pove.

Pri svojem delu zaznava politizacijo odkrivanja povojnih grobišč, saj se ob vsakem večjem odkritem grobišču takoj začne vpraševanje o krivdi, o žrtvah pa beseda pojenja. Sicer pa je po njegovem mnenju težava slovenske družbe, da se o tem delu polpretekle zgodovine ne zmoremo niti pogovarjati, kaj šele da bi odpuščali.