V Benečiji umrl Viljem Černo

Černo se je rodil v Bardu v Terski dolini, kjer prebivalci še vedno govorijo staro slovensko narečje, kar je, kot mnogi priznavajo, predvsem njegova zasluga. Študiral je na filozofski fakulteti v Trstu, kjer je tudi doktoriral na temo izseljevanja iz Beneške Slovenije.

Veliki kulturnik, politik in narodni buditelj

Svoje življenje je posvetil poučevanju (slovenščine, italijanščine, latinščine, zemljepisa in zgodovine), uveljavljanju slovenščine v šolah, cerkvah in drugje v javnosti, spodbujanju delovanja slovenskih kulturnih organizacij ter časopisov in publikacij v slovenščini.

Ustanovil je Kulturno društvo Ivan Trinko, center za kulturne raziskave in etnografski muzej, bil je pesnik, pisatelj, urednik in organizator številnih slovenskih dogodkov. Med drugim je bil občinski svetovalec v Bardu, pomemben član Slovenske kulturno-gospodarske zveze in predsednik Narodne in študijske knjižnice v Trstu.

Spoštovali so ga tudi nasprotniki Slovencev

Spoštovali so ga vsi in o njem govorili le v presežnikih, saj se je vztrajno boril za boljši položaj svojih rojakov v Benečiji, a vedno z lepo besedo.

"Čeprav neomajen v svojih stališčih, pa je bil za vse ljudi sprejemljiv zaradi osebnega pristopa. Prepričan je bil, da lepa beseda najbolj zaleže. S svojo karizmo, toplino, prijaznostjo in odprtostjo se je prikupil vsakemu sogovorniku in tako je postal znan po vsej Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini," se Černa spominja poznavalec slovenskega zamejskega življenja in predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije Dejan Valentinčič.

"Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo, in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi," je Černo za koroški tednik Nedelja dejal leta 2012. "Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo, kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša," je še povedal takrat.

Kot najbolj ganljivo izkušnjo v življenju profesor Černo opisuje dogodek, ko je njegov najstarejši sin začel hoditi v šolo, kjer je sam poučeval. Ker so ga hotele spoznati druge učiteljice, je sina med odmorom poklical k sebi in nagovoril v italijanščini, da bi ga tudi ostali razumeli. Sin ga je pogledal v oči in mu dejal: ''Kaj nisi več moj oče?'' (iz koroškega tednika Nedelja)

"Gandi iz Terske doline" in "zadnji slovenski Čedermac"

"Profesor Černo je bil ena najmarkantnejših osebnosti Slovenske Benečije. Kot veliki narodni buditelj je vse življenje posvetil delu in boju za ohranjanje slovenstva na najzahodnejšem robu naše etnične poselitve. V času hladne vojne je to pomenilo veliko osebnega šikaniranja, žaljenja in groženj italijanskih nacionalistov in postfašistov, večkrat je bila ogrožena tudi njegova varnost. A je vztrajal," o Černovih prizadevanjih pravi Valentinčič.

"Zaradi njegovega značaja se ga je prijel vzdevek Gandi iz Terske doline. Profesor Černo je pravi sinonim za Čedermaca, ki je ob kulturnem in političnem delu v Bardu sprejel na tisoče ljudi in jim predstavljal življenje Slovencev v Benečiji. Dokaz, da je tudi sam v družini živel vrednote, o katerih je govoril, je, da zadnja leta njegovo delo zelo dobro nadaljuje sin Igor."

Černo je za svoje delo leta 1998 prejel častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2013 pa za svojo pesniško zbirko Ko pouno noći je sarce nagrado vstajenje.

Pogreb bo jutri ob 16. uri v Bardu.