Začetek konca?

Vsake zgodbe je enkrat konec, tudi "zakona" DeSUS-a in treh koalicijskih strank politične levice. DeSUS, za mnoge "ne bodi ga treba" zdaj že nekdanjega vladnega četverčka, je končno tudi formalno zunaj aktualne koalicije. Vse čestitke, pa ste le zmogli! Saj ni bilo tako težko, ali vendar? Karl si je najbrž oddahnil, ko mu na koalicijskih čajankah ne bo več treba ovinkariti in iskati različnih izgovorov, zakaj niso podprli proračunov, pokojninske reforme ali česa tretjega, zdaj bodo le še konstruktivna opozicija. Ja, zdaj bodo samo še v opoziciji! Tako obljublja DeSUS-ov prvak. S skoraj soglasno podporo sveta stranke se je, vsaj on tako misli, častno poslovil od nekdanjih koalicijskih partnerjev, ki jim je v dolgih, kar predolgih zadnjih mesecih uspešno grenil življenje. Je pa DeSUS z izstopom iz koalicije začel nekaj novega, nekaj, kar bo odplaknilo še marsikaj in marsikoga … "Drugače ni šlo," je v ponedeljek zmagoslavno sporočil vedno malce užaljeni Karl, "v tej koaliciji nismo mogli uresničiti nobenega od strankarskih programskih ciljev!" Ja za božjo voljo, kaj ste pa potem več kot dve leti in pol počeli v vladni koaliciji, če res niste uspeli s svojimi predlogi? Ste bili morda koalicijski slepi potnik, ali pa ste preprosto iskali kuro v zlatem jajcu? Upam, da ste jo našli, če ste jo morda le iskali; političnih zmešnjav v dolini šentflorjanski pa z odhodom DeSUS-a nikakor ne bo konec.

Karlovi so formalno res zaloputnili vrata Pahorju in nekdanjim koalicijskim partnerjem, ampak še vedno bi številni "penzionerji" radi ostali na položajih, ki jih zasedajo. Nič epohalno torej ni, če zapišem, da si okoljski minister Roko Žarnić najbolj želi "obsedeti" na položaju ministra: nad sestopom z oblasti gotovo ni navdušen tudi Vasja Klavora – eden od poslanskih veteranov, ki je eden od treh podpredsednikov aktualnega sklica državnega zbora. Pa tudi državna sekretarja in sekretarji iz kvote DeSUS-a , ki se sprehajajo po ministrstvih in v kabinetu predsednika vlade, si ne želijo zapustiti dobro plačanih službic. Pa bi jih morali!

Če bi se seveda tisti, ki ima v rokah škarje in platno in sliši na ime Borut Pahor, dosledno držal pravil parlamentarne igre ter koalicijske kombinatorike in se tudi nekaterim DeSUS-ovim kadrom zahvalil za sodelovanje. Pa se jim očitno ne bo! Kadrovskih rezov vsaj do referendumske nedelje ne bo, je kategoričen Borut Pahor. Si jih, roko na srce, tudi ne more in ne sme privoščiti. "Boj za pokojninsko reformo," o kateri bomo državljani odločali na superreferendumsko junijsko nedeljo, je zdaj v srčiki zanimanja in delovanja aktualne vlade in njenega premiera. Vse drugo lahko počaka, tudi kadrovske rošade …

Potem pa bo le nastopil dolgo pričakovani referendumski dan D, ko bomo volivci očitno zdaj že manjšinski vladi in tudi opoziciji natočili čistega vina. Kakršenkoli bo že rezultat referendumske nedelje, aktualnemu premierju tudi po njej ne bo lahko. Če pade referendum, bo Borut najbrž poskusil s preverjanjem zaupnice v državnem zboru. Če pogori, potem se verjetno začnejo na neuspeh vnaprej obsojena brezplodna iskanja novega mandatarja.

Če pokojninska reforma na referendumu slučajno prepriča državljane, potem iskanje zaupnice v parlamentu ne bi prineslo spremembe, saj ne bi imelo nobenega smisla. Bi imel pa Borut Pahor po takšnem razpletu referendumskega izrekanja vsaj zelo elegantno priložnost, da se častno umakne in koalicijski trojček poišče najprimernejšega mandatarja, ki lahko dokonča mandat. Pa je Borut Pahor to res sposoben spoznati? V stranki, kaj šele v koaliciji, že dolgo nima večinske podpore ne glede na skoraj dnevne slike strankarske enotnosti in podpore Pahorjevi politiki. Zdaj je očitno le še treba počakati na superreferendumsko nedeljo in "priložnost izgubljena, ne vrne se nobena" …