Tri leta nekajenja

Nedavno je minilo tretje leto, odkar je v veljavi protikadilski zakon. Saj veste, tisti, ki je kadilce pregnal na vrtove lokalov ob čisto vsakem letnem času in pri katerem so že vsi pozabili, da je šlo pravzaprav za zaščitno delavcev v gostinski dejavnosti. Skrb za zdravje naj bi bila posredna pozitivna posledica, zmanjšanje prodaje tobačnih izdelkov tudi, a v resnici se prodaja tobaka ni kaj bistveno zmanjšala. Zmanjšala se je kvečjemu usmrajenost mojih oblek in moram priznati, da mi resnično paše iz ostrega mrzlega zraka stopiti v topel lokal, ki ga ne prekriva gosta zavesa dima. Ne, nisem kadilka, le kako ste uganili?

Čeprav ne kadim, nisem nikoli pretirano tečnarila zaradi kajenja. Pasivno kajenje v lokalih je bilo tako ali tako (kot večini ljudi) samoumevno in tudi sedaj se prilagajam prijateljem kadilcem ter se z njimi družim v kadilcem prijaznih lokalih (beri: v lokalih s spodobnimi kadilnicami). Pravzaprav mi je pri kajenju veliko stvari všeč, sploh ker znam na cigarete gledati iz nostalgičnega vidika črno-belih filmov in se mi zdi celoten ritual na nek način privlačen, pretirano navdušena nisem le nad dimom. In vonjem, seveda, pa tudi to šele takrat, ko se preveč dobro spozna z mojimi lasmi in oblekami ter me doma pripravi do izvedbe pravega malega eksorcizma. Cigaretni dim ima res neverjetno lastnost zažiranja v vse pore telesa.

Zanimivo je, da so nekateri kadilci veliko bolj diskretni od drugih. Pri nekaterih sploh ne opaziš, da kadijo, spet pri drugih imaš občutek, da puhajo naravnost v tvoj obraz. Prav tako nekaterih sploh ne zavohaš, druge že od daleč obdaja vonj po cigaretah, tudi kadar ne kadijo.

Kakorkoli že, tri leta po sprejetju protikadilskega zakona se je hrup okoli prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih že davno polegel. Osamljeni jezdeci se sem pa tja še pritožijo, predvsem pozimi, in tarnajo o tem, kako jih je država označila za drugorazredne državljane. Še s psi menda delamo bolje. In seveda kršimo osebne pravice in svoboščine. Ne vem, če so se nekadilci nenehno umikali kadilcem, zakaj je tako nepravično, da so se strani obrnile? Sem bila torej jaz pred tremi leti kot nekadilka drugorazredna državljanka?

Bolj kot protikadilski zakon se mi zdi pozornosti vreden t. i. Kebrov zakon. Popolnoma sem pozabila nanj, dokler nisem pred dnevi nič hudega sluteč stala v trgovini in hotela kupiti alkoholno pijačo. Ura je bila žal petnajst minut čez deveto zvečer, meni pa se je šele ob zaklenjenem oddelku z alkoholom posvetilo, da po 21. uri pač skrbimo za zaslužek gostinskih lokalov (ali pa za lastno sposobnost organizacije). Kebrov zakon namreč ni prinesel nič drugega kot bolj organizirano konzumacijo alkohola. Pa smo se vseeno navadili (ali, kot v mojem primeru, pozabili). Kljub temu je malce bizarno, da običajen delovni človek, ki bi na primer po popoldanski delovni izmeni po službi rad popil pivo v udobju lastnega doma, tega ne more storiti. Za kaj takega bo lahko odšel v lokal – v taisti lokal, iz katerega bo moral kadilec oditi, če bo hotel pokaditi cigareto. Ene podimo ven, druge notri.