"Pri nas bi radi brez 'švicanja' imeli več kot Švica"

Ivan Oman je bil rojen leta 1929 v Zmincu v Poljanski dolini, kjer je preživel vse svoje življenje in kmetoval. Vedno je bil družbeno aktiven, organiziral je kmečka društva, v politiko je vstopil leta 1988, ko je bil izvoljen za predsednika Slovenske kmečke zveze. Predsedoval ji je do leta 1992, vmes pa je bil eden od ključnih akterjev slovenskega osamosvajanja in demokratizacije. Bil je podpredsednik Demosa in član predsedstva Republike Slovenije. Edini iz predsedstva je podprl ustanovitev Slovenske vojske in ni podpisal Deklaracije za mir, s katero so želeli preprečiti oboroževanje Slovenije. Ker svojih strankarskih kolegov ni mogel prepričati o združitvi s Slovenskimi krščanskimi demokrati, je pred volitvami leta 1992 prestopil k tem in bil na njihovi listi tudi izvoljen v državni zbor. Po preteku mandata se je umaknil iz politike. Leta 1996 je prejel državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. Z ženo Marijo imata sedem otrok. Z Ivanom Omanom smo se pogovarjali o Sloveniji po 25 letih, o božiču ter o njegovem pogledu na gospodarstvo in politiko.

Pravnik Ludvik Toplak vas je nekoč označil za gospoda kmeta. Kdo je pristen slovenski kmet? Kakšen je?

Pravih kmetov, takih s kmečkim razmišljanjem, kot so bili včasih, je zelo malo. T. i. socializem je pravzaprav vse pokvaril. Slabo je, da zdaj večina kmetov razmišlja kot proletarci. To je nekaj povsem drugega. Kmet je bil samostojen, zdaj pa tega ne čutijo več. Vsaj velik del ne. Prav zato je tudi skoraj nemogoče karkoli organizirati prek kmetov, na primer zadružništvo. Imamo t. i. zadruge, ki pa so slabše od prejšnjih socialističnih. Tako je zato, ker kmetje ne razmišljajo kot samostojni kmetje, kot je bilo včasih, ampak, kot sem rekel, proletarsko.

Ne da bi zaničeval proletarce – daleč od tega! A kmet mora biti kmet. Ta pojem nekaj pomeni. Zdaj pomeni kvečjemu še psovko. To je naša, slovenska posebnost. V Avstriji ali Nemčiji, na primer, je kmet spoštovan poklic. Mogoče so pred njim duhovnik, zdravnik, univerzitetni profesor, potem pa je kmet. Pri nas smo nekje na repu ali celo povsem zadnji. Vse to je posledica t. i. socializma in mogoče še tistih groznih dni leta 1945. Kmečke elite torej ni, kot tudi ne narodove elite. Preprosto se ne more najti.

Zakaj ne?

To se sprašujem, a ne poznam odgovora.

Dokončali ste le osnovno šolo. Kljub temu o vas vsi pravijo, da ste razgledani, izobraženi, široki. Kako človek v resnici postane širok? Očitno tega ne učijo v šoli.

Kakšno stvar je treba včasih prebrati. Od smrkavca dalje sem ogromno bral. Iz svoje stroke, pa tudi kaj drugega.

Tudi tuje jezike govorite. Vsaj za nemščino vem.

Včasih sem še kar govoril, zdaj pa komaj še kaj. Naročen sem imel strokoven kmetijski časopis iz Avstrije in ga redno bral. Včasih sem si moral pomagati s slovarjem, ampak je nekako šlo. Potem ko sem zajadral v politiko, pa ni bilo več časa za to. Če bi zdaj šel v Nemčijo, bi "pir" še naročil po nemško, kaj več pa težko.

Kako s svojo kmečko pametjo, ekonomijo kmeta gledate na slovenske gospodarske reforme, na trenutno gospodarsko stanje Slovenije?

Stvari se mi ne zdijo tako strašno zapletene. Za uspešno gospodarstvo je potrebna liberalna država. Ne birokratska, kot je naša. Država, ki je prijazna do podjetništva. Vsakršnega, tudi kmečkega. Potem stvari delujejo. Poglejte, kako daleč je vsemu svetu ušla Severna Amerika. Prav zaradi liberalne države. Samo to omogoča napredek. Ko smo imeli še diktaturo, sem razmišljal tudi o tem: če ni prave svobode, je zatrto vse, tudi podjetništvo. Recimo v Španiji je bil frankistični režim tudi diktatura in prav tako so zaostajali za razvojem preostale Evrope kot pri nas. Brez svobode ni napredka. Pa ne mislim, da mora biti svoboda taka, da tisti, ki more, sme vse. To ni res. Neki red mora biti.

Iz svojega otroštva se spominjam, kako je včasih moj oče govoril, da je v Jugoslaviji preveč svobode, anarhija. V tisti Jugoslaviji – Karađorđevićevi. Da je preveč svobode. Torej neki red mora biti, ampak tudi svoboda mora biti.

Kje je meja? Zakaj je bila po eni strani tam anarhija, to, kar imamo danes, pa …

Tega, kar imamo danes, ne moremo postaviti v noben predal. Ne v anarhijo ne v diktaturo. Pri nas gre za nihilizem, kar je najhujše. Na vseh področjih.

A vi sami pravite, da ste pozitiven človek. Kako torej to popraviti?

Kot velja za vso Evropo – Evropa ima možnost, da se vrne h krščanstvu, ali pa jo čaka šeriat. In nihilizma torej ne bo več.

Navdihuje vas Janez Evangelist Krek. Kako je lahko njegova ekonomska misel aktualna še danes?

Zanj so rekli, da je rdeč socialist v črnem talarju. Kapitalizem je nekaj čisto normalnega. Vsi umetni družbeni sistemi, ki naj bi bili pravični, so nenormalni in propadejo. Vzdrževati jih je treba z represijo, pa naj gre za fašistični korporativizem ali komunistični socializem. Ko represija popusti, se stvar zruši. V tem je kapitalizem nekaj normalnega.

Janez Evangelist Krek je zagovarjal neke vrste socializem, ampak prostovoljen. Korekcija kapitalizma z zadružništvom. To je to. To potrebujemo še zdaj. On je ustanavljal kmečke zadruge, kapitalske zadruge, posojilnice, hranilnice, potrošniške zadruge, kar spet prisili trgovce, torej del kapitalističnega sistema, k solidnosti. Zadružništvo je tisto, ki sili v solidnost. Vse na prostovoljen način, brez policije, tajne službe in podobnih neumnosti.

Tudi državni predpisi morajo biti. Kot smo rekli v Demosu – želimo socialno tržno gospodarstvo. Ne divje, socialno. Vse je mogoče, samo hoteti je treba. Ljudje pa morajo to razumeti. Včasih so razumeli, zdaj pa težko.

Zakaj zdaj ne razumejo?

Po pol stoletja t. i. socializma, ki to ni bil, ampak je bil, kot je zapisal Milovan Djilas, nova oblika fevdalizma, ki se pokvari, ni več takega kmeta, kot bi moral biti, ni več delavskih voditeljev. Preprosto jih ni. Če se je kdo pojavil, so poskrbeli, da je izginil na kakršenkoli način že.

Imenovali so vas tudi svetla zvezda slovenske politike. Zakaj ste bili nekako sprejemljivi za vse?

O tem morate povprašati koga drugega. Vedno sem hotel biti pošten in korekten tudi do političnih nasprotnikov. Zame politični nasprotnik ni sovražnik. On je moj sodržavljan, samo drugače razmišlja kot jaz. Ali ga bom prepričal, da bo razmišljal kot jaz, če ga ne bom, pa spoštujem tudi njegovo mnenje. To je nekaj nujnega. Za to imamo volitve. Ko so volitve končane, Roma locuta, causa finita (Rim se je izrekel, zadeva je končana) za štiri leta. Opozicija je seveda neka oblika nadzora in pritiska na vladajoči režim, ne sme pa vsega podirati.

Se vam zdi, da danes ni tega spoštovanja in konstruktivnega odnosa?

Dobro se spomnim – po zmagi Demosa so v opoziciji rekli, da bodo konstruktivna opozicija. Od te konstruktivnosti je bilo komaj kaj. Vse več je bilo destrukcije. Konstruktivni so bili po tistih dolgih prepričevanjih o plebiscitu, ko smo podpisali medstrankarski sporazum, da gremo skupaj na plebiscit, potem pa je bilo konstruktivno sodelovanje le še do časa, ko je bilo treba sklep o osamosvojitvi uresničiti. Takrat pa se je spet zapletlo.

Ali med slovenskimi političnimi voditelji vidite državnike? Ljudi, ki lahko motivirajo, vodijo?

Več kot tretjina, skoraj polovica ljudi sploh ne gre volit. En odgovor je, da ljudi to preprosto ne zanima. Lahko se vprašamo, ali se jim tako dobro godi, da jim je vseeno, kdo in kako vlada, ali ne vidijo ustrezne in sprejemljive alternative. Samo to dvoje je mogoče.

Zase ste vedno govorili, da ste krščanski demokrat. Kaj to pomeni?

Krščanski demokrat sem bil prej, kot se je tem, ki so zdaj krščanski demokrati, sanjalo o krščanski demokraciji. Naša hiša je bila pred vojno SLS-ovska, moj stari oče pa je bil liberalec. Dober gospodar in dober kristjan, a liberalec. V popolnoma klerikalnem okolju je bil izvoljen za občinskega odbornika. Torej poštenjak.

Najboljši krščanski demokrat je bil Janez Evangelist Krek. Zase lahko rečem naslednje. Sem hkrati konservativec, tudi levičar, če je treba, in tudi liberalec. Samo tako razumem krščanstvo. Te tri elemente je treba združiti, pa dobimo krščansko demokracijo.

Liberalen pogled na vse, konservativno vztrajanje pri krščanskih vrednotah in levičarstvo, socialna drža, torej politika, ki bo ščitila malega človeka. To je po mojem mnenju krščanska demokracija.

V letih osamosvajanja ste govorili, da si želite "normalno evropsko državo". Kje smo danes na poti do tega cilja?

O Evropi sem prej že nekaj povedal. Slovenci smo sanjali o novi Švici. Rečem "smo", ne "so". Večina je verjela, da bo tako. In bi lahko bilo, povsem sem prepričan. A treba bi se bilo tudi tako obnašati kot Švica. Nekdo je rekel, da Švicarji tudi "švicajo", pri nas pa bi radi brez "švicanja" imeli več kot Švica. To ne gre.

Za vse velja, da se je treba obnašati kot Švica – tako za oblast, državo kot ljudstvo. Seveda, na potezi je država, da vzpostavi stanje, ko se bodo ljudje čutili državljane.

Tukaj bi spomnil na dr. Bučarja, ki v svoji zadnji knjigi omenja Kocbekov program OF o spremembi narodovega značaja. To je bil sicer nesmisel, a ta projekt se je zelo dobro posrečil – v negativnem pomenu. O tem govori Bučar. Da je za ljudi – potem ko so toliko in toliko časa preživeli pod pritiskom, recimo čisto konkretno, politične policije – nasprotovanje državi postalo nekaj normalnega. Da je nenormalno stanje tudi normalno. Da je hlapčevski odnos tudi nekaj normalnega. O tem govori Bučar. Ne trdim, da se strinjam z vsem, kar je delal in počel, v veliko stvareh pa se. V tem zagotovo. Narodni značaj je pokvaril prav ta sistem. Ne v pozitivni smeri, kot je to želel Kocbek, ampak popolnoma obratno. In to imamo.

Ne ostaja nam drugega, kot da smo vključeni v Evropo. Smo pač del ne samo celine, pač pa del te kulture, ki postaja nekultura. In mi z njo vred. Če ne še bolj.

Kaj mislite z nekulturo?

To se je pokazalo ob tem, ko je narod zavrnil novelo zakona o družinskih razmerjih. Toliko je nestrpnosti do drugače mislečih. V začetku sem govoril o spoštovanju do drugače mislečih. Brez tega ni nič. In vsi smo taki – levi in desni. Nestrpni. In tisti, ki najbolj govorijo o strpnosti, so najbolj nestrpni. Tisti, ki toliko govorijo o sovražnem govoru, ga imajo polna usta. Ne vem, ali je res vsa Evropa takšna. Treba bo spet spomniti na tisto, kar se je dogajalo v Parizu. Po tem je profesor Anton Stres napisal: "Je ne suis pas Charlie. Jaz nisem Charlie." A Charlie je dobil lekcijo. Pri nas je nihče ne dobi, čeprav se dogajajo podobne ali celo hujše stvari.

Zakaj se v Sloveniji tak poračun, obsodba ne zgodi?

No, hvala Bogu, da se to ne zgodi. Tukaj napadajo kristjane, za katere pa še vedno velja, da tistemu, ki te udari po levem licu, nastavi še desno. Mi ga nastavljamo.

Pred kratkim mi je nekdo dejal, da ponos ni dobra stvar.

Ponos je dobra stvar.

V kakšnem smislu?

V vsakršnem. Včasih smo bili kmetje ponosni na svoje grunte, zdaj pa nismo več. Zato pa vam pravim, da razmišljamo kot proletarci.

Kaj pomeni razmišljati kot proletarec?

Da je podrejenost nekaj normalnega, da je biti hlapec nekaj normalnega. Zato se ne more ponoviti tisto, kar se je zgodilo po letu 1941, ko se je slovenski narod zbudil nekaj dni po tem, ko je bil zasužnjen. Nekateri avanturisti so ga prepričali, da se je treba temu upreti. Uspelo jim je, ker je bil narod ponosen, zdaj pa je hlapčevski.

Kako priti od hlapčevanja k ponosu? Se je treba, kot ste že dejali, vrniti h krščanstvu ali so tu še drugi dejavniki?

Vrniti se h krščanstvu je eno, druga stvar pa je to, da ljudi nihče ne vzgaja v domoljubju. Ko sem bil šolar, so nas vzgajali v slovenske patriote. In seveda tudi v rojaliste. "Njegovo veličanstvo" in take stvari. Potem smo imeli t. i. socializem in so govorili o socialističnem patriotizmu – to že ni več vžgalo. Zdaj pa nimamo niti enega niti drugega. Ničesar!

Ko sem bil šolar, smo na državne praznike – to so bili kraljev rojstni dan, dan zedinjenja v Jugoslaviji in srbski Vidov dan – najprej imeli mašo. S šolsko zastavo smo šli izpred šole v cerkev, imeli mašo za domovino, na koru se je zapelo himno Bože pravde, Lepo našo in Naprej, zastava Slave. K maši so šli učitelji, okrajni glavar, polkovnik, komandant mesta in župani.

Po tem smo imeli v šoli proslavo z domoljubnimi pesmimi in podobnim. Trikrat letno. Zdaj pa se samo čaka, da bo šole, pouka konec in da se znebimo otrok, otroci pa šole. Za konec šole je bila vedno proslava v šoli. Vse to mora biti! Ni se treba sklicevati na nikakršno veličanstvo, čeprav tudi to ni popolnoma odveč. Tam, kjer to tradicijo imajo, je lahko tudi pozitivna.

Kako danes, ko poznate svoj trud in delo, vloženo v osamosvojitev, praznujete državne praznike, ko vidite, da nekatere stvari niso uspele?

Kljub vsemu je to moja država. Še vedno pričakujem, da bomo izsanjali tiste sanje. Saj poznate tisti stavek: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan." Nekoč bomo izsanjali te sanje ali pa nas bo pobralo.

Kako gledate na trenutni politični položaj in politično prihodnost Slovenije?

Zdaj imamo eno nerodnost. Trenutni predsednik vlade je po mojem mnenju uradnik, ne politik. Druga stvar, kot sem prej omenil, je to, da ljudje ne gredo volit, ker ne vidijo sprejemljive alternative. Pričakujem, da se bo stvar tako razvijala še kakšnih 15 ali 20 let. Potem bodo najbrž, vsaj po mojem pričakovanju, stvari šle tako, kot gredo pri naših severnih sosedih, ker smo del te kulture.

Ne bomo imeli množice strank na volitvah, ampak se bodo spojile v konservativno, liberalno, socialdemokratsko in še kakšno stranko. Ne pa to, kar je zdaj. To vse presega. Sami smo krivi, da je tako, ker se ne znamo obnašati. Tudi politiki. Očitno je potreben čas, kot je bil potreben, da smo prišli do svoje države. Namesto da bi to storili leta 1918, smo pač morali doživeti določene stvari. Zdaj moramo to urediti še znotraj svojega naroda, to pa bo trajalo.

Zakaj 15 ali 20 let?

To je približno doba ene generacije politikov.

Česa naj se loti tisti, ki čuti, da bi moral nekaj narediti za državo?

Vsak naj gre na volitve. Pred nekaj leti me je klicala neka gospa in se nad nečim pritoževala. Rekel sem: "Gospa, molimo pa še lahko." Danes popoldne (pogovarjali smo se v sredo, op. a.) bom šel k maši za domovino v ljubljansko stolnico.

Včasih sem o naši osamosvojitvi dejal, da nas je Bog izpeljal iz Egipta skozi Rdeče morje ter nas potem pustil tavati po puščavi in častiti zlata teleta. Po Bibliji je to 40 let. Mojzes ni šel čez Jordan. Novega preroka čakamo, a z neba ne bo padel.

Kaj vam pomeni božič?

Božič je velika stvar. Ne samo verska, to je dan začetka kristogeneze in s tem tudi Evrope in našega naroda, takega, kakršen je bil in bi želel, da bi bil še.

Danes se je precej zreduciral na družinski praznik.

Hvala Bogu, da je vsaj to. Je to, kar sem prejle rekel, a hvala Bogu, da je vsaj družinski praznik. Družina je velika stvar.