Pred politiko je zelo velika naloga: da postane veliko bolj zrela

S strokovnjakom za politično ekonomijo Janezom Šušteršičem smo se želeli pogovarjati tudi o ekonomiji, a se skoraj nismo odlepili od politike. Verjetno je že tako, da je ta danes najbolj potrebna naše pozornosti. Šušteršič je del tako imenovane skupine mladoekonomistov, ki Slovence že desetletje prepričujejo v liberalne reforme. Od leta 2001 do 2007 je bil direktor urada za makroekomonske analize in razvoj, zdaj pa predava in raziskuje na več fakultetah. V zadnjih mesecih je s še nekaterimi akademiki večkrat predlagal resetiranje Slovenije, kar naj bi pomenilo tudi konec slovenskega gradualizma (postopnosti tranzicije), ki je po mnenju mladoekonomistov kriv za mnoge težave Slovenije. V videu poglejte, zakaj se bo Šušteršič šele zadnji dan odločil, kako bo glasoval o pokojninski reformi, o zakonih o delu na črno in arhivih pa ne bo:

Kako gledate na trenutno politično situacijo? To verjetno ni približevanje resetiranju. Je mogoče celo odmikanje od tega? Resetiranje Slovenije ni nek zelo definiran program, ampak metafora, ki pomeni začeti stvari delati na drugačen način. Drugače razmišljati, drugače se obnašati, si v politiki postaviti druge cilje. Vse to povezujem tudi z zamenjavo generacije politikov. Težava je seveda v tem, da so se politični podmladki od svojih političnih učiteljev naučili ravno najslabšega. Včasih so še bolj radikalni, še bolj umazani, kot so veliki politiki. Seveda niso vsi takšni. Vendar bi veliko svežega vetra prišlo prav in volitve so edina pot, da se to zgodi.

Kaj bi bilo prav, nam razlaga veliko ljudi. Kakšne so realne možnosti, da se to zgodi? Čez noč najbrž ne. Že pričakovanje ljudi in ta splošna zavest, da so stvari v Sloveniji slabe, sta nekaj novega. Pred desetimi leti, ko smo s kolegi ekonomisti začeli opozarjati, da so v Sloveniji potrebne reforme, nas je večina drugih ekonomistov, kaj šele politikov, gledala v smislu "Kaj se pa greste, saj kar dobro živimo". Ljudje in mnenjski voditelji so to argumentacijo sprejeli. Reforme so postale program Janševe vlade, zdaj tudi Pahorjeve, ljudi pa ni nihče uspel prepričati, da so res potrebne. Danes jih zavračajo še bolj, ker so zelo nezadovoljni s stanjem v državi in se jim zdi, da te reforme ne govorijo o problemih, ki jih vidijo. Ljudje vidijo probleme nizkih plač, nizkih pokojnin, gospodarskega kriminala in odtujene politične elite. Teh stvari pokojninska reforma in reforma trga dela, čeprav sta gospodarsko zelo pomembni, ne bosta rešili. Potrebujemo nov pristop v politiki, ki bi najprej zelo jasno uredil pravno državo. Če so delavcem kršene osnovne pravice in jih pri tem ne zaščiti niti sindikat niti pravna država, bo vlada zelo težko prepričala ljudi, da je treba zmanjševati odpravnine in še kakšne druge zadeve.

Nihče ne bo prostovoljno pristal na zmanjšanje svojih pravic. Temeljno razliko med današnjo situacijo in tisto pred petimi ali desetimi leti vidim v velikem nezadovoljstvu ljudi s politiko nasploh. To je produktivno, če bodo zdaj razmislili, koga bodo volili. Na to mesto lahko seveda vstopijo veliki populisti, kot sta Karl Erjavec in Zmago Jelinčič, in počnejo še slabše stvari. Mogoče bomo morali tudi čez to fazo. Bodo pa ljudje začeli zelo resno razmišljati, koga voliti. In ker ljudje to pričakujejo, se bodo pojavili ljudje, ki obljube, da bodo stvari delali drugače, ne bodo požrli.

Ko razlagate, zakaj je Slovenija v takšni situaciji, pogosto omenjate gradualizem. In ko pojasnjujete, zakaj ta gradualizem sploh obstaja, navajate, da političnim elitam to pač ustreza. Če jim je ustrezalo dvajset let, lahko pričakujemo, da jim kar naenkrat ne bo več? Te zadeve ne gredo kar naenkrat. Proces spreminjanja, iskanja drugega modela traja že zelo dolgo. Ne moremo reči, da smo ekonomisti, ki smo na to opozarjali, zelo pametni. Gradualizem je imel svojo dobro obdobje, recimo devetdeseta leta. Ampak konec devetdesetih se je zgodila kriza. Takrat so se delale prve reforme. Ropova pokojninska reforma, nekaj reform na trgu dela, primanjkljaj javnih financ se je začel zmanjševati, pozneje se je zaradi vstopa v evro začela zmanjševati inflacija. Potem je sledilo obdobje vstopa v EU, nizkih obrestnih mer in visokih državnih investicij. Gospodarstvo je cvetelo in Janševa vlada, ki je imela bolj reformni program, ni več čutila potrebe, da bi ga izvedla. Zdaj smo v fazi, ko se sistem slabo financira in ko ljudje tudi sami iščejo nove odgovore. Ljudje, ki so zagovarjali to politiko, ki ji pravimo gradualizem – neko ime ji je bilo treba dati, ker liberalistična gotovo ni bila –, niso več prepričljivi. Mi, ki smo takrat predlagali reforme, smo predlagali čiste ekonomske rešitve. Zdelo se nam je, da bi tako zadeve delovale. Nismo se kaj dosti ukvarjali, kako ljudi prepričati, da gremo vsaj nekaj korakov v to smer. Ta politični menedžment morajo opraviti politiki.

Kaj bo prej – bodo prej prišli politiki, ki bodo proti gradualizmu, ali bodo zdajšnji politiki rekli, da ga želijo končati? Mislim, da bo kombinacija obojega. Ne moremo pričakovati, da se bo kar na lepem zamenjala celotna politična generacija. Jaz bi se tudi bal pričakovanj, da bo kar tako nastalo neko novo gibanje, da bi neki ljudje, ki se do zdaj s politiko niso ukvarjali, kar postali politiki. Na koncu lahko dobimo nekaj takšnega, kot je bil prvi slovenski parlament, ko je ogromno ljudi s košatimi bradami v smešnih oblekah z velikim idealizmom in zelo malo izkušnjami vstopilo v politiko. Danes imamo izkušene politike. Vsaj v večjih strankah so ljudje, ki imajo ideje. Na koncu koncev sta bila na tej naši okrogli mizi za resetiranje – ne bom rekel skupina, ker to nismo – tudi Žiga Turk, ki je že dolgo časa aktiven v SDS, in Matej Lahovnik, ki malo je, malo ni aktiven v politiki. Še veliko jih je, ki lahko znotraj stranke, v kateri so, ali v nekih drugih povezavah, mogoče v neki novi stranki, naredijo veliko. To so ljudje, ki imajo dovolj izkušenj s politiko in bodo znali oceniti, kako se te stvari delajo. Mislim na neko kombinacijo, ko se stari voditelji umaknejo v ozadje in pustijo prostor novim pobudam v strankah.

Zakaj se potem ne dogaja nič? Mogoče do zdaj ni bilo potrebe, da bi se. Te stvari imajo takšno dinamiko. Razmišljanje se bo začelo, ko bodo volitve pred vrati. Zakaj bi se tri leta pred volitvami šel neke notranje strankarske spore ali preurejanje, ko še ne veš, kakšna bo igra na volitvah? Zdaj pa je približno jasno, kakšna bo igra, in tudi, da bodo volitve verjetno prej, kot je bilo mišljeno.

Lahko imenujete te dobre ideje, ki jih vidite v politiki? Kaj je takšnega, kar bi vi podprli? Zelo jasno sporočila, zelo jasno spoštovanje zakonov, pravna država …

Za to so deklerativno vsi. Seveda, deklerativno že. Ne bi pa želel po imenih …

Kaj pa po idejah? Je treba začeti pri boljšem šolstvu, bolj fleksibilnem trgu dela, spodbujanju inovacij? Začeti je treba pri vzpostavitvi nekega temeljnega sistema v družbi. Država in politična elita morata začeti urejati sami sebe, ne glede na to, kdo bo izvoljen na volitvah. Politična elita se mora najprej obnašati zelo resno, zelo odgovorno, vzpostaviti ali vrniti zaupanje nekim inštitucijam, najbrž zmanjšati število ministrstev, najbrž začeti resno reorganizacijo državne uprave, postaviti jasne cilje, zelo jasno povedati, kam gre denar, se pravi drugače začeti upravljati samo sebe … Ne na simbolni ravni, ne da si kave plačuješ sam ali spiš v cenejših hotelih, ampak tako, da bodo imeli ljudje kaj od tega v obliki nižjih davkov in nižjih dajatev. Druga stvar, ki ne stane nič in jo je možno narediti jutri, je poenostavitev naše silne zakonodaje. Dvajset let se je samo dodajalo dodatne komplikacije v sistem, zdaj pa bo treba vzeti čist list papirja in postaviti sistem, ki ga bodo ljudje razumeli. Davčno, delovno, pokojninsko in socialno zakonodajo je treba napisati praktično od začetka. Če bodo to naredili v prvem letu mandata, bodo lahko prišli pred ljudi in rekli: "Mi smo naredili svojo domačo nalogo, zdaj pa pričakujemo tudi od vseh drugih, da boste razumeli, da potrebujemo prilagoditve pri sociali, pokojninah, zaposlenosti v javnem sektorju," torej pri stvareh, ki so za ljudi boleče.

Ampak, kot vidimo, ljudje ne marajo sprememb in reform! To bo težava za kogarkoli, tudi če bo dobil 60 odstotkov podpore na volitvah. Glas, ki ga bo kdorkoli dobil na volitvah, bo glas razočaranja nad prejšnjo vlado in hkrati glas upanja, kot sta bila glas za Pahorja glas upanja in glas za Janšo glas upanja. Ampak to upanje moraš spremeniti v zaupanje, ljudi prepričati, da boš zdaj njihova pričakovanja res znal izpolniti. Šele potem lahko od njih pričakuješ, da te bodo podprli in se tudi sami čemu odrekli. Pred slovensko politiko je zelo velika naloga: da postane veliko bolj zrela, kot je.

Reporter je ta teden objavil seznam 50 ljudi, ki naj bi bili odgovorni za našo krizo. Kdo bi bil po vašem mnenju na prvih mestih? Tega seznama nisem videl. Upam, da me ni na njem. Če bi to delala Mladina, bi najbrž bil, ker veljam za neoliberalca, čeprav se sam nimam zanj, ampak dobro ... Začel bi zelo daleč nazaj. Vse tisto, o čemer se danes pogovarjamo, ima globoke korenine v načinu tranzicije, v odločitvi za način privatizacije, v tem, da zakonodaja ni bila pripravljena za zaščito malih delničarjev, da nadzorne inštitucije, od urada za varstvo konkurence in agencije za trg vrednostih papirjev do centralne banke, niso delovale, kot bi morale. Dolga veriga ljudi je, ki so bili v tem času na odgovornih položajih in so pripomogli k temu, da je ta sistem nastal. Dolgo časa ljudje tega niso videli. Prvič, ker je država delovala, drugič, ker se vlada nikoli ni zamenjala. Ko je prišla Janševa vlada in začela vleči vzvode, ki jih vlada pri nas ima, ko lahko neposredno posega v uprave in nadzorne svete družb, v direktorje javnih zavodov, šele takrat so ljudje razumeli, kaj vse ima pri nas država v rokah. Pa še takrat so padli na zvijačo, da so rekli: "Ah, to je problem Janševe vlade, ker je on človek z avtoriteto." Še zmeraj ni dovolj ljudi razumelo, da on tega ne bi mogel početi, če ne bi bil takšen sistem. Sistem pa so delale prejšnje vlade. Nikoli jim ni bilo treba vleči takšnih potez, ni jim bilo treba menjavati ljudi, saj so jih v glavnem sami nastavili. Mislim, da bodo zdaj ljudje postali pametnejši.