Pivo v peklu

Vročina preteklega tedna me je spomnila na poletje konec osemdesetih, ko sem se potikal po Sudanu, Eritreji, Libanonu in Iraku. Na jutra, ko se zbudiš v lastnem soku in ugotoviš, da sploh nisi spal, ter na opoldansko pripeko, ko se zdi, da je življenje otrpnilo. Že od ponedeljka sem namreč imel doma zasebni Bejrut z dvema makedonskima zidarjema, ki sta, sicer vajena debarske puščavske vročine, prenavljala naše stanovanje. Priznala sta, da je trenutni ljubljanski kotel tudi zanju preveč. Vsi skupaj smo komaj čakali na konec tedna, onadva sta po štirih mesecih spet obiskala sorodnike v domovini, jaz pa sem pobegnil v visokogorje. Tam je bilo sicer za kakšnih deset stopinj hladneje, po celem dnevu v stenah, grebenih, grapah in meliščih pa sem bil vseeno kuhan kot kranjska klobasa. Izčrpan sem se vozil po gorenjski avtocesti proti domu, ne več kot 110 kilometrov na uro in bil sem totalna motnja v prometu.

Sobotno dopoldne je še bolj peklo, avtocesta proti morju se je talila od živčne pločevine. Popoldne se je celo didžej na strunjanski plaži čutil odgovornega, da prisotno javnost obvešča o prometnih zagatah. Na primer, da je glavna cesta proti Portorožu zaradi prometne nesreče zaprta in da je urejen obvoz čez Beli križ. Vendar pa večine ljudi tam te alarmantne novice sploh niso vznemirile. Naročali so pivo za pivom, žganje za žganjem. Z vsakim popitim kozarcem alkohola so bili bolj veseli in bolj otopeli. Pred sončnim zahodom je bil lep del plaže solidno pijan. Skupina tipičnih veseljakov se ga je tako "nažgala", da jih je reševalec napodil iz morja. Seveda so se junačili in ga izzivali k pretepu.

Zmagovita letošnja slovenska počitniška kombinacija je torej ubijajoča vročina, savnanje v mobilni pločevini do Obale in nekaj litrov piva na plaži. Raje več kot manj. Potem pa akcija na cesti. Kriza gor ali dol, za pivo bo vedno denar. Le s čim naj se sicer hvalimo naslednje jutro, če ga že dočakamo? V vročih deželah je pitje alkohola prepovedano in verjetno ima del zasluge za to tudi vročina. Takrat, pred dvajsetimi leti, mi je domačin v Kartumu hotel pokazati nekaj "posebnega". Odpeljal me je daleč v predmestje, do neke visoko ograjene hiše. Dvorišče je bilo polno pogradov, na njih so ležali bolj ali manj uničeni pivci lokalnega žganja, skuhanega iz plodov palm. Kartumčanu sem se zdel čuden, ker nisem hotel piti njihovega žganja in bil sem užaljen nad tem, kako me dojema. Če bi bil pošten, bi Afričanu moral priznati, da njegova predstava o belih Evropejcih (Slovenci to smo in hočemo biti) v resnici ni tako popačena. Vsekakor precej manj kot naša predstava o pametnem prenašanju vročine.