Orožje, opij in volitve

Novi vodja Severnoatlantskega zavezništva Rasmussen prevzema zvezo v (milo rečeno) zelo zanimivem obdobju. Potem ko se odnosi z Rusijo nekako stabilizirajo, ko se je razkorak zaradi Iraka pred šestimi leti dodobra zacelil in se je v vse strukture zavezništva vrnila še Sarkozyjeva Francija, se zdi, da se je zavezništvo konsolidiralo. Od grožnje, da bi “zavezniki” prosto kot po jedilnem listu izbirali, s kom in kako bodo sklepali koalicije voljnih, se tudi ob resnih gospodarskih krizah, ki jih doživljajo posamične ekonomije, vsaj za zdaj zdi dokaj oddaljena misel. Dobro je, da je institucionalizirana oblika z ustaljenimi mehanizmi delovanja prevladala. Vprašanje pa ostaja, kakšne so in bodo posledice teh burnih let.

Spogledovanje z ruskimi zahodnimi mejami je prineslo jasen odgovor iz Moskve. Najmanj kar je moral Nato storiti je to, da je njeno stališče prepoznal kot relevantno. Ukrajina in Gruzija sta med cilji bukareštanskega vrha še naprej omenjeni kot možni bodoči članici, a sta ob ilustraciji “realnosti” s plinsko krizo, razdeljenostjo javnosti ter z gruzijsko-ruskim spopadom izpred leta dni veliko bolj oddaljeni od tega cilja, kot bi si to želeli nekdanja ameriška vlada in nekateri vzhodnoevropski zavezniki. Afganistan je prav poseben primer. V njem smo dejavni. Po skorajda osmih letih je napredek v stabilizaciji te države (že ves čas) v resnih škripcih. Šestdeset let staro zavezništvo se še ni toliko borilo, kot se v zadnjih letih v Afganistanu. Stabilnosti, ki bi zagotavljala obnovo ali razvoj, ni. Kot poudarjajo obrambni analitiki se pojavlja vse očitnejši paradoks, ko se krepi tuja vojaška navzočnost, izvoz opija pa raste. Prave volje za obračun s trgovino z mamili ni, posledice tovrstnih ukrepov bi le še okrnile afganistansko »gostoljublje«. Zdajšnje izdatno povečanje števila vojakov kaže, da se je mednarodna skupnost usmerila v skupen cilj. Na krajši rok je to zagotovitev relativno normalnega okolja za izvedbo predsedniških volitev. A te še zdaleč ne bodo verodostojne. Po eni strani jim to oporekajo uporniške sile, Talibani in drugi vojaški ali opijski samodržci, po drugi je jasno poudarjena prednost trenutnega predsednika Karzaja. Na daljši rok -še v obdobju mandata novega generalnega sekretarja Nata, kar se ne zdi preveč verjetno-, naj bi uspeli prenesti večinski del pristojnosti na afganistanske sile. Smer je torej jasna – ključna sta videz demokracije in napredka.

Za razliko od Iraka Afganistan v sodobni zgodovini še ni deloval kot enotna, celovita država s centralno vlado. Trenutne razmere ne kažejo, da bo tako kaj kmalu. Kar bo bržčas vodilo premislek o tem, kaj si mednarodna skupnost sploh želi doseči v Afganistanu. Trenutni prebliski o tem, da vojaška nadvlada ni možna ter da se je treba začeti pogovarjati s tistimi, ki bi utegnili za to pokazati interes, spominjajo na pristop, ki ga je vodja ameriškega vojaškega poveljstva za tisti del sveta preizkusil v Iraku. Tam je deloval tvorno, kar še ni zagotovilo, da bi tudi v Afganistanu. A že rahla razbremenitev in umiritev nekaterih delov države bi lahko bila dovolj za razglasitev delne zmage. Stremljenje k zmagam, pa naj bodo še tako vprašljive, pa je stalnica vojaških avantur.