O igrah in kruhu

Ob vseh drugih težavah bodo z zamudo opazili tudi to, da Katalonci spet niso zadovoljni in zahtevajo večjo avtonomijo. Kakorkoli že, ker je iger za štiri leta konec, je postal očitno spet aktualen kruh. Prejšnji teden je IMF objavil oceno svetovnega gospodarstva, ki za Evropo ni ravno najbolj spodbudna. Rast v ZDA, na azijskih in južnoameriških trgih ostaja stabilna, napovedi za Evropo pa so popravljene navzdol. V tem trenutku vsi nestrpno čakajo rezultate stresnih testov bank, ki naj bi bili objavljeni sredi meseca. V vsakem primeru pa so za jesen že najavljeni protivladni protesti po vsej Evropi. Kdor misli, da je pri vsem skupaj glavna težava v t. i. zategovanju pasov, se moti. Marsikaj bi se bilo mogoče dogovoriti že, če bi vlade vzpostavile malce drugačen odnos. Glavna težava je nesprejemljiva aroganca gospodarskih in političnih elit. Svečane obljube politikov o temeljitem prestrukturiranju finančnega sistema so bile zelo hitro pozabljene oziroma preusmerjene v popolnoma specialistične razprave o tehničnih zadevah, v katerih sodelujejo in sprejemajo odločitve izjemno ozki krogi finančnih elit, torej večinoma ravno tisti, ki so bili že od vsega začetka del težave. Najbolj žalostno je to, da jim politika pri tem zgolj uslužnostno asistira. In vlade potem optimistično pričakujejo, da bodo ljudje kar tako požrli vse napovedane varčevalne ukrepe.

Kaj se zgodi politikom, ki so si upali v določenem trenutku za nekaj decibelov povišati glas, so spoznali ameriški demokrati, ko jim je Wall Street pred jesenskimi volitvami preprosto odtegnil vsakršno finančno podporo. Najbolj ironično pri vsem skupaj je to, da niso za to sprejeli še nobenih zares drastičnih ukrepov.

Kot pravi Žižek, je edini cilj vseh teh navideznih sprememb očitno zgolj ta, da bi vse skupaj ostalo čim bolj enako. In res, čeprav se je na začetku krize zdelo, da je neoliberalistična doktrina doživela poraz, je danes jasno, da je resnica popolnoma drugačna.

Iz neoliberalizma je nastala ena velika groteska. Kapitalizem brez bankrota!? Namreč vsaj za tiste člane Kluba, ki so dovolj veliki – vse skupaj je videti skrajno neresno, skoraj smešno. Celo najbolj dobrohotni so morali pri tem opaziti, da si je finančni sistem popolnoma podredil državo in vso družbo: nekdanji delavci so dehumanizirani v človeške vire, šolski sistem se mora prilagajati zahtevam trga, znanost dela samo še za potrebe trga, pri zdravstvu se govori predvsem o financah itd. Politika pa … Ali je sploh še mogoče govoriti o politiki v pravem pomenu besede? Ali so danes politiki še kaj drugega kot agenti trga?

V luči povedanega bi bilo najbrž treba resno razmisliti o reaktualizaciji nekakšnega modernega razsvetljenstva, pri katerem ne bo šlo več za emancipacijo od religioznih predstav in praznoverja, temveč od tržnega despotizma neoliberalistične provenience. Zdi se, da je tako že začel razmišljati nobelovec Joseph Stiglitz: "Finance so sredstvo za doseganje nekega cilja, ne pa cilj sam. Služiti bi morale interesom preostale družbe, ne pa obratno."