"Nezasluženi privilegiji, ki smo jih odvzeli nekaterim, so strup za univerzo" (video)

Dragan Marušič je rektor Univerze na Primorskem, sicer pa profesor in doktor znanosti. Njegova področja raziskovanja so algebrska teorija grafov, simetrija grafov in delovanje končnih grup na kombinatoričnih objektih. Toda profesor Marušič, letnik 1953, ki je novembra 2011 postal šele tretji rektor Univerze na Primorskem s sedežem v Kopru, ima že skoraj ves čas po izvolitvi precejšnje težave. Kot matematik se jih loteva racionalno in natančno, vendar je pri tem naletel na močan odpor nekdanjih privilegirancev in njihovih novinarskih prijateljev. Univerza na Primorskem, na čelu katere bo do novembra prihodnje leto, je bila namreč ustanovljena z jasnim političnim ciljem, zato sta bila tudi njena prva rektorja politični figuri. Če nam je to znano, lažje razumemo logiko upora, ki se je zgodil Marušiču in proti kateremu se bojuje s presenetljivo mirnostjo, skorajda stoičnostjo. Z njim sem se pogovarjal, da bi izvedel, kaj je bistvo nesporazuma in kdo so ljudje, ki mu z anonimkami in medijskimi spini grenijo rektorsko delo in zasebno življenje.

Gospod rektor, na Univerzi na Primorskem volitve trajajo še dolgo po tem, ko so se formalno končale. Se nekateri niso sprijaznili s tem, da ste postali rektor? Res je, hkrati se že pripravljajo nove, tako da se ene volitve še niso niti dobro končale, pa se že začenjajo nove. Gre za spor med dvema konceptoma univerze.

Med domačijskim, ki sloni na klanovskih povezavah, in med tistim, ki ga zastopam s svojimi sodelavci in zagovarja stališče, da je univerza univerzalna tvorba, v kateri mora biti čim več pretakanja študentov in profesorjev z vseh koncev sveta, kjer se deluje po meritokratskih načelih in kjer velja temeljna zaveza, da učitelji, raziskovalci in asistenti raziskujejo, ustvarjajo znanost in jo prenašajo na mlade rodove brez obremenjenosti z nekakšnim hierarhičnim načelom.

Ljudje morajo biti pri svojem delu svobodni. Univerza je namreč zadnje zatočišče svobodnega uma.

Je to, s čimer se spopada vaša univerza, potencirana značilnost slovenskih univerz, gre za tradicionalno zaprtost in inertnost, ali pa je v ozadju še drugi spopad, ki je povezan z vami osebno? Poleg te značilne slovenske težave, ki je manj vidna na uveljavljenih univerzah v Ljubljani in Mariboru, predvsem zato, ker sta to instituciji z že dolgo tradicijo in zgrajenimi kapilarnimi odnosi oziroma povezavami med raziskovalci in učitelji z njihovimi kolegi po svetu, se Univerza na Primorskem spopada še s specifično težavo: cepitvijo na dva koncepta pojmovanja akademskosti, ki sem ju ravnokar orisal.

Naša univerza je stara komaj 11 let, nastala je nekako prepočasi, po drugi strani pa prehitro: začetku devetdesetih let, ko se je Slovenija osamosvojila, bi morali dojeti, da je Koper okno v svet, in na tako ključen položaj bi morala nova država postaviti to univerzo, kar se je zgodilo šele dobrih deset let pozneje.

Je pa hkrati univerza takrat nastala prezgodaj, ker v začetku tisočletja še niso obstajali pogoji za vzpostavitev prej omenjenih odnosov ter očitno tudi še ne za razumevanje akademskosti kot temeljne nagnjenosti k znanstveno-raziskovalnemu delu.

Sam sem zavezan tistemu, česar sem se naučil med desetletnim študijem in delom v tujini, kjer je znanost dosledno na prvem mestu. Mislim, da je ta moja zaveza tudi eden od razlogov za to, da na univerzi obstaja koalicija nezadovoljnih, ki jih ne prepriča niti to, da je znanstvena produkcija v dveh letih, odkar sem začel rektorski mandat, narasla za 50 odstotkov.

Nezadovoljnežev pri kritiki ne zaustavi niti to, da je univerza podelila častni doktorat Nobelovemu nagrajencu, kar se je na Univerzi na Primorskem zgodilo prvič, pa tudi na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru tovrstnih častnih doktorjev ni bilo kaj več, kot je prstov na roki.

Vaša predhodnika sta bila politični figuri. Kaj sta počela drugače od vas, da nista imela težav z javnostjo in okoljem, z mediji? Lepo vprašanje. Vsak od njiju ima zasluge za to, da se je univerza vzpostavljala in razvijala, imela sta vsak svoje težave, ki pa v medije niso prodirale tako kot tokrat. Prva rektorica Lucija Čok je imela težave z UP Fakulteto za management, tudi Rado Bohinc je imel težave s to fakulteto in še s čim.

Kar nas ločuje, je to, da sem se v predvolilnem boju za rektorja jasno izpostavil kot diskontinuiteta. Navajen sem povedati tisto, kar mislim in kar nameravam narediti, brez zadržkov. Ta diskontinuiteta, ki sem jo po nastopu funkcije začel udejanjati na vseh ravneh univerzitetnega življenja, je motila in še zdaj moti nekatere interesne skupine na univerzi ter okoli nje, saj smo jim s pretrganjem nekaterih načinov in metod delovanja in vedenja odvzeli nezaslužene privilegije. Takšni privilegiji so strup za univerzitetno institucijo, ki mora delovati po drugačnih načelih.

Koliko je univerzitetna srenja politično kontaminirana? Očitno obstajajo nekateri privilegiji, kot vi pravite, kontinuiteta … Človek bi pričakoval, da je tega več v Ljubljani, ker je tam univerza vendarle starejša, tudi nacionalna politika se dogaja v Ljubljani. Bil sem tudi prorektor Univerze v Ljubljani med letoma 1989 in 1991, še svež iz Kalifornije, in takrat tam nisem zasledil ničesar takega. To je bilo v obdobju, ko se je Univerza Edvarda Kardelja preimenovala v Univerzo v Ljubljani. Resda je bilo polje delovanj bistveno manjše, kot sem pričakoval kot prorektor za študentske zadeve.

V zdajšnjem času pa menim, da na Univerzi v Ljubljani ali Univerzi v Mariboru ti pritiski, tudi če so, niso tako izraziti … Univerzitetni lobiji, njihovi parcialni interesi, privilegiji, če hočete, delujejo po svojih načelih, neodvisno od javnih pozivov ali zunanjih okoliščin.

Univerza na Primorskem, stara 11 let, pa mora prebroditi še marsikatero leto, preden bo zaživela in živela precej neodvisno od tega, kdo je na njenem čelu.

Kaj se je dogajalo na univerzi, katere nepravilnosti ste kot novi rektor opazili, da ste ukrepali? Je šlo res za disciplinske ukrepe proti trem zaposlenim in za naznanitev nepravilnosti pri gradnji univerzitetnega kampusa? Najbolj javno izpostavljeni disciplinski ukrep je bila izredna odpoved zaposlitve dr. Darku Darovcu v avgustu 2012, uradno zaradi treh nepravilnosti, v resnici pa jih je bilo še veliko več. Tisto, kar sem navedel kot razloge za odpoved – nenamenska raba projektnega denarja, nepravilno porabljena javna sredstva v zasebno korist in tako naprej – je bilo samo vrh ledene gore.

O tem postopku so predvsem lokalni mediji poročali izrazito pristransko, v prid gospodu Darovcu. Postopek je zdaj že končan na višjem sodišču, pri čemer je izredna odpoved njegove zaposlitve obveljala kot pravnomočna. Mediji v Kopru, sicer zelo zainteresirani za univerzo, o tem seveda niso poročali.

Kaj pa študentski kampus? V primeru kampusa v Izoli se gradi prvi stolpič, sredi njegove gradnje je šlo v stečaj Gradbeno podjetje Grosuplje, izvajalec del. Zaradi tega stečaja so se razkrile številne težave in nepravilnosti, na katere je septembra 2012 opozorila tudi revizija urada za nadzor proračuna. Zaradi nepravilnosti so revizorji izrekli sankcije, in sicer odvzem 163 tisoč evrov evropskih sredstev. Ta urad je dva meseca pozneje podal še prijavo na policijo v Kopru.

Vzporedno sem s svojimi sodelavci prišel do nekaterih dokazov o drugih nepravilnostih: zaradi tožbe nekdanjega nadzornika za neizplačana sredstva iz obdobja prejšnjega rektorja smo namreč v okviru protitožbe naleteli na dokumente, ki jih nisem mogel zamolčati, saj so jasno pokazali, da so se zgodile nepravilnosti, sklenili so sporazume o tem, da bodo nekatera gradbena dela plačevali vnaprej.

Zato sem avgusta 2013 po svojem pooblaščencu odvetniku Velimirju Cugmasu podal ovadbo proti neznanemu storilcu. Preiskava, ki jo je začel urad za nadzor proračuna novembra 2012, je v kombinaciji z mojo ovadbo proti neznanemu storilcu sprožila preiskavo ...

… in zdaj vas lokalna novinarka preganja po Kopru z vprašanjem, ali ste vi prijavili kaznivo dejanje. Kaj je po vašem mnenju bolj pomembno – to, kdo je storilec kaznivega dejanja, ali to, kdo ga je prijavil? Gre za spin, vrtljaj iz vsebine v formo. Ni pomembno storjeno dejanje, temveč kdo je nanj opozoril. Po tem vzorcu se mora vsakič, ko se zgodi nekaj negativnega, kar ni usmerjeno proti zdajšnjemu vodstvu in meni osebno, najti neko torišče, os, po kateri se bo ta negativnost preusmerila v formo namesto v vsebino.