Nadnaravne sile v iranski politiki

Skratka, Ahmadinedžadovo politiko naj bi uveljavljali s pomočjo nadnaravnih sil. Človek kar ni mogel verjeti svojim očem. Saeed Kamali Dehghan, avtor prispevka, je do zdaj vendar veljal za resnega novinarja. Ali je potem, ko se je iz Teherana preselil v dekadentni London, podlegel zahodnim skušnjavam in začel piti?

Ne, z Dehghanom je vse v redu, novico so objavili ali povzeli tudi drugi mediji. Očitno se meša nekomu drugemu. Kot kaže, so se že več mesecev trajajoča nesoglasja med Ahmadinedžadom in ajatolo Hamenejem zaostrila do skrajnosti. Nekdo bo moral oditi – kot kaže trenutni razvoj dogodkov, bo to po vsej verjetnosti Ahmadinedžad. Ampak v vsakem primeru niti Hamenej iz tega boja bržkone ne bo prišel brez posledic. Takšnih metod se poslužuje res zgolj močno obupan človek.

Profesor Abbas Milani, iranski disident, ki trenutno poučuje na univerzi v Stanfordu, že dolgo opozarja na kulturni boj, ki se neopazno odvija na ravni mikrofizike oblasti. Če je zunanji opazovalec do zdaj ta boj interpretiral kot nasprotje med tako imenovanim zelenim gibanjem in režimom, je zdaj postalo jasno, da zadeve vendarle niso tako preproste. Nasprotja v političnem vrhu so tako velika, da se režim kljub nevarnim skupnim sovražnikom ni več sposoben utrditi.

Iranska kulturna identiteta naj bi že več kot tisoč let živela v nekakšnem shizoidnem stanju, razcepljena na perzijsko-zoroasterske elemente, ki se za svoj obstoj in prevlado bojujejo z islamsko-arabskimi. Tako kot je šah skušal oslabiti kler s poudarjanjem predislamske kulturne dediščine, je Homeini po revoluciji brisal spomin na to "temno in sramotno obdobje" narodove zgodovine. Toda bolj ko se je režim trudil uničiti poganske običaje, čvrsteje so se jih ljudje oprijemali. Zaradi tega kljubovanja je ideja o islamski družbi propadla že na samem začetku. V znak upora so moški začeli nositi celo kravate.

Ta kulturni boj se je preselil tudi na področje jezika. Če so v obdobju šahove vladavine iz iranščine skušali odstraniti arabske tujke, se je Homeini lotil obratnega procesa – arabščina je bila zanj konec koncev jezik, v katerem Bog občuje s svetom. V skladu s tem je iranščino posiljeval z arabskimi besedami in slovničnimi strukturami. Toda ne samo, da so vsi ti poskusi klavrno propadli, v znamenje protesta so starši začeli dajati otrokom popolnoma neislamska imena iz pradavne perzijske mitologije in zgodovine. V vsem tem se torej skrivajo prefinjena znamenja, s katerimi ljudje kažejo, kaj si mislijo o kleru. In kot kaže, je njihov pomen Ahmadinedžad zelo dobro dojel.

V bistvu gre potemtakem za dve popolnoma različni ideologiji: na eni strani za poudarjanje razlik, za sklicevanje na tiste elemente, po katerih se Iranci razlikujejo od drugih, na drugi strani pa za brisanje znakov nacionalne pripadnosti in poudarjanje religiozne univerzalnosti. Kljub temu da je Homeini z nekdanjimi komunističnimi zavezniki na koncu zelo brutalno obračunal, je od njih vendarle prevzel kar nekaj koristnih idej. Te so se izkazale za dragocene predvsem pri sklepanju zunanjepolitičnih zavezništev, na primer z libanonskim Hezbolahom. Zanimivo je, da se "zeleni" ob zadnjih dogodkih niso še nič oglasili. Očitno so se odločili za taktično čakanje. Se je pa zato oglasila revolucionarna garda, ki je, kot kaže, stopila na Hamenejevo stran, kar je navsezadnje dokaj predvidljiva poteza. No, v vsakem primeru je režim precej manj trden, kakor se je kazal še pred kakim mesecem. Dolgoročno gledano ga lahko rešijo zgolj še kakšne temne sile.