SiolNET. Novice Siol +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matej Tonin: Janez Janša ni politični zapornik, je politik v zaporu (video)

4

termometer

 | Foto:
Matej Tonin ima le 31 let, a je v politiki prilezel že visoko. Njegov zaščitni znak je ambicioznost. Novinarsko brskanje z vprašanji razkrije ranljivost. Potrebno bo piljenje. Tega se zaveda tudi sam.

Matej Tonin je vodja poslanske skupine Nove Slovenije, ki se je v zadnjih letih tudi na krilih mlajše generacije na čelu z njim modernizirala v stranko z vse večjimi ambicijami. Ker posega na teren SDS Janeza Janše, so napadi na NSi in še posebej na Tonina siloviti. Morda so krščanski demokrati tudi zato deležni velike pozornosti in večinske naklonjenosti medijev. Tonina je marsikatero naše vprašanje presenetilo, a video pokaže, da zna nelagodje spremeniti tudi v nabiranje političnih točk. Na nekdanji dan republike, 29. novembra, bo kongres NSi, ustanovljene leta 2000. Verjetno ga bodo zaznamovale tudi polemične razprave o prihodnosti stranke, ki jo radikalci na desnici, tudi zaradi dialoške politike Tonina do levice, obtožujejo, da je izdala slovensko pomlad. S podpredsednikom stranke Alešem Hojsom se je vodja poslancev NSi že zapletel v polemiko. Če se bo Hojs odločil kandidirati proti predsednici stranke Ljudmili Novak, bo na kongresu zelo pestro.

Nedavna novinarska konferenca je pokazala, da Novakova Tonina vidi kot prihodnjega voditelja stranke. V prispodobi je dejala, da je Tonin kakovostno jabolko, ki je lahko kislo, če ga obereš prezgodaj. Kako prikladna prispodoba za začetek intervjuja.

Ljudmila Novak je za vas dejala, da ste za zdaj še kislo jabolko. Se strinjate? Kaj pa naj? To je prispodoba, s katero je želela povedati, da lahko po njenem mnenju še nekoliko počakam, da moj čas še prihaja in da vsako leto dobim več izkušenj in več znanja.

Torej kot politik še dozorevate? Vsi ljudje se vse življenje učimo in dozorevamo. Bojim se tistih ljudi, ki pravijo, da vse znajo in vse vedo. Ti so najbolj nevarni. Vem, da se moram še veliko naučiti in da z vsakim letom dobim nove življenjske izkušnje.

Podpredsednik vaše stranke Aleš Hojs se s tem ne bi strinjal. Rekel je, da ste razmeroma mladi, a kljub temu izjemno ambiciozni in prepričani, da vse veste. To je povedal v zvezi z vašo izjavo, da se mora NSi osvoboditi SDS. Razmerja znotraj stranke in komentarje bi reševal na organih stranke in pred javnostjo ne bi pral umazanega perila. Načeloma se mi zdi ambicioznost v politiki nujna. Če želimo spremeniti stvari, s katerimi se ne strinjamo, moramo na volitvah doseči dober rezultat. Dosežemo ga lahko, če smo ambiciozni. Če uporabim prispodobo: če sami ne bomo goreli in kazali navdušenja, potem tega ognja ne bomo mogli širiti naprej med ljudmi.

Očitno ste se odločili za nekoliko tršo retoriko, tudi do Aleša Hojsa. Zakaj se vam zdi pomembno razčistiti zadeve v stranki? Verjetno se motite. Nisem imel trde retorike, razen če je trda retorika to, da sem pozval gospoda Hojsa, naj na kongresu kandidira za predsednika.

Pravite, da je treba v stranki razčistiti odnose, različne usmeritve. Zakaj je to pomembno? Druga pot bi bila, da bi bili bolj vključevalni do smeri, ki jo pooseblja Aleš Hojs. Je ta ocena prava? Po svoje je napačna. V NSi imamo ljudi z različnim razmišljanjem, ker smo demokratična stranka in dopuščamo različnost. V vodstvu stranke en podpredsednik razmišlja v eno smer, druga podpredsednica nekoliko drugače, vodja poslanske skupine spet nekoliko po svoje. Na vseh vodstvenih funkcijah smo različni ljudje in ta različnost nas tudi bogati.

Ko govorim o tej različnosti, ne govorim, da bi morali ljudi kamorkoli metati iz stranke, kot mi nekateri očitajo. Govorim o tem, da moramo, če želimo biti uspešni, začrtati jasno linijo in pot ter ji slediti, tudi če so odtenki v razmišljanjih morda drugačni.

Konkretno: ne smemo se obremenjevati s tem, kaj si o nas mislijo v drugih strankah, ampak se moramo ukvarjati predvsem s tem, kaj bomo storili in kaj je dobro za Slovenijo.

Ampak na nedavni novinarski konferenci ste dejali, da je, poenostavljeno rečeno, politika gospoda Hojsa politika podrejenosti SDS. V čem se to kaže? Rekel sem, da bi si želel, da se več ukvarjamo z NSi in svojimi vizijami, ne pa toliko z aktivnostmi druge stranke. Zato sem tudi dejal, da si želim, da je naše temeljno poslanstvo, da najprej razmišljamo, kaj je dobro za državo, in šele potem, kaj si v drugih strankah mislijo o teh naših akcijah.

Mislim, da ste bili bolj konkretni. Na kaj mislite? Rekel sem, da naj kandidira in da predstavljamo dve različni usmeritvi stranke. Jaz našo usmeritev vidim bolj samostojno. Kaj to pomeni, sem že razložil. On našo vlogo vidi bolj v tem, da pri njenih dejavnostih podpiramo drugo stranko.

Saj o tem govorim. Rekli ste, da je pot Aleša Hojsa pot podporne stranke SDS. Da.

V čem se to kaže? Gospod Hojs, če sem zelo natančen v izrazoslovju, precej svoje aktivnosti in napora posveča aktivnostim ali dogodkom, ki jih organizira druga stranka. To me niti ne moti in mu nič ne oporekam, a kot član NSi si želim, da bi se vsi skupaj bolj osredotočili na svoje delo, vizijo ter predloge zakonov in drugih aktivnosti, s katerimi želimo izboljšati stanje v državi.

Kje je temelj nove samozavesti, ki se kaže v vaši politiki? Imate ambiciozne cilje, da bi postali velika stranka. Zdi ste, da sta jo z Ljudmilo Novak v zadnjih letih poskušala odlepiti od SDS, a sta se vedno nekako ustrašila. Česa ste se bali? Ste zdaj naredili prelom? Na bližnjem kongresu boste verjetno dali nova sporočila? Ko sodelujemo z drugimi strankami in poslanci v parlamentu, ugotavljamo, da so nekatere naše pobude in ideje zelo zdrave. Od tu izhaja naša samozavest. S svojim delom smo spoznali, da lahko popolnoma enakopravno in brez večjih težav pariramo tudi velikim strankam.

Ves čas so nekateri o nas širili stereotipe, da smo lahko "fejst" in pošteni ljudje, a da nimamo pravega programa in ljudi, ki bi ta program uresničili. Mislim, da zdaj te stereotipe pospešeno in učinkovito razbijamo. Ponudili smo odličen gospodarski program, po mnenju strokovnjakov najboljši, najbolj konkreten in tak, ki ga zdaj Slovenija potrebuje.

Ustanovili smo vlado v senci. Za vsak resor lahko ponudimo dobro usposobljenega človeka, ki je bil nekdanji državni sekretar, minister ali je zasedal kakšno drugo pomembno funkcijo, tudi v gospodarstvu.

Ne vidim razloga, zakaj nam nekoč ne bi moglo uspeti, da se naš program in ljudje ne bi preoblikovali tudi v dober volilni rezultat z 20 ali 25 poslanci. To je tista samozavest, ki jo ima ta generacija.

O občutku, da vodimo svojo linijo, hkrati pa ne: eno je, da smo vendarle del politične družine Evropske ljudske stranke, ki ima v Sloveniji tri različne stranke, NSi, SLS in SDS. Že po naravni poti imamo te stranke soroden program. Kar se morda komu zdi kot približevanje, je samo to, da sledimo svojemu programu. Imamo številne skupne točke in zato ne moremo delovati različno.

Drugi vidik pa je, da imamo znotraj stranke različne ljudi. Med njihovimi različnimi pogledi je treba nekako balansirati.

Tudi zaradi različnih pogledov znotraj stranke ostaja vprašanje odnosa do Janeza Janše pomembno. Kaj vi menite o politiki zaradi korupcije zaprtega voditelja stranke, za katero pravite, da je blizu totalitarnim načelom? Ta moja izjava je posledica tega, da zelo velikokrat doživljam intenzivne napade samo zaradi tega, ker se v celoti ne strinjam s politiko ali s stališči SDS. To je morda načelo, podobno tistemu Če nisi z nami, si proti nam.

S kolegi iz SDS imamo podobne ekonomske usmeritve, podoben odnos do pravosodja in podobno razmišljanje o razmerah v družbi in o tem, kaj je treba spremeniti. Imamo pa popolnoma drugačen pristop. Mi imamo bolj zmeren pristop, oni pa bolj radikalnega.

Če želimo spremeniti razmere v družbi, potrebujemo 46 glasov v parlamentu, ker nam le to omogoča, da bomo začeli delovati. Zgolj glasno in morda zelo agresivno opozarjanje na vse težave nam ne more pomagati in nam ne bo prineslo tako želenih sprememb. Treba je najti način, kako osvojiti 46 glasov.

Pomembno je, da smo različni, da lahko s to različnostjo dobimo čim večji del desnega političnega bazena. Zato me zahteva po uniformnosti in prisila k enakemu mišljenju nekoliko motita. Od tu izhaja moja izjava.

Je Janša politični zapornik ali politik v zaporu? Odvisno, kako gledaš na vprašanje. Zame je politik v zaporu.

Cilj NSi je osvojiti večino na volitvah. Desnica je zelo oslabljena, SDS, NSi in SLS so na zadnjih volitvah dobile 29 odstotkov glasov. NSi ima politiko povezovanja obeh političnih bregov, s SMC ste se pogovarjali o vstopu v koalicijo. Politični analitik Matej Makarovič misli, da nimate potenciala, da bi prevzeli vodstvo SDS in dosegli relativno večino. Zakaj mislite, da ga imate? Ne želim biti nesramen. Mateja Makaroviča morate razumeti. On je bil vendarle predsednik podmladka SDS in morda na vse stvari gleda nekoliko drugače. Ni tako objektiven kot kakšen drug analitik.

Največja stranka lahko postanemo prav zaradi svoje notranje demokracije in različnosti. Pri nekaterih drugih strankah vidim, da si, če ne razmišljaš natanko tako, kot si želi vodstvo, iz teh krogov izključen, ne vabijo te več na pomembne seje. To lahko dolgoročno stranko slabi, ker tako izvaja svojevrstno neprimerno selekcijo.

Smo razmeroma mladi in neobremenjeni, nastali smo leta 2000. V teh letih nismo imeli nobenih pretiranih afer.

Tretji razlog sta vsebina in ljudje. Prepričan sem, da v zadnjem letu dajemo kakovostno vsebino, prihajamo s predlogi, ki jih Slovenija potrebuje. Zato sem optimist, da je vendarle samo vprašanje časa, kdaj se bo naša rast pospešila.

Kot blok strank smo dosegli najslabši rezultat, ker na desni ni pravega sodelovanja. SDS kot največja stranka bi morala biti gonilna sila povezovanja. Ustvarjati bi morala vzdušje, da bi se lahko preostale stranke krepile, ker moramo preseči 46 glasov.

Zdi pa se, da se v zadnjih letih SDS vse preveč usmerja sama k sebi. Tako približno ohranjajo podporo, a poglejte, kaj se je letos zgodilo s SLS in kaj z NSi leta 2008. To, da poskušaš onemogočiti vse tiste, ki se ne strinjajo s teboj in jih zmerjaš z udbovci in ne vem še s čim, ne more pripomoči k temu, da bi bila desna stran homogena in povezana.

Zakaj sta s poslancem SD Matjažem Nemcem pred 1. novembrom položila venec v Kočevskem rogu in na Urhu? Gre za simbolno gesto, s katero sva hotela pokazati, kaj bi politika morala storiti, če želi zaceliti te globoke in odprte rane. Naša zgodovina je boleča in žal jo številni v politiki izkoriščajo za nabiranje političnih točk oziroma mobilizacijo svojih volivcev, ki jih je lažje pridobivati s čustvi kot pa s težkimi ekonomskimi temami, morda celo z varčevanjem, če nekoliko karikiram.

S tem dejanjem sva želela samo pokazati, da so bile vse žrtve naše, tako tiste na partizanski kot tudi tiste na domobranski strani. Dolžnost države je, da pokoplje vse žrtve. To je bilo najino sporočilo.

V NSi pišete zakon o žrtvah medvojnega in povojnega nasilja. Kako ste si zamislili ta projekt? Glede na vsebino ni dovolj, da dobite 46 glasov. Verjetno je treba dobiti večino skoraj vsega parlamenta pod streho. Popolnoma se strinjam. Tega projekta se nismo lotili piarovsko, kar pomeni, da bi zakon vložili v parlament in potem na ves glas razglašali, kako si prizadevamo za dostojen pokop. Druga stran bi to razumela kot politično PR-akcijo in bi jo zavrnila, ljudje od tega ne bi imeli nič, mi pa vprašanja ne bi rešili.

Tega smo se lotili zelo strokovno, stvari nismo želeli obešati na veliki zvon ali sklicevati tiskovnih konferenc, ampak smo želeli vsebino dodelati tako, da bo pila vodo. Obrnili smo se predvsem na strokovno javnost. Pomagala sta nam kriminalist Pavel Jamnik in zgodovinar Mitja Ferenc, ki imata veliko izkušenj in znanj o tem, kaj vse je v zakonodaji urejeno napačno.

Pripravili smo zelo tehnični zakon, ki bo omogočil, da to temeljno poglavje slovenske zgodovine resnično zapremo in pokopljemo vse mrtve. Če za ta zakon ne bomo imeli zagotovljene velike podpore, ne bomo začeli procedure, ker bi bilo vlaganje takšnega zakona samo tresenje nove soli na odprte rane, česar pa si ne želi nihče. Morda nekateri, mi pa ne.

Za konec, kdaj bo Ljudmila Novak za vas lahko rekla, da niste več kislo jabolko? Ne vem, res ne vem. Zavedam se vseh svojih pomanjkljivosti. Vsak trenutek in vsak dogodek poskušam izkoristiti za učenje, za nabiranje izkušenj in znanj. Kdaj bo prišel moj trenutek, ne vem. Ni vse odvisno samo od mene. Ko bodo preostali moji sodelavci in tudi člani presodili, da je morda prišel primeren trenutek, se bom morda odločil tudi za kandidaturo.

Morda pa se to ne bo nikoli zgodilo. V politiki moraš biti pripravljen na vse. Če kaj, sem se v kratki politični karieri naučil, da si lahko v nekem trenutku izrazita zvezda, v naslednjem trenutku pa vsi pljuvajo po tebi, te kritizirajo, ti grozijo, pišejo o tebi vse mogoče stvari.

Politika je zelo turbulentna in nepredvidljiva. Kar se morda danes zdi gotovo, je lahko že jutri popolnoma nemogoče ali obratno. Miren sem, ker vem, da če bom zdrav, čas dela zame in za Novo Slovenijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin