Kuhinja pri baronici ...

Zato se pomudimo pri besedah evropske zunanjepolitične predstavnice Cathy Ashton, kot ji pravijo politiki, glede evropske zunanje službe. Nekakšnega diplomatskega zbora torej. Češ da mora vzpostaviti službo, ki je še ni. Da za to službo nima niti še osebja. In da bo, ko bo delovala, Evropska unija močna. Vzpostavljanje novega diplomatskega korpusa je zanimiva zgodba. Nikakor ne daje vtisa o učinkovitosti. Razprave so na trenutke burne in skoraj vredne kakšne mehiške nadaljevanke. S pismi posamičnih ministrov, v katerih se krešejo interesi držav, institucij in posameznikov. Iskanje kompromisa je nekakšna osrednja postavka razprav v EU. Baronica Ashtonova se ubada s težavami, ki izhajajo predvsem iz neizvedljivosti opravljanja delovnih obveznosti v eni sami osebi, po drugi strani pa se sooča s povsem pričakovano sliko interesnega boja. Ta sega od meddržavnih prek medstrankarskih do prav (p)osebnih, prestižnih vprašanj. Prav zato ne čudi, da Ashtonova (morda celo namenoma) odlaša z razrešitvijo tega nedvomno simbolno izrazito pomembnega vprašanja. Ponavljam, simbolno, saj je njegova razrešitev zgolj in samo politična.

Tako je denimo finski zunanji minister globoko v deželi Samijev, na severu Finske, minuli konec tedna zbral nekaj evropskih zunanjih ministrov, jim dodal še turškega ministra in Ashtonovo ter razmišljal o tem, da se jih veliko zdaj sooča z nekakšno eksistencialno krizo. Baronica Ashtonova že uporablja nekatere od ministrov za svoje posebne odposlance, ki naj govorijo v imenu EU. Kar pomeni na ravni najmanjšega skupnega imenovalca, kar v osnovi so stališča Evropske unije, še posebej pri najbolj perečih vprašanjih. Kosovo je zgolj eden od dokazov, o katerem bomo v prihodnjih dneh še marsikaj slišali.

Zanimivo je, da se je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe, z znanilko večje učinkovitosti v delovanju institucij, zgodilo kar nekaj dogodkov, ki prej pričajo o nasprotnem. Težave pri sestavi Barrosovega kabineta so sicer že stvar preteklosti, a so dale jasno sliko, kako deluje strankarsko opredeljen in okrepljen nadzor parlamenta nad načeloma od držav članic neodvisno komisijo. Seveda na papirju vse skupaj deluje šarmantno, gosposko. A EU pač ni nič drugačna, kot so druge institucije v posamičnih državah. Učinkovitost se je porazgubila med vsaj podvojenimi mandati (že znotraj Evropske komisije, kjer za širše pojmovanje zunanje politike zdaj skrbi več komisarjev naenkrat; združena sta resorja širitve in sosedske politike, potem je tu komisarka za podnebne spremembe, večplastna vloga predsednika EK, nadrejenega Ashtonovi), nejasnimi okviri dela predsednika Evropskega sveta ter vse bolj jasnimi izhodiščnimi okviri evropske diplomatske službe. V njej je bistveno doseči ravnotežje med Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo, čeprav se tekma za vpliv bije tudi med komisijo, parlamentom in članicami. Postavke Lizbonske pogodbe se v več primerih, tudi s kadrovsko zasedbo vodilnih mest, kot zdaj glede zunanje službe, kažejo predvsem kot izjemno plodna podlaga kadrovski – prevečkrat prelahko spolitizirani – razpravi, ki ne daje pretiranega upanja na vsebinske presežke. Politika je v takem diskurzu cilj in ne sredstvo za doseganje jasnih, upoštevanja vrednih stališč.