Kdor ne teče, ni Slovenc …

Če te ni na Ljubljanskem maratonu, potem te ni, pravijo v tekaškem svetu. Preprosto moraš biti zraven, saj maraton v prestolnici iz leta v leto velja za vse bolj prestižno domačo tekaško prireditev, s številnimi tekači iz tujine. Resnici na ljubo z vse kakovostnejšimi, čeprav zares pravih tujih prvokategornikov v Ljubljano, zaradi vse prej kot visoke denarne pogače, še ni. Ampak bodo, tudi ta čas bo prišel, zagotavljajo organizatorji. Gotovo pa si spet manejo roke, ko jim je tudi tokrat v prestolnico uspelo pritegniti veliko množico, ki teče, pa ne samo teh, tudi tiste, ki so še premajhni za tek, ampak bodo v prihodnje že toliko zrasli, da bodo nadaljevali družinsko tradicijo tekov svojih mam, očetov, dedkov in babic. In Ljubljanski maraton je že zdavnaj prerasel v vseslovenski družinski praznik, v dan druženja vseh, ki jim je tek način življenja. Vseh tistih, teh pa ni malo, ki se torej zavedajo pomena gibanja, pa ne samo za zdravje, ampak tudi za glavo. Tek pač zbistri um, kar je še ena stara resnica o tem, zakaj ljudje tako radi tečemo. Zato verjetno tudi letos ni manjkal premier Borut Pahor, ki se je podobno kot tekaški sotrpini znojil v precej ugodnem jesenskem vremenu in tako vsaj malo pozabil na zadnje križe in težave, ki mu jih je naložila zdaj že nekdanja "šefica" njegovega kabineta Simona Dimic.

Verjetno si skupinica tekaških zanesenjakov, med katerimi je tudi ugledni ljubljanski odvetnik Andrej Razdrih, velik tekaški zaljubljenec, ki se je davnega leta 1996 lotila organizacije prvega Ljubljanskega maratona, niti v najbolj smelih napovedih ni predstavljala, v kako množično tekaško prireditev se bo v petnajstih letih razvil Ljubljanski maraton. Od 673 tekačev na prvem maratonu se je številka vseh, ki so sodelovali na tokratnih tekaških prireditvah v sklopu že 15. Ljubljanskega maratona, dvignila na rekordnih več kot sedemnajst tisoč udeležencev. Od malčkov, učencev in dijakov, ki so se po ulicah mesta podili v soboto, pa do številnih tekačev, ki so kilometre na desetkilometrski progi, ali na malem, ali celo na velikem maratonu, ki je vijugal po ljubljanskih ulicah, premagovali v nedeljo. Vsem je bilo skupno priteči na cilj in zmagati! Najprej seveda v tekmi s samim seboj, pa potem tudi v boju z drugimi tekači. Mnogim ni uspelo, ampak zaradi tega verjetno ni pretirane slabe volje. Čas celi tudi tekaške rane in prihodnje leto bo nova priložnost. Tudi za organizatorje, ki spet napovedujejo rekordno udeležbo.

Pa to niti ni najpomembneje. Tako kot ni pomembno, da je Ljubljanski maraton še zelo, zelo, zelo daleč od prestižnega newyorškega, katerega začetki segajo v leto 1970. Vsak od tekačev ima menda enkrat v življenju željo in cilj nastopiti na maratonu vseh maratonov v New Yorku. Če odkljukaš znameniti New York, potem si tekaški "pro", potem si med malo skupinico srečnežev, ki so imeli priložnost in možnost sodelovanja na tem tekaškem srečanju. Na tem globalnem tekaškem prazniku, kjer se drenjajo dobri in odlični tekači, ne manjka najboljših tekačev iz vseh koncev sveta, na lanskem pa je skupaj teklo skoraj štiriinštirideset tisoč tekačev.

Ljubljana pač ni New York in tudi nikoli ne bo. Pa saj Ljubljančani si tega tudi ne želimo! Ampak cilj Ljubljanskega maratona je povsem drugačen: če v New Yorku podirajo hitrostne rekorde, čemur je vse podrejeno, v Ljubljani podirajo starostne ovire. Najstarejša letošnja udeleženka, dvainosemdesetletna Helena Žigon, je v družbi prijateljice, šestinsedemdesetletnice Kazimire Lužnik, spet tekla in pritekla na cilj. Verjamem, da na Ljubljanskem maratonu še nista rekli zadnje besede. Čestitke seveda njej in vsem, ki so v soboto in nedeljo zaznamovali tekaški praznik v Ljubljani. In to je tisto, kar je sporočilo Ljubljanskega maratona, vseh tistih, ki so zaljubljeni v tek in pravzaprav morajo biti poleg na že kar tradicionalnem oktobrskem Ljubljanskem maratonu. Na srečo jih bo še veliko. In to je edino pravo sporočilo Ljubljanskega maratona; tek druži mlade in stare in vse več nas je. Rezultat pa nikakor ni najpomembnejši cilj, vsak teče zase, za svojo dušo, za svoje zadovoljstvo.