Hrvaški turistični agitprop

Zgodovina se ponavlja, Jadran je naš, Slovenija do Dubrovnika ali še dlje, kakopak. Minule – tokrat združene – velikonočno-prvomajske praznike so/smo vnovič potrdili, da smo zares nepogrešljivi gostje lepe naše, kjer spet prodajajo svojo uspešno turistično zgodbo z množico Italijanov, Nemcev, celo Američanov in drugih menda uglednejših in bolj potrošno naravnanih gostov, kot smo mi. Naše južne sosede so spet polna usta hvalisanja, kako so dobri in kako tuji turisti kot reka derejo na obljubljeno hrvaško morje. Oni že vedo, kako se tem stvarem streže oziroma kako se prepričuje zelo "indiferentno" domačo javnost. Pretekli prazniki naj bi po zagotovilih uradnih hrvaških predstavnikov že napovedovali še eno rekordno turistično leto, čeprav hrvaški turistični minister Damir Bajs, tudi zaradi slabih izkušenj iz preteklih let, svari, da prva lastovka še ne prinese pomladi, kaj šele dobrega oziroma uspešnega turističnega poletja z velikansko množico turistov, ki so povrhu še zadovoljni in se bodo še vračali. Ampak opozorila pri naših južnih sosedih nikoli in nikakor niso zalegla. Kako tudi bi, ko pa so tako vase zaverovan narod. Imajo Jadransko morje in že zato bi morali turisti množično prihajati k njim, pa če kot gostitelji sploh kaj ponudijo ali pa tudi ne.

Hrvaški obmorski turistični kraji so zadnje aprilske dni menda spet pokali po šivih, prometnice in trajektne linije so bile prenatrpane z avtomobilsko pločevino, dalmatinski biser Dubrovnik – ki to že zdavnaj ni več – pa naj bi znova zasedli številni turisti z velikanskih potniških križark. Tako spodbudno, kaj spodbudno, velikopotezno so prvi letošnji turistični vrh pospremili naši južni sosedje. Prihodov v državo so po podatkih hrvaške turistične skupnosti našteli za skoraj 200 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, prenočitev pa za skoraj prav toliko več. Rezultat, ki obeta in kar navdušuje, so prepričani Hrvatje. Pa seveda ne vsi. Razmere sploh niso tako idilične, kot jih "slikajo" hrvaški turistični delavci in njihovi botri, ko poskušajo opisati pretekli velikonočni in prvomajski utrip v turističnih krajih širom lepe naše od Savudrije do Prevlake.

Če, ampak res, če so Hrvatje ob preteklih praznikih res opazili več "gostov" kot v enakem obdobju lani, je treba povedati, da je bilo velik del tako imenovanih gostov njihovih zdomčkov, ki so podaljšane praznike izkoristili tako, da so kaj malega postorili doma ali v svojih "vekendačih" ob morju. Precejšen del prihodnikov je bil tudi v tranzitu, BiH je streljal naprej, preostalo od zares vrednega množičnega preseljevanja pa smo spet, kako običajno in stereotipno, pomenili kdo drug kot slovenski gostje. Taka je bila žal letošnja velikonočno-prvomajska praznična resnica, pa če si naši sosedje še tako zatiskajo oči in so zaman čakali zlasti goste iz Italije in Nemčije.

Verjamem, da je bilo zlasti naših zahodnih sosedov kar precej v Istri, tudi slovenski, kjer so bili na naši obali menda hoteli zasedeni kar 90-odstotno, veliko slabše je bilo pri zasebnikih, na hrvaški obali in preštevilnih dalmatinskih otokih pa so turistični kraji v glavnem čakali na goste, ki jih kar ni bilo, številne birtije so se le spominjale najboljših let, ko so gostje že ob prvomajskih praznikih množično okupirali lokale, da bi kaj dobrega popapcali in popupcali. "Veš, Jože, gostov je precej manj kot lani v tem času, še manj pa je tistih, ki zaidejo v birtijo," me je pretekli konec tedna prepričeval eden od lastnikov ugledne stare dalmatinske "gostione" v starem delu Zadra, ki ponuja vse, kar ponuja morje, pa še kaj za povrh.

Ja, hrvaška uradna politika se spet hvali s prazničnim turističnim izplenom, zasebniki in gostinci pa, resda neradi, priznavajo, da je turistov, ki bi trošili, vse manj in manj. Trend, ki je vsako leto vse očitnejši. V pregovorno slovenski Novalji na otoku Pagu me je oštir razsvetlil: "Veš, če ne bi bilo vas Slovencev, bi imeli za praznike lahko zaprto!" Taka je realnost, pa ne le v Novalji, pravijo tisti hrvaški turistični delavci, ki vedo, da turizem niso le morje in plaže, ampak že dolgo veliko, veliko več. Dodana vrednost različnih dodatnih storitev iz ponudbe je našim južnim sosedom očitno še vedno preveč oddaljena španska vas. Morda bi se lahko- kot roko na srce tudi naši turistični delavci- tudi hrvaški učili že pri naših avstrijskih sosedih, ki kljub temu, da nimajo morja, s turizmom iztržijo precej več od Hrvatov. Letos so jih, kot kaže, za praznike pustili na cedilu celo vedno vsaj uradno dobrodošli, največkrat pa zelo, zelo varčni vzhodni turisti, ki skoraj vse prinesejo s seboj. Ampak tudi to bi bilo boljše, kot da jih ni, pravijo številni gostinci in zasebni hotelirji na Jadranu.

Množice Čehov, Slovakov, Madžarov, Poljakov, celo Rusov letos še ni bilo na spregled. Pa je to sploh pomembno? Najbrž ne. Tako kot ni pomembno, da smo Slovenčki tudi pretekle praznike rešili hrvaški turizem, ko smo množično "turistovali" od še nedefinirane morske meje v Piranskem zalivu pa vse do Dubrovnika. Ampak mi nismo pomembni, pomembnejše so tri ali morda še kakšna več turistična križarka, ki se je zasidrala pred Dubrovnikom, ena je celo zašla v Zadar, gostje iz teh velikank pa potem ob potepanju po mestu porabijo zanemarljiv drobiž, ko si na obali privoščijo kavo, spominček ali pa tudi ne. Ali smo "mi" res tako slabi gostje?