Franc Križanič – minister za finance, ki ga prvi minister preprosto ni mogel žrtvovati

S temi besedami je pretekli četrtek prvi minister pospremil svojo odločitev, da finančni minister ostaja član vladne ekipe. Nihče ni popoln, se najbrž zaveda Borut Pahor, ki je očitno zelo hitro prežvečil kar 140 strani ministrovih pojasnil na poziv računskega sodišča. Premier je bil zelo jasen: "Odločitev, da Franc ostane, je moja diskrecijska pravica in nikakor ne gre za nespoštovanje institucije računskega sodišča." Vsekakor res. Zagotovo pa tudi drži, da je pri tokratnem pozivu računskega sodišča prvi minister uporabil drugačen meter kot pred letom dni, ko ga je prvi revizor v državi Igor Šoltes pozval, naj se zaradi smetarske afere "odkriža" takratnega okoljskega ministra Karla Erjavca. Premier je državnemu zboru takrat predlagal Erjavčevo razrešitev, potem pa ga je prav Erjavec odrešil trpljenja v državnem zboru. "Premier me je prepričal, videl sem, kako se muči in tega ne morem gledati," je tedaj izjavil Karl Erjavec in sam odstopil.

Pa Karl seveda ni Franc. Pa če zadnji res preveč govori in večkrat tudi udari mimo. Tega se zaveda tudi premier. Zato mu je že večkrat oprostil: tudi ne prav posrečene napovedi o tisočaku evrov minimalne plače ob koncu mandata; pa veliko resnejši spodrsljaj, ko je klical dekana ljubljanske ekonomske fakultete, ker ni bi zadovoljen s sestavo komisije, ki bo odločila o doktorski disertaciji uslužbenke finančnega ministrstva. Zadnja ministrova nerodnost naj bi bilo nedavno srečanje z glavnim izvršnim direktorjem finančnega velikana Goldman Sachsa za srednjo in vzhodno Evropo v mondenem Kitzbühlu. Najprej so sestanek na ministrstvu skrivali, nato pa priznali, da minister tam zares ni smučal.

Kljub vsem grehom mu Pahor očitno še verjame. Pa seveda to ni glavi argument, da Križanič ostaja. Bolj kot to se premier zaveda, da ima finančni minister v največji koalicijski stranki SD v nekaterih krogih občutno večjo podporo kot on sam. Zato niti ne preseneča ves vik in krik podmladka SD ob pozivu računskega sodišča. Pa je to le del Pahorjeve težave. Bolj kot to bi bilo zanimivo opazovati, kaj bi se zgodilo, če bi Pahor državnem zboru, res le hipotetično, predlagal razrešitev Križaniča. Kdo bi jo poleg strank LDS in Zares podprl? Bi se SDS vzdržal? Kaj bi naredili v največji poslanski skupini SD? Zato tudi ni mogel tvegati. Bi si ob nerazrešitvi ministra izglasoval lastno nezaupnico? Zakaj se torej sploh zahvaliti Križaniču?

Tudi Janez Janša februarja leta 2008 ni sledil pozivu računskega sodišča, naj zaradi spornega zaračunavanja in porabe okoljskih taks začne postopek razrešitve takratnega okoljskega ministra Janeza Podobnika. Pa še nekaj Pahor preprosto ni mogel prezreti: ob polčasu zelo težko menja ministra, ki je kljub vsem minusom eden najpomembnejših členov ministrske verige. Kje in kdaj bo dobil novega? Saj ne čakajo v vrsti! Za povrh pa je prav Franc Križanič zadnji branik pred razprodajo državnega premoženja, za katero se nekateri ministrski kolegi še kako vneto ogrevajo. Zagotovo pa drži kot pribito, da je Franc Križanič slab politik, s čimer se strinjajo številni, ki ga že leta ali desetletja dobro poznajo. Je najprej in predvsem ekonomist, ki pa ne zna in ne more delati čudežev. To bi že na začetku mandata moral vedeti mandatar in prvi minister Borut Pahor. Da pa njegova največja težava ni finančni minister, je tudi že dolgo jasno …