FOTO: Srbsko prebujenje

Povezovanje zadev, ki niso povezane, je seveda pripis za domačo javnost, da po naključju ne bi pozabila, kje se še lahko bije bitka za "pravičnost". Ne glede na to, da je Tadiću uspelo povezati Mladića in Kosovo v istem kratkem nastopu pred javnostjo, je srbska oblast doživela kar nekaj pohval iz tujine. Predvsem od držav, ki so tudi sicer precej bolj naklonjene širitvi. Ne. Nihče ne more resno razmišljati o tem, da bi kakorkoli povezoval procesa vstopanja in približevanja Hrvaške in Srbije k EU. Treba ja namreč vedeti, da se Tadić preprosto povedano moti, ko pravi, da je Srbija svoje storila in da je zdaj na potezi Bruselj. Če že vlečem povezave s Hrvaško, tudi Zagreb je spravil Iva Sanaderja pred sodišče, pa to še ni bilo in ni dovolj, da bi sedemindvajseterica kar preprosto pritisnila zeleni gumb glede hrvaške pripravljenosti pravosodja za sklenitev pogajanj. Tudi najnovejši ukrepi in zakonodaja bodo še naprej predmet resnega opazovanja in če napredka (ali pa doseganja zastavljenih ciljev) ne bo, potem utegne trpeti predvsem finančna plat približevanja Uniji, ki je tudi eden pomembnih okvirov, o katerih treba razmišljati pri hitenju Zagreba.

Pozitivna posledica lahkotnega sprejema Bolgarije in Romunije je v tem, da se je zavedanje pomena doseganja zahtevanih kriterijev zgolj okrepilo. In prav to je tisto, kar je evropski komisar Štefan Fule dejal Beogradu, ko je hvali dodal povabilo, naj se še naprej trudi. Med vrsticami je slišati, da tudi Hadžić (še zadnji ubežnik, ki ga čakajo v Haagu) ne bo dovolj, nizozemski premier Mark Rutte je bil v prvem odzivu povsem jasen. Da se tako te igre ne igra in da tu ni nobenega avtomatizma, dela pa na drugi strani še ogromno. Menda je treba še marsikaj spremeniti, popraviti. Prvi korak je lahko že retorika, ki zahteva nagrado, četudi je trajalo 16 let, da se je potrdilo tisto, kar so vsi vedeli. Da se Mladić skriva v Srbiji. Prav tako, kot se je Karadžić. Prve besede evropskih voditeljev ob prijetju Mladića so prej kot pohvale srbskim oblastem poudarjale misli na žrtve njegovih dejanj.

Seveda obstaja olajšanje, da se je končalo dolgotrajno iskanje zloglasnega obtoženca zločinov proti človečnosti in genocida, a obstaja tudi pomanjkanje resne katarze v Srbiji in zavedanja, da je 16 let skrivanja (in pomoči pri tem) prineslo zgolj podaljševanje agonije političnega napredka v državi, ki se morda preveč rada oklepa mitov.

Protesti minuli konec tedna niso izkazali pretirane podpore radikalnim idejam, kar je vsekakor pozitivno znamenje in okno priložnosti, kot temu radi rečejo v politiki. A odpreti bo vseeno treba še vrata. Politična zmaga nedvomno za Tadića, a dejstvo je, da se Srbija, ko se počasi izvija iz primeža kolaboracije z obtoženimi vojnimi zločinci, šele zdaj politično in vrednotno prebuja iz šestnajstletnega spanca.