Čas je za drugi polčas …

Kaj pa je sploh sreča, verjetno kar »bruha« iz večnih nergačev ? Dobra služba, redna plača, družina, kakršnakoli že eno- ali večstarševska in nenazadnje zdravje? Morda v drugačnem zaporedju? Pa še kakšna malenkost v obliki ne prav najskromnejšega avtomobilčka, morda čolnička ali česa tretjega. Je to res obče sprejemljivi slovenski model za srečo? Ne, nikakor ne! Ampak vse to si lahko želijo/mo navadni Slovenceljni, za razliko od premierja, ki ima verjetno edino željo skleniti drugi polčas aktualne vladavine in politično preživeti. Pa mu bo uspelo? Skoraj vse, česar se loti, mu pozneje spolzi iz rok. Pred leti si je želel kandidirati za predsednika države, pa so ga strankarski vplivneži na levici od tega odvrnili. "Potrebujemo te za kapetana državnega moštva," se je takrat glasilo sporočilo. Zdaj ima, kar ima, veliko krizo, tudi politično. Verjamem, da bi BP zdaj raje sedel na kakšnem drugem stolu, čeprav javno tega ne kaže, kot pa da mora skoraj dnevno gasiti akutne težave in moštvene koalicijske napetosti, ki so se nakopičile.

Vse te od prve Peterletove do predzadnje Janševe, ki niso delale v tako zaostrenih ekonomskih okoliščinah. Gospodarska in finančna kriza sta pač naredili svoje. Nepripravljeni nanju sta potopili številna slovenska podjetja in mnogim pokopala upanje v boljšo prihodnost. Vlada je bila v boju s krizo prej neuspešna kot uspešna, opozarjajo tudi gospodarstveniki. In ti so edini zares verodostojni glas kritike vladne taktike.

Pahorjevi ministri so se preveč izgubljali v boju kdo bo koga, namesto da bi z iskanjem preprostih poti v zbirokratiziranem domačem okolju ponudili roko gospodarstvu. Ker vlada ni bila uspešna, so se in se še kot hudič križa Slovenije izogibajo tudi tuji naložbeniki. Pa tudi uspešni domači gospodarski kolektivi vse bolj pogosto bežijo zunaj meja deželice. Predsednik države je v intervjuju prav na tej spletni strani julija jasno sporočil, da je »Slovenija premalo odprta v svet«! Pa se očitno nikogar ni zares prijelo.

Čeprav ne smemo pozabiti, da se je mreža tresla tudi na nasprotni strani. Rešitev dolgoletnega problema izbrisanih in arbitražni sporazum, ki naj bi zakoličil reševanje obremenjujočega dolgoletnega slovensko-hrvaškega obmejnega spora, sta pomembna zadetka, ki sta zagotovo številne navdušila in zadovoljila. Vseeno pa je bilo zadetkov v lastni mreži preprosto preveč. Pa če spomnim le na zadnjega povsem nespametnega s kadrovskim kombiniranjem v TEŠ-u in posledično v HSE, ki je dvignil pol Slovenije.

Ampak zdaj je napočil čas, ko bo treba strniti vrste, če želi Pahorjevo moštvo zares iztržiti aktiven rezultat. Strankarski interesi se bodo morali umakniti nacionalnemu, če želijo zmagati. In če želi koalicijsko moštvo sploh končati drugi polčas. Gospodarska oživitev, pokojninska reforma, reforma trga dela in zdravstvena reforma so preveč zahtevni in obrambni nasprotniki, da bi se jih lotili zlahka. Če ne bo moštvenega duha tudi DeSUSA, potem so možnosti zelo skromne. Branilci moštva bodo morali končno stopiti na žogo astronomskega zadolževanja. Vezna linija pa bo morala oddati tudi kakšno uporabno žogo izvoznikom in razbremeniti plače, če želi, da bo napadalna trojka s šibkim »kapetanom« na sredini še dosegla kakšen zadetek in sprožila navdušenje gledalcev. Sicer se nam zelo slabo piše.

Brez nujnih zamenjav in spremembe taktike pa zagotovo ne bo šlo. Če ne, naš čaka na las podobna usoda kot Grčijo, Irsko in še koga od evropskih igralcev. Drugi polčas bo zato izjemno težak! Kdo ga bo preživel?