Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
27. 11. 2014,
20.17

Osveženo pred

5 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Aleš Kuhar

Četrtek, 27. 11. 2014, 20.17

5 let, 9 mesecev

Aleš Kuhar: Težava je, da je hrana nižje kakovosti predraga (video)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ekonomist Aleš Kuhar pravi, da potrošniki prevečkrat primerjamo neprimerljivo in da se številni ne zavedajo, da nizka cena zagotovo vpliva tudi na kakovost.

Aleš Kuhar je ekonomist, zaposlen na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Kljub temu da je pred meseci vsaj na načelni ravni nasprotoval Agrokorjevemu prevzemu Mercatorja, danes pravi, da ni proti tujemu kapitalu, a da imamo Slovenci smolo, da vedno naletimo na specifičen prevzemni kapital, ki ne stremi k razvoju tarče. Še vedno se boji, da bo Mercator zdaj dal prednost tistim izdelkom, ki so izdelani v podjetjih pod lastništvom Agrokorja, a upa, da se to ne bo zgodilo, saj bi bil po njegovem mnenju za Mercator to strel v koleno.

Letos se na področju trgovine in predelovalne industrije pri nas dogajajo velike spremembe, povezane predvsem z lastniško strukturo. Letos poleti je hrvaški Agrokor kupil Mercator, nadaljuje se prodaja največjega pekarskega podjetja Žito. Kot je mogoče razbrati iz vaših izjav o teh temah, prevzemov na teh področjih nekako ne podpirate. Da ne bo pomote. Nimam zadržkov do tujega kapitala, velika težava pa je kakovost tega kapitala oziroma zakaj se to dogaja. Žal v Slovenijo prihaja specifičen prevzemni kapital, naša podjetja kupujejo kupci, ki imajo problematično ozadje, vzvodi za prevzemanje pa niso razvijanje podjetij, temveč se prodaje dogajajo zgolj zaradi preteklih napak bank, ki se pač morajo izvleči iz godlje.

V svojih komentarjih vseskozi opozarjate na posledice, ki bi bile lahko usodne za slovenske dobavitelje in proizvajalce hrane. Zakaj? Moramo se zavedati, da je logika delovanja tujih podjetij drugačna od domačih, saj tujci pač ne upoštevajo širšega družbenega vidika in delujejo znotraj svoje ekonomike poslovanja ter skrbijo, da je to kar najboljše zanje.

Na kaj merite? Naj razložim na primeru prihajajočih transakcij v pekarski branži, kjer je na poti do končnega izdelka, na primer kruha, vpletena cela vertikala vse od dobaviteljev žita, ki so sestavni del te verige. Tako ni jasno, kakšen položaj bodo imeli dobavitelji po prevzemu. Seveda je za lastnike, ki prodajajo svoje premoženje, legitimno, da iščejo kupca po svojih merilih, vendar je žal okolje, v katerem živimo, zapostavljen družbeni vidik, prodaja pa se običajno izvede na lahkoten način, pri čemer je glaven finančni motiv.

Ob Agrokorjevem prevzemu Mercatorja ste mi dejali, da bodo kratko potegnili prav dobavitelji. Še vedno menite tako oziroma ali že vidite kakšne spremembe? Želim si, da bi bile spremembe predvsem pozitivne, saj je Mercator v zadnjem desetletju izgubil tisto vodilno vlogo v trgovski dejavnosti, ki jo je pred tem sam zastavil, in da se bo zdaj začel ukvarjati z osnovno dejavnostjo ter da bo spet postal bolj konkurenčen. Kako bo to počel, je povsem odvisno od novega lastnika, za katerega vemo, da je poseben.

Agrokor je podjetje, ki je, kar zadeva finančno konstrukcijo, zelo izpostavljeno tveganju in je zelo zadolženo. A bolj kot to je pomembno, da je Agrokor vertikalno lastniško povezan z dobavitelji in je legitimno pričakovati, da bo optimiziral nabavne tokove.

Kako? Naj povem konkretno. To bi lahko pomenilo, da bo dal prednost dobaviteljem znotraj svojega lastniškega okvira. Ne nujno zaradi širokega ekonomskega interesa, temveč zaradi lastniškega. Težko je reči, da je to nelegitimno početje, lahko pa rečem, da bo to škodilo državni ekonomiji. In sicer tako, da bi bili lahko slovenski dobavitelji izrinjeni s polic zgolj zaradi optimiziranja finančnega toka.

Skratka ne bo šlo za tisto pravo konkurenčno odločanje, ali je dobavitelj na polici donosen zaradi potrošnikove percepcije in njegovega pričakovanja, kaj najde na njej. V ospredju bo predvsem reševanje finančnega toka vsega sistema. Tukaj je veliko možnosti, posledice pa bi lahko bile precej negativne.

Slovenski potrošniki so po eni strani vendarle zelo zahtevni in ne sprejemajo sprememb. Menite, da bi si zaradi tega Mercator upal zamenjati dobavitelje in s tem ogrozil svoj tržni delež, ki ga je po nekaterih podatkih v zadnjem letu celo okrepil? To bo zelo velik preizkus pred potrošniki. Jasno je, da je deklarirana pripadnost slovenskim znamkam in slovenskemu poreklu zelo velika. Tu ni nobenega dvoma. Ampak vprašanje je, kakšna bo resnična praksa kupcev in ali bodo potem v resnici tudi ob morebitnih zamenjavah blagovnih znamk še vedno iskali lokalne ali slovenske dobavitelje. To je eno.

Drugo pa je, ali bodo to sploh opazili. Potrošnik je precejšnji katalizator vsega tega procesa, ampak kolikor poznamo potrošnike, ki so precej prostodušni in z lahkoto zamenjujejo blagovne znamke, bi to seveda še utrdilo te morebitne negativne posledice. Mislim pa, da je ta gospodarski subjekt postal zelo dojemljiv za morebitne negativne pojave.

Kanček upanja mi vzbuja to, da v Agrokorju obvladajo svoj posel in se ne bodo igrali z nečim, kar jim lahko najbolj škodi, in sicer upadom tržnega deleža. Večina kupcev Mercatorja so ljudje, ki spadajo med lojalne nacionalni ekonomiji. In če bo nov lastnik kakorkoli posegel v ta atribut Mercatorja, se bodo kupci obrnili. To pa bi bilo najslabše, kar se mu lahko zgodi. To bi bil strel v koleno.

Pri potrošnikih velja nekakšno prepričanje, da so diskonti veliko cenejši od konvencionalnih trgovin. Je to res? Ko gledamo stroške nakupne košarice, je treba poudariti, da je med enakovrednimi izdelki v enaki kakovostni skupini razlika res izjemno majhna. Če torej primerjamo enakovredne artikle pri različnih trgovcih, je razlik čedalje manj, ker je konkurenca tako močna, da jim drugega ne preostane. Če se razlike za enakovredne proizvode zmanjšujejo, pa na drugi strani obstajajo velike cenovne razlike med enakimi artikli različnih kakovostnih kategorij.

Od potrošnika je odvisno, ali te razlike v kakovostnih parametrih med enakimi izdelki razločuje ali ne. Velika večina jih žal ne, saj imajo napačno predstavo, da so živila na primer v nekaterih trgovinah cenejša, čeprav gre za povsem neprimerljive izdelke.

Ali zgolj zaradi takšne predstave velike večine potrošnikov rastejo diskontni trgovci in odvzemajo tržne deleže preostalim trgovcem? Kaj pa so še drugi razlogi? O tem veliko razmišljam. Zagotovo je deloma kriva napačna predstava, da so tam nakupi ugodnejši. Če upoštevamo razliko v ceni v kakovostnih kategorijah, ki so večinoma zelo majhne, je to tudi posledica psiholoških in vedenjskih fenomenov, ki se kažejo v modelu diskontnih trgovin.

Moramo se zavedati, da je tam izbira bistveno manjša in obsega le nekaj tisoč izdelkov, potrošniki pa imajo občutek, da so za hrano zapravili manj, kot če bi na primer kupovali v običajnih hipermarketih. Tam ponudba izdelkov krepko presega 10 tisoč in potrošniki praviloma tam kupijo tudi nekaj izdelkov, ki jih pred odhodom v trgovino niso nameravali kupiti. Je pa dejstvo, da je v diskontnih trgovinah stvari manj in ljudje ne kupujejo veliko stvari.

Poleg tega je k razvoju diskontnih trgovin pripomogla tudi recesija, ki jo ljudje blažijo s cenejšim nakupom. Poleg vsega je tu tudi razlog, o katerem se ne govori veliko. To pa je, da potrošniki pri nas pri trgovcih v standardnem formatu niso imeli več raznolikosti. Ponudba se je začela ožiti, čeprav smo imeli občutek, da je večja.

Zadeve so bile enake, pri vseh treh velikih trgovcih nisi imel izbire pri blagovnih znamkah, razen pri lastnih blagovnih znamkah trgovcev, pa še ta je bila navidezna. Diskonti pa so prinesli v naš prostor nekaj novih artiklov. Tak fenomen so ekološka živila, saj njihova poraba raste z rastjo njihovega tržnega deleža.

Rekli ste, da ljudje v hipermarketih kupujejo stvari, ki jih pred prihodom v trgovino niso nameravali kupiti. Ali menite, da ljudje, ki kupujejo v diskontnih trgovinah, na primer načrtujejo nakup toliko sladkarij? Vsaj občutek imam, da so velik del nakupov v teh diskontih prav sladki izdelki. To je res. Diskontne trgovine so zelo močne na področju tako imenovanih konditorskih izdelkov, piškotov, čokolade in preostalih tovrstnih sladkih stvari. Ta kategorija ponudbe se pri nas opazno širi. V zadnjem obdobju je zgolj posel za piškote in biskvite težak okoli 40 milijonov evrov na leto, še pred šestimi leti pa je bilo to na tretjinski ravni. A poudarjam, da gre za izdelke, ki imajo manj ugoden prehranski profil.

Znano je, da se enaki izdelki priznanih blagovnih znamk med seboj razlikujejo, to pa je odvisno od tega, kje jih prodajajo. Zakaj se pojavljajo razlike v kakovosti enakega izdelka, ki je na policah trgovin v Nemčiji, in tistega, ki ga lahko kupimo v Sloveniji? Pri tem gre za specifično stvar, saj ti globalni proizvajalci na področju hrane Slovenijo uvrščajo med manj zahtevne trge. Dobivamo izdelke, ki so proizvedeni v obratih, ki so namenjeni za trge z nižjo kupno močjo, kar pomeni, da so to drugačni izdelki in so nižjega kakovostnega ranga. Kakovost surovin in tehnološki postopki so drugačni.

Mi kupujemo te izdelke in jih plačujemo po primerljivih cenah, kot jih plačujejo kupci artiklov enakih blagovnih znamk v državah z višjo kupno močjo in so proizvedeni za zahtevnejše trge. Skratka, mi plačujemo izdelke nižje kakovosti po enakih cenah, kot jih imajo izdelki iste blagovne znamke, narejeni v sosednjih bolj razvitih državah. To je nekaj, kar nas lahko zelo skrbi.

Ne spreglejte