"Ne privolimo več v to, da nas samoumevno lupijo"

Plača direktorja urada je spodobna, ampak se dolgoročno ne vidim na tem mestu, zato odhajam v odvetniške vode, pravi Soršak. Na urad je tudi prišel prav od tam. O aferi s kartelnim dogovarjanjem gradbincev poudarja, da ni glavna težava, da so se gradbinci dogovarjali, ampak da je država za to vedela, pa ni ukrepala. Tri leta ste zadržali na uradu za varstvo konkurence. Vam je na koncu malce presedlo, ko ste ugotovili, kaj vse se dogaja v Sloveniji? Ves čas vemo, kaj se dogaja, saj je Slovenija majhna država. Odločitev, da grem, je dozorela že pred časom, sovpada tudi z odhodom nekdanjega ministra Lahovnika, čeprav tu ni vzročne povezave. Že takrat se je vedelo, da bom konec leta 2010 odšel. Vseeno je bila najbrž kakšna kaplja čez rob, 31. januarja odhajate ... Ne, to je bolj zaradi operativnih kot vsebinskih razlogov. Konec leta, začetek novega leta je lažje ustanavljati odvetniško pisarno. Če sem lahko tako praktičen?

Ostaja pa dejstvo, da ste si zelo prizadevali, da bi urad za varstvo konkurence prerasel v neodvisno agencijo za konkurenco, a vam to ni uspelo. Imeli ste zagotovilo nekdanjega gospodarskega ministra, pa tudi sedanja ministrica ne nasprotuje oblikovanju samostojne agencije. Ste razočarani, da agencije še ni? Na osebni ravni sem malce razočaran, ne dvomim o tem, da jo bodo pristojni ustanovili v nekaj mesecih. Je pa res, da je bil dogovor z OECD, da bo agencija delovala že konec leta 2010, pa se to ni zgodilo, zakona niso sprejeli še niti na vladi.

Verjamete, da lahko pri nas zaživi neodvisna, nadstrankarska, če hočete, agencija za področje varstva konkurence? Absolutno verjamem. Je pa seveda dejstvo, na kar so me opozorili tudi izkušenejši kolegi iz drugih držav, da bo vedno prisotna politika. Najbolj mi je bil všeč komentar Američana, ki je dejal, da je s politiko tako kot z rakom: "Vedno je prisotna, ampak se jo moraš naučiti ignorirati, vzeti jo je treba kot samoumevno in je ne upoštevati."

Zakaj novi zakonski predlog, ki bo prinesel agencijo za varstvo konkurence, še ni sprejet? Zakonski predlog je bil že dvakrat medresorsko usklajen in dvakrat je bil usklajen tudi koalicijsko.

Ampak zgodba je še vedno na začetku? Ni se vrnila na začetek, zdaj čaka le še na formalni podpis ministrice za gospodarstvo, dokumentacija je pripravljena že poldrugi mesec.

Kje se je potem zataknilo, če je bil zakon že dvakrat medresorsko in koalicijsko usklajen? Gre za logistične težave na ministrstvu za gospodarstvo, ki v tem trenutku niso značilne le za naš zakon ...

Kaj je največja težava urada za varstvo konkurence? Kadrovska podhranjenost, neodvisnost? Vprašanje o neodvisnosti se vedno postavlja, ampak mislim, da smo ves čas dokazovali, da smo neodvisni. Tudi kadar je treba zaostriti odnose znotraj ministrstva za gospodarstvo ali pa širše, proti določenim državnim podjetjem ali velikim sistemom. O neodvisnosti se zdaj ne dvomi več!

Največja težava pa je zagotovo kadrovska podhranjenost. Ta vedno obstaja, to je objektivno dejstvo. Slovenija je majhna država, vendar pa je za nas konkretna težava vpetost v postopke ministrstva za gospodarstvo, v tem trenutku imamo na voljo vsaj tri delovna mesta,vendar postopki, da lahko nekoga zaposliš, predolgo trajajo. To je resno operativno vprašanje. Ta hip imamo 16 zaposlenih, veliko premalo. Vedno bo tako, ampak to je značilnost vseh majhnih držav. Mogoče se bo kdaj tudi pri nas, tako kot ponekod drugje, začelo združevati "regulaturne" organe.

Čehi so že združili svojo državno revizijsko komisijo in urad za varstvo konkurence in za zdaj so zadovoljni. Švedi so storili podobno, tudi v Sloveniji bomo morali premisliti, kako naprej. Če začneš ustanavljati organe, potrebuješ kritično maso – finančno in kadrovsko. Ideja in praksa, da se ustanavlja množica uradov in agencij, ki so sami sebi namen, s štirimi, petimi ali šestimi zaposlenimi, z birokrati, če hočete, sta zagotovo zgrešeni.

Kljub kadrovskemu minusu ste naredili veliko. Stopili na prste gradbenemu lobiju pri kartelnem dogovarjanju, pa ne nazadnje tudi velikim elektropodjetjem ... Poglejte, če imate ljudi, kolikor jih je, če si majhen organ, si moraš določiti prioritete. Deležni smo bili tudi očitkov, da se zaradi velikih zgodb, nismo lotili kakšne majhne, ki je za nekoga zelo pomembna. Jasno, to drži. Vsega pa vseeno ne moreš storiti hkrati z resursi, ki jih imaš na voljo.

Še vedno še ukvarjamo z gradbinci, ker je v postopku preprosto že več strank, kot pa je zaposlenih na uradu za varstvo konkurence. To je na primer objektivno dejstvo. Ko smo delali preiskave, smo jih morali delati v več krogih, ker nismo mogli iti k vsem hkrati. Veliko zadev stoji zaradi velikih zgodb in jih bo treba narediti v prihodnosti.

Verjamete v dokončen epilog, tudi sodni, teh velikih zgodb, tudi gradbene? Verjamem. Sodišča so tudi postala previdna, ne upajo več kar tako pustiti zastarati nekaterih zadev, kot so v preteklosti.

Kaj je poglavitna težava gradbene afere in kartelnih dogovarjanj? Glavna težava je seveda povezana z dogovarjanji med gradbinci, ampak težavno je, kar mi vemo, da je država vedela za ta dogovarjanja, pa ni ukrepala. To je glavno.

Zakaj? Zaradi vpliva gradbenega lobija, zaradi povezanosti s politiko? Namigi, navedbe, če hočete, so bili podobni. V prvi fazi, če zdaj od strani rekonstruiramo zgodbo za nazaj, je bila politika zelo naivna. Ker so gradbinci politiki prodali avtocestno zgodbo kot nekaj, kar bo rešilo gradbeni sektor, o tem se je govorilo sredi devetdesetih … No, danes ugotavljamo, da spet rešujemo gradbeni sektor. Pa sem s tem vse povedal ...

Na kaj ste najbolj ponosni, zdaj ko zapuščate direktorsko mesto urada za varstvo konkurence? Ne bi si pripisoval kakšnih zaslug. Mogoče, da je varstvo konkurence, varstvo potrošnikov zdaj bolj izpostavljeno v javnosti, nekaj, o čemer se pogovarjajo. Ne bom rekel, da vsak dan, ampak pogosteje. Ljudje se bolj zavedamo, da v to, da nas tako lupijo, ne privolimo več samoumevno.

Kaj bi naredili drugače, če bi spet kot zelenec prišli na urad? Kaj vam ni uspelo? Pričakoval sem, da bomo dokončali več primerov. Objektivno dejstvo v državni upravi je, urad ni izjema, da je tretjina ljudi ves čas na porodniški ali bolniški, zdaj ne vem, ali je to politično korektno povedati. Kaj bi spremenil? To pa zelo dobro vem, že takoj na začetku bi bolj vztrajal pri sprejetju novega zakona in že takrat tudi pri izločitvi urada iz sestave ministrstva za gospodarstvo. In seveda bolj bi vztrajal pri kadrovski popolnitvi, ker se mi je to vrnilo kot bumerang, postopki zaposlitve trajajo v najboljšem primeru od štiri do šest mesecev. Morda bi tudi bolj vztrajal, da se morajo nekateri ljudje na uradu posloviti prej, kot so se.